Zakaj so ruski duhovniki sodelovali pri poganskih obredih?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Jurjeva rosa pomaga proti zlobnemu očesu, sedmih bolezni," so govorili ruski kmetje, ki že od nekdaj pripisujejo poseben pomen jutranji rosi, zbrani na Jurjevo (23. april po starem štetju ali 6. maj po novem). Na ta dan se zemlja prvič "odpre" in rosa svetega Jurija, "sveta voda" iz poganskih časov, je veljala za zdravilno. Kmetje so pogosto prosili svojega vaškega duhovnika, da se je na ta dan zjutraj povaljal po vaškem polju čez zimske poganjke - "da bi bili snopi težki". "Če so duhovniki to zavrnili, so jih zvalili na tla in nasilno povaljali," piše zgodovinarka Tatjana Agapkina.

Duhovnik in kmetje

"Valjanje duhovnika po rosi"

Arhivska fotografija

Vaški duhovnik je moral najti način, kako živeti v miru in harmoniji s svojo čredo - svojimi vaškimi sosedi. V drugi polovici 18. stoletja so se duhovniki rekrutirali samo iz duhovščine: posvečevanje meščanov in kmetov je bilo ukinjeno z odlokom sinode leta 1774. Od 60. let 17. stoletja je bila duhovščina oproščena vseh davkov in dajatev državi, razen vodenja župnijske knjige rojstev (krstov), smrti in porok. Vendar pa duhovništva ni bilo mogoče zapustiti po lastni volji.

Duhovniki v različnih vaseh in zaselkih niso bili imenovani po lastni izbiri, ampak jih je imenovala sveta sinoda. Duhovnik v vasi je bil navadno prišlek in vzpostavljanje odnosov z verniki je bila ena najtežjih nalog.

Med vsemi vaščani so se duhovnika najbolj bali in spoštovali. Vsak moški v vasi je ob srečanju z njim snel klobuk in mnogi so ga prosili za blagoslov. Toda tudi kmetje so od duhovnika potrebovali veliko. Kot je zapisal protojerej (pravoslavni nadškof, op. ur.) Aleksander (Rozanov) (1825-1885) v "Zapiskih podeželskega duhovnika", je kmet "čez dan zaposlen s svojim delom, zlasti poleti, in nima časa, da bi prosil duhovnika, naj pride k bolniku čez dan; zato ga gre iskat večinoma ponoči, ne glede na vreme".

Odklonitev darovanja svete maše umirajočemu človeku ni le hud greh, temveč tudi groba kršitev cerkvenih pravil. Pogosto pa starejši ljudje čutijo, da zapuščajo ta svet že veliko prej. Zato oče Aleksander pojasnjuje: "Duhovnik mora biti ob vsakem času dneva in noči ter v vsakem vremenu pripravljen na zahteve (krst, spoved itd.), kljub lastni bolezni. V vsaki službi je določena ura dela in ura počitka. Duhovnik ni imel take ure.

Perov. Čajanka v Mitiščah

Tretjakovska galerija

Duhovnik pogosto ni bil bogatejši od kmetov, saj je bil tudi njegov glavni dohodek iz kmetijstva. Kot je izračunala Jelena Panfilova v svojem članku "Materialna preskrba župnika ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja", so bile plače podeželskih duhovnikov precej mizerne: "Po tako imenovani 'povprečni plači' bi duhovnik moral zaslužiti 300 rubljev, diakon 150 rubljev in lektor 100 rubljev na leto. Za primerjavo: leta 1913 je bila plača navadnega delavca 20 rubljev na mesec. Če preračunamo v današnji denar, je bil duhovnik upravičen do 30-80 tisoč rubljev na leto, vendar tudi ta denar ni bil vedno izplačan.
Duhovnik je torej pobiral plačilo za storitve, kot so molitve za zdravje določene osebe, maše za spomin na umrle in podobno. Znesek ni bil določen in je bil odvisen od priljubljenosti duhovnika pri vernikih. Seveda je bilo treba duhovniku plačati tudi za poroke in pogrebe, in ta dohodek je bil največji.

Bogata župnija je imela bogatega župnika. V srednjih in povprečnih vaseh sta duhovnik (pop) in njegova žena (popadija) lahko orala, izdelovala ročna dela ali skrbela za čebelnjak. Nekateri so svoja zemljišča oddali kmetom, za kar so pobirali davek v obliki pridelkov. Običajno je bilo tudi redno prejemanje daril od občine za večje praznike in tudi poganske praznike. V Kurski guberniji je bil na primer pogost običaj "koledovanja" za duhovnika, ko je duhovnik hodil po kočah in zbiral darila v obliki hrane.

Takšen revni duhovnik pa je bil v svoji vasi zelo spoštovan. Kmetje so videli pozitivne lastnosti takih duhovnikov in pravili, da je duhovnika mogoče obiskati kadar koli in v vsakem vremenu, da ima zelo preprosto kmečko hišo. Če zanj niso mogli poslati konja, se je odpravil k spovedi bolnika kar peš. Od revnih ni zahteval denarja, ampak služi na kredit. Z njim se je lahko spilo kozarec vodke, otroke pa je učil Božjo postavo. Država in deželno plemstvo, ki jima je prav tako služil vaški duhovnik, pa sta od njega potrebovala še nekaj drugega.

Duhovnik in država

Velikonočni sprevod na vasi

Tretjakovska galerija

Od vladavine Nikolaja I. dalje pa so bile duhovniku naložene nove odgovornosti. Država je v njem videla agronoma, podeželskega učitelja in zdravnika. Tudi kmetje, razočarani nad zeliščarji, so začeli iskati nasvete pri duhovniku - pred drugo polovico 19. stoletja podeželskih zdravnikov ni bilo. In duhovnik je bil pismen in je bral časopise.

Duhovnik je moral voditi tudi župnijske knjige, z razvojem državne statistike pa je moral navajati različne podatke - število rojstev, koliko jih je bilo nezakonskih, koliko jih je imelo deformacije, koliko jih je bilo katerega spola, koliko poročenih, samskih, ovdovelih in podobno. Duhovnik je moral opazovati tudi vreme, imeti barometre in termometre ter voditi dnevne evidence. V primeru epidemij in poginov živine je moral duhovnik nadzorovati protiepidemične ukrepe. Tudi gasilci so od njega so pričakovali, da bo vodil nadzor in skrbel za to, da je imela vsaka koča kad z vodo in vedro peska. Duhovnik je bil tudi edini psiholog v vasi, ki je reševal spore med zakonci in sosedi. In vsi so pričakovali, da bo duhovnik našel čas in pomagal.

Okoli 1900

Karl Bulla/MAMM/MDF

Če duhovnik ni hotel izpolniti državnih ukazov, je takoj sledila pritožba verskemu konzistoriju, upravnemu organu cerkve, in od tam je nato prišel dokument z oznako "za takojšnjo izvršitev". Z vodstvom eparhije se ni imelo smisla prepirati - episkop (pravoslavni škof, op. ur.) je imel nad duhovniki večjo oblast kot car nad svojimi uradniki in je neposlušnega duhovnika zlahka izobčil.

Kaj pa, če je duhovniku zaradi kmečkih nenehnih prošenj in skrbi zmanjkalo potrpljenja? Potrebno je bilo še odvrniti pijance od popivanja, včasih pa jih celo pošiljati na polje k delu, saj je zemljiški posestnik najprej krivil duhovnika, če je bila letina slaba. Strogega duhovnika bi takoj začeli obrekovali: "Ti, batjuška (duhovni oče, op. ur.), samo rad jemlješ denar našemu bratu in ga ženeš na polje, ne prebereš pa celotne [molitve]". "Neprijaznemu" ali preprosto utrujenemu duhovniku so raje pravili "pop", kot da bi uporabili prijaznejšega "batjuško."

Duhovnik in poganstvo

Akim Karnejev: Krst

Irkutski pokrajinski umetnostni muzej V.P. Sukačeva

Za razliko od "dobrega" duhovnika, ki se je s kmeti spravil, duhovniki, ki so bili posebej izobraženi in so se držali cerkvenih predpisov, pri kmetih niso bili priljubljeni. Ti duhovniki so nasprotovali varjenju piva, dajanju skupnih obrokov ob cerkvenih praznikih, boju proti poganstvu ter čaščenju svetih kamnov, dreves in drugih stvari. Od svojih župljanov so zahtevali poznavanje molitev in obredov ter strogo obravnavali bogokletje.

Toda tudi v takšnem primeru je bila žalitev in zloraba duhovnika strašen greh. Ljudska vraževerja so podobo krščanskega pastirja združevala s podobo starodavnega čarovnika - verjeli so, da ima duhovnik, ki je posvečen, pozna besedila in obrede, posebno moč, s katero lahko vpliva na življenje. Na to nakazuje tudi staro prepričanje, da: "srečanje z duhovno osebo, zlasti z duhovnikom, odnese srečo ali obljublja nesrečo na poti". Tudi v pesmi Samuela Maršaka "Prepričanja", ki je nastala leta 1949, si dekle po imenu Valja želi, da bi na izpitu dobila petico, če le ne bi srečala duhovnika na cesti, saj to prinaša nesrečo.

Ne pozabite, da je duhovnik v vasi spremljal vsa rojstva in smrti. Blagoslavljal je poroke in krščeval otroke. Verjeli so, da lahko z molitvijo "ozdravi" bolezni. Nasploh je imel vse lastnosti čarovnika ali duhovnika, zato so kmetje, ki so mu obljubljali bogata darila, prosili in prepričevali duhovnika, naj sodeluje pri številnih starih poganskih obredih - na primer pri valjanju po jutranji rosi.

Razmaricin A. P. "Panihida" (Spominska maša).

Tretjakovska galerija

"V članku "Valjanje po rosi kot poganski zakrament" znani filolog Aleksander Bobrov piše: "Ta običaj 'valjanja' duhovnika ni le odmev starodavnega 'valjanja' poganskega svečenika kot oblike agrarne magije, temveč tudi dejstvo aktualne verske polemike, ko se je predstavnik druge, krščanske vere prisilno navezal na poganske obrede, ki jih je ljudstvo še vedno izvajalo." In to dejstvo ni edino.
Duhovniku je bila pripisana sposobnost, da "odpira" meje med svetovi. Če je torej nekdo v vasi rojeval, so duhovnika prosili, naj v cerkvi odpre sveta vrata, da bo porod lažje potekal. Seveda so se kmetje lahko obrnili na duhovnika, če so verjeli, da je bil nad njimi izrečen urok. "Strogi" duhovnik jih je poučil o vraževerju in jim naložil pokoro, "prijazni" duhovnik pa jim je prebral "očiščevalne" molitve, da so lahko odšli domov v miru.

Včasih so duhovnika celo pozvali, naj poskrbi za dež - duhovnika je bilo treba politi z vodo ali ga potopiti v reko (tipična "simpatična" magija). Če je v vasi umrl čarovnik, so duhovnika prosili, naj bo navzoč, ko so v truplo zabili kol iz trepetlike, da ne bi vstal iz krste. Duhovnika so lahko prosili za prisotnost tudi, ko so iz zemlje izkopali trupla samomorilcev in jih metali v vodo, kar je bil priljubljen obred proti suši. Seveda je lahko vodstvo eparhije strogo kaznovalo udeležbo pri takšnih obredih, vendar bi mu kmetje ne ostali dolžni, če bi seveda resnično deževalo in bi bila uspešna letina. Pa tudi če ne, "takšna je Božja volja", bi dejal duhovnik, čigar glavna naloga je bila navsezadnje ohranjanje miru in harmonije v vasi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.