V prvih dneh druge svetovne vojne, ki so bili za Rdečo armado katastrofalni, so Nemci ujeli na desetine sovjetskih generalov. Velik del jih je umrl v taboriščih, nekateri so pristali na sodelovanje s sovražnikom, preostali pa so čakali na konec spopada in osvoboditev.
Vendar so bili tudi taki, ki niso želeli mirno čakati. Izkoristili so vsako priložnost, da bi pobegnili, dosegli položaje Rdeče armade in se znova borili proti Nemcem.
V nasprotju s splošnim prepričanjem se Sovjetska zveza ni odrekla nobenemu od svojih vojakov, ki so bili ujeti. Če je preverjanje dokazalo, da vojni ujetnik ni bil kriv izdaje in se ni prostovoljno predal sovražniku, je lahko računal na umik vseh obtožb, povrnitev pravic do odlikovanj in činov ter vrnitev na službo.
Tako je generalmajorju Aleksandru Bondovskemu uspelo, da je bil dvakrat ujet in dvakrat pobegnil. Po vrnitvi in pregledu je bil ponovno poslan na fronto, kjer se je boril do februarja 1944, ko je zaradi hude rane izgubil nogo in bil premeščen v izobraževalni kader.
Tudi generala Pavel Sisojev in Ivan Aleksejev, ki sta pobegnila iz ujetništva, sta bila (čeprav ne takoj) znova sprejeta v vojsko.
Vendar je prišlo tudi do tragičnih napak. Generalmajor Nikolaj Golcev, ki je avgusta 1941 med konvojem vojnih ujetnikov pobegnil iz ujetništva, je prišel do svojih ljudi, vendar so ga aretirali, obtožili prostovoljne predaje sovražniku in ustrelili. Nedolžnost vojaškega poveljnika je bila dokazana po koncu vojne, leta 1955 pa je bil posmrtno rehabilitiran
Preberite o najboljšem sovjetskem vojskovodji druge svetovne vojne
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.