Kako je Rdeča armada zavzela Berlin (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V začetku februarja 1945 so enote 1. beloruske fronte pod poveljstvom maršala Georgija Žukova dosegle najbolj oddaljene pristope k Berlinu. Do "brloga nacistične zveri" je bilo le še 70 km.

V naslednjih mesecih je Rdeča armada krepila svoje sile in se pripravljala na najpomembnejšo operacijo v zadnji fazi vojne. V tem času izvedene uspešne ofenzive v Vzhodnem Pomorjanskem, na Madžarskem, Slovaškem in v Avstriji so omogočile zavarovanje bokov sovjetskih armad, ki so delovale v smeri glavnega udarca.

2. gardna tankovska armada v Berlinski operaciji 1945

Javna domena

Za zavzetje Berlina je ZSSR osredotočila sile s približno dvema milijonoma mož. Poleg Žukovovih enot so v operaciji sodelovale 1. ukrajinska fronta maršala Ivana Konjeva, 2. beloruska fronta maršala Konstantina Rokossovskega, 18. letalska armada dolgega dosega, Dneperska mornariška flota in Baltska flota. V okviru front sta delovali tudi 1. in 2. armada Poljske vojske.

"Odločili smo se, da se na obrambne sovražnikove enote spravimo s takšno silo, da jih takoj omamimo in stresemo na tla, tako da nanje strmoglavimo letalstvo, tanke, artilerijo in drugo orožje," je Žukov zapisal v svojih "Spominih in razmišljanjih".

Boj v Berlinu

Aleksander Ustinov/MMMMF/russiainphoto.ru

Čete skupin armad "Center" in "Visla" ter tudi bataljoni narodne milice Volkssturm, ki so skupaj šteli 800 tisoč ljudi, so branili prestolnico Tretjega rajha. Sovjetska grupacija je sovražnika v ljudeh in letalih presegla za dvakrat, v artileriji, tankih in samohodnem topništvu pa za štirikrat.

Nemci so vse upe polagali na močno globinsko ešalonsko obrambo, ki so jo zgradili od Oderja do Berlina. Ena prvih resnih utrdb, ki jih je morala sovjetska vojska premagati, so postale višine v bližini mesta Seelow. Tam sta bila nameščena težko orožje in precejšnja vojaška zasedba, ki je štela 100 tisoč ljudi. Kot je zapisal maršal Žukov: "Globoko zakopan v zemljo, zlasti za zadnjimi pobočji višin, je sovražnik lahko rešil svoje sile in opremo pred ognjem našega topništva in bombardiranjem letal." 

Boj v Berlinu

Ivan Šagin/MMF/russiainphoto.ru

V prvi fazi sovjetske ofenzive, ki se je začela 16. aprila, je bilo precej težko. Sovjetska vojska se je morala dobesedno pregristi skozi nemško obrambo in zatreti silovit odpor sovražnika. Seelowske višine so bile zavzete šele 18. aprila.

Kljub temu so tankovske formacije 1. beloruske in 1. ukrajinske fronte po nekaj dneh pridobile hitrost in začele prebijati sovražnikove obrambne črte ter tako odprle pot do nemške prestolnice armadam združenega orožja. 20. aprila je sovjetsko topništvo dolgega dosega prvič odprlo ogenj na Berlin in s tem čestitalo Adolfu Hitlerju za njegov rojstni dan.

Javna domena

Vojska Žukova in Konjeva je našrtno obkolila mesto s severa in juga. Vsak poveljnik se je pripravljal, da bo prvi prodrl v Berlin, vendar je bil Georgij Konstantinovič tisti, ki mu je Stalin na koncu zaupal zavzetje prestolnice.

25. aprila so se zahodno od Berlina enote 2. gardne tankovske armade 1. beloruske fronte v bližini Ketcina srečale z enotami 4. gardne tankovske armade 1. ukrajinske fronte. Mesto je bilo popolnoma obkoljeno, ujetih pa je bilo okoli 200 tisoč vojakov Wehrmachta in SS ter vojakov bataljonov Volkssturma.

"Umrli za Hitlerjeve ideje"

Ivan Šagin/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Prestolnica tretjega rajha je bila v tem času že prava trdnjava. Vsaka ulica, vsaka večnadstropna stavba z masivnimi zidovi je bila spremenjena v utrjeno okrožje. Nemci so aktivno uporabljali podzemne komunalne naprave (podhode, protibombna zaklonišča, kanalizacijo in drenažne kanale), da so se lahko hitro premikali iz enega bloka v drugega in se celo nepričakovano pojavili v zaledju sovjetskih enot.

Ofenzivo so vodile napadalne skupine, sestavljene iz strelskih enot, okrepljene s topništvom, tanki, samohodnim topništvom in saperji. "Počasi so korakale naprej in se pritiskale ob stene hiš, da bi vsaj z ene strani rešile "faustnike". Kdor je prišel na sredino ulice, so ga takoj zažgali," se je spominjal tankist Ivan Maslov.

Tudi nemški protiletalski topovi so predstavljali nemajhno nevarnost, saj niso delovali le proti sovjetskim letalom, temveč tudi proti oklepnim vozilom in pehoti.

Nemčija. Berlin. 1. maj 1945. stavba Reichstaga, uničena med vdiranjem sovjetske vojske v mesto med drugo svetovno vojno.

Jevgeny Haldej/TASS

Bolj ko so se sovjetske enote približevale središču mesta, ostrejši je bil nemški odpor. "Številni branilci mesta so se borili za preživetje v upanju, da bodo lahko Sovjetsko zvezo zadržali dovolj dolgo, da bodo zahodne vojske lahko zasedle čim večji del Nemčije in morda celo Berlin. Vendar se to upanje ni uresničilo," je trdil častnik Siegfried Knappe iz 56. tankovskega korpusa Wehrmachta.

Na dan Hitlerjevega samomora, 30. aprila, se je nemška posadka razdelila na več izoliranih skupin in začeli so se hudi boji za Reichstag. Sovjetske 152-milimetrske in močne 203-milimetrske havbice, ki so jih poimenovali "Stalinova kladiva", so z neposrednim ognjem razbijale stavbo. Zvečer istega dne je Rdeči armadi uspelo na streho namestiti prvi Rdeči prapor.

V noči na 1. maj je v štab 8. gardne armade generala Vasilija Čujkova pod belo zastavo prispela nemška delegacija, ki jo je vodil general Hans Krebs, predstavnik nove nemške vlade admirala Karla Dönitza. Nemci so se poskušali pogajati o premirju, vendar so dobili kategoričen odgovor, ki jim nikakor ni ustrezal - le brezpogojno kapitulacijo.

Meliton Kantaria in Mihail Jegorov

Javna domena

Istega dne zjutraj sta seržant Mihail Jegorov in mlajši seržant Meliton Kantaria nad Reichstagom dvignila prapor 150. pehotne divizije, ki je pozneje zaslovel kot prapor zmage. Kljub temu so se boji v stavbi, ki je gorela od strelov iz puškomitraljeza, nadaljevali do poznega večera.

2. maja se je nemško poveljstvo končno odločilo, da je nadaljnji odpor nesmiseln. Ob pol osmih zjutraj je berlinski poveljnik, general Helmut Weidling, ukazal, naj se ostanki mestne garnizije predajo.

Kapitulacija v Berlinu

Mark Redkin/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Med ofenzivno operacijo v Berlinu je Rdeča armada razbila 70 pehotnih, 23 tankovskih in motoriziranih divizij sovražnika. Povratne izgube Nemcev so znašale približno 100 tisoč oseb (sovjetske 80 tisoč), 480 tisoč jih je bilo ujetih.

Več deset tisoč vojakov Rdeče armade, ki so v bojih pokazali pogum in junaštvo, je bilo odlikovanih z redom, več kot šeststo jih je postalo Heroji Sovjetske zveze. Kar 187 zvezam in enotam je bil podeljen častni naziv "Berlinski Heroji".

Topničar Viktor Levin v premaganem Reichstagu. Berlin

Timofej Melnik/Sputnik

Z zavzetjem prestolnice tretjega rajha se vojna ni takoj končala. Nova vlada na severu Nemčije se je bila pripravljena predati Američanom in Britancem, ne pa tudi Sovjetski zvezi. V Avstriji in na Češkem so bili številni nemški vojaški kontingenti pripravljeni na boj.

Nemčija, Berlin, maj 1945. Vojaki Rdeče armade na stopnicah Reichstaga po zavzetju mesta sovjetskimi enotami med drugo svetovno vojno.

Jevgenij Haldej/TASS

Poleg tega je sovražnik še vedno zasedal tudi dele sovjetskega ozemlja. V Kurlandiji (zahodna Latvija) se je še naprej upiralo 200 tisoč nemških vojakov, ki so bili že jeseni 1944 stisnjeni k morju in odrezani od glavnih sil.

Zakaj znamenita fotografija prapora zmage nad Reichstagom ni pristna? Preberite o tem tukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.