Zakaj znamenita fotografija prapora zmage nad Reichstagom ni pristna?

Jevgenij Haldej/Sputnik
Obstajalo je več »praporov zmage«, a samo eden je bil pravi ...

Slavna fotografija prapora zmage, ki visi nad nemškim Reichstagom, ni fotografija dejanskega prapora, ki je bil razobešen kot prvi. Narejena je bila kasneje. Zdaj pa k pravi zgodbi.

Niso skrivali svojih solz

Ko je aprila 1945 Rdeča armada zakorakala nad Berlin, je bilo jasno, da se druga svetovna vojna približuje koncu. 3. udarna armada je bila prva, ki je dosegla poslopje Reichstaga, okoli katerega so se zbrale poslednje nacistične oborožene sile, da na vso moč branijo svojo zadnjo bazo.

Iz spominov vodje političnega oddelka 3. udarne armade Fjodorja Lisicina:

»Predlagal sem izdelavo 9 rdečih praporov (za izobešanje nad Reichstagom), po enega za vsako od divizij naše armade. Vojaški svet je predlog sprejel. Odločili smo se, da ne bomo pretiravali z razkošjem: prapore smo naredili iz preprostega škrlatnega blaga v merah sovjetske državne zastave. Ženske so vzele škarje, sukance in igle ter začele rezati in šivati. Niso skrivale svojih solz. Na tej točki smo že dobro vedeli, kako blizu smo koncu te nehumane vojne … «

Odločeno je bilo, da bo zastavo izobesila prva divizija, ki doseže Reichstag. To je bilo izvedeno po direktnem ukazu Josifa Stalina, ki je oktobra 1944 rekel: »Zdaj je pred Rdečo armado zadnja, sklepna misija, da skupaj z vojskami naših zaveznikov dokončno zlomi fašistično vojsko, pokonča fašistično zver znotraj njenega brloga in izobesi prapor zmage nad Berlinom.«

Kmalu zatem, ko so bile izrečene te besede, je bil v Moskvi narejen škrlatni prapor z grbom ZSSR in napisom »Naša stvar je pravična, zmaga je naša!« A ta razkošen prapor nikoli ni prispel do fronte. Zakaj? Tega ne ve nihče.

Več praporov

30. aprila je sovjetska vojska začela napad na Reichstag. Poslopje je branilo okoli 5.000 nemških vojakov in častnikov ter več baterij težke artilerije, zato je bila naloga vse prej kot lahka.

Tekom dneva so po sovjetskem radiu oznanili, da je bil nad Reichstagom že izobešen prapor zmage. A poročilo je bilo lažno in je verjetno prišlo s strani preveč navdušenega častnika iz poveljstva 3. udarne armade. Edini prapor je bil takrat privezan na steber pri vhodu v zgradbo, kamor sta ga prinesla poročnik Koškarbajev in vojak Bulatov, ki sta se za to morala priplaziti tja po trebuhu. Ko so deli 150. in 171. strelske divizije napredovali v zgradbo, so za sabo puščali več večjih in manjših praporov, da so z njimi označili prostore pod sovjetskim nadzorom.

Šele zvečer, po tretjem napadu, je bila večina zgradbe pod nadzorom Rdeče armade. Ob 22.40 je skupina sovjetskih vojakov neopazno smuknila mimo Nemcev, ki so še vedno držali zgornja nadstropja, na streho in namestila rdeči prapor na Kip zmage. A to ni bil »prapor zmage« iz fotografij, saj ta ni visel nad streho, ampak nad stebriščem. Tisto noč so bili izobešeni še vsaj trije prapori, ki pa jih je vse po vrsti uničil ogenj nemške artilerije. Nacisti so nadaljevali z obrambo Reichstaga od znotraj in od zunaj.

Ples pred kupolo Reichstaga

Preživel je samo en prapor: tisti, ki so ga 1. maja razobesili poročnik Aleksej Berest, narednik Mihail Jegorov in podporočnik Meliton Kantaria na vzhodno stran strehe. 2. maja zjutraj so se na zgradbo, ki je bila še vedno delno pod nemškim nadzorom, ponovno povzpeli Jegorov, Kantaria in polkovnik Fjodor Zinčenko, da bi prapor obesili še višje.

(z leve): Kantaria, Berest in Jegorov

Poveljnik 1. bataljona 150. divizije Stepan Neustrojev je bil nadrejen Berestu, Kantarii in Jegorovu in kot tak zadolžen za razobešanje. V spominih je zapisal:

»Minila je že ena ura. Mislili smo si – to je to, nihče se več ne bo vrnil živ. In potem naenkrat zagledamo, kako trojica ’’pleše’’ pred stekleno kupolo Reichstaga. Več kot očitno ne zaradi veselja, ampak zato, ker je manj verjetnosti, da boš zadet, če se premikaš.«

Nekaj dni pozneje je bil prapor zmage snet in spravljen za prevoz v Moskvo. Medtem ko je ležal v armadnem štabu, so častniki nanj zapisali »9. strelski bataljon 150. divizije 3. udarne armade 1. beloruske fronte«, da bi se ovekovečili.

A na paradi zmage 24. junija 1945 niso pokazali pravega prapora. Stepan Neustrojev, ki bi ga moral nositi, je bil med boji petkrat ranjen in je komaj hodil, njegovi vojaki pa niso znali pravilno korakati, saj med vojno ni bilo časa za tovrstne vaje. Prapor zmage so najprej pokazali šele na 20. obletnici zmage, 9. maja 1965. Nosili so ga Mihail Jegorov, Meliton Kantaria in Konstantin Samsonov.

Pravi prapor je danes hranjen pod posebnimi pogoji v kleti Osrednjega vojaškega muzeja v Moskvi. Na ogled v stekleni vitrini je njegova popolna kopija.

Zakaj fotografija ni avtentična?

O izobešanju dejanskega prapora zmage ni nobenih fotografij ali posnetkov.

Ko je bil zavzet Berlin, je sovjetski vojaški fotoreporter Jevgenij Haldej prosil Alekseja Kovaljova, Abdulhakima Ismailova in Leonida Goričeva, vojake iz 8. gardijske vojske (ki niti niso sodelovali pri dejanskem obleganju Reichstaga), da pozirajo za fotografijo. Kot lahko vidimo, ne gre za prapor zmage, saj ne visi nad kupolo Reichstaga. Kljub temu se je dogodek zapisal v zgodovino prav s to fotografijo.

Fotografijo so pred objavo v sovjetskih časopisih retuširali. Ojačali so rdečo barvo prapora in dodali celo nevihtne oblake v ozadju. Vojak Abdulhakim Ismailov, ki drži Alekseja Kovaljova med izobešanjem prapora, je imel ročni uri na obeh rokah. Sovjetski novinarji so vedeli, da bi to lahko bilo razumljeno, kot da njihovi vojaki plenijo, zato so drugo ročno uro odstranili, preden je šla fotografija v tisk. Originalna fotografija se je pojavila šele leta 2013 in je zdaj na ogled v Judovskem muzeju in centru tolerantnosti v Moskvi.

Preberite še:

Kako je sovjetski mornar lastnoročno zajel 5.000 japonskih vojakov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke