Kako se je sovjetska milica borila proti nemški vojski

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Od začetka vdora Wehrmachta v ZSSR je imela sovjetska milica veliko težkih in izjemno pomembnih nalog. Te so vključevale iskanje nemških sabotažnih in izvidniških skupin v zaledju, lovljenje dezerterjev in ubežnikov s fronte, boj proti ropanju in preprečevanje širjenja panike v družbi.

Zaposleni v organih za notranje zadeve niso pozabili na svoje neposredne dolžnosti. Vpletenost države v strašno vojno je povzročila močno povečanje kriminala v mestih in vaseh, proti kateremu se je bilo prav tako treba boriti.

Hkrati je bilo precejšnje število pripadnikov milice mobiliziranih v Rdečo armado ali pa so se prostovoljno javili na fronto. Prav tako so bili množično rekrutirani v enote NKVD, ki so vključevale sovjetsko milico. Te notranje enote so sodelovale pri varovanju meja, zaledja, železnic, posebno pomembnih industrijskih podjetij in krajev za pridržanje, včasih pa so sodelovale tudi v bojnih operacijah.

Vendar se miličniki niso vedno borili proti sovražniku kot del velikih vojaških formacij, potem ko so opravili bojno usposabljanje in bili ustrezno oboroženi. Včasih so se morali miličniki zoper izkušene vojake Wehrmachta boriti skoraj za svojo pisalno mizo le s pištolo, puško in Molotovovim koktajlom.

Prvi v boju

V prvih urah vojne so se pripadniki prometne milice na železniški postaji Brest v istoimenskem obmejnem mestu junaško upirali nemški vojski. Poleg policistov pod poveljstvom vodje oddelka, višjega poročnika Andreja Vorobjova, so bile za varovanje železniških objektov razporejene skupine iz 17. brestskega obmejnega diviziona in 60. strelskega polka enot NKVD ZSSR.

"Bilo je polno ljudi, naokoli so pokali izstrelki, divjali požari," se je spominjal policist Nikita Jarošik. - Med potniki je zavladala panika. Vorobjov je ukazal evakuirati najprej ženske in otroke. Nekaj sodelavcev je bilo poslanih na peron, da bi zagotovili red med odhodom vlaka. Ta vlak je odpeljal zadnji. Vorobjov je skupini policistov naročil, naj vzamejo vse osebno in zaseženo orožje ter strelivo in se zavzamejo za obrambo v bližini Zahodnega mostu.

Policisti so odbili več sovražnikovih napadov, preden so bili potisnjeni nazaj na železniško postajo. Kmalu je Nemcem uspelo popolnoma blokirati stavbo. Branilci so se morali zateči v klet, kjer so se zaradi pomanjkanja hrane, vode in streliva borili še dva dni.

Nazadnje so se odločili, da bodo s postaje, ki so jo zajeli plameni, naredili preboj. Bojniki so se 25. junija prebili skozi obkolitev in se s hudimi izgubami rešili iz pasti. Vorobjev je takoj odhitel k svoji družini v mesto, ki ga je že zasedel sovražnik, vendar je lastnik stanovanja njegov prihod takoj prijavil gestapu. Ujeli so ga in po zaslišanju ustrelili.

Stati do konca

Kombinirani bataljon milice z 250 bajoneti pod poveljstvom poročnika Konstantina Vladimirova je šest dni, od 13. do 18. julija 1941, branil severne pristope k mestu Mogiljov v vzhodni Belorusiji.

Enota je bila na hitro ustanovljena in slabo oborožena, njen velik del pa so sestavljali kadeti iz šol milice v Minsku in Grodnu. Kljub temu so se borci borili do smrti.

"Bataljon milice je ob podpori artilerijskega in minometnega ognja ter letalstva odbil šest napadov premočnih sovražnikovih sil," je 17. julija poveljstvu poročal Vladimirov. - Uničili smo do 400 Hitlerjevih vojakov in častnikov. Naše izgube: padlo je sto osemnajst vojakov, seržantov in srednjih poveljnikov, vsak drugi od tistih, ki so ostali v liniji, je bil ranjen. Med sedmim napadom je sovražnik zavzel Staro Paškovo. Načrtujem protinapad z vsemi razpoložljivimi silami, da bi obnovil razmere. Primanjkuje nam streliva. Na položaju bom vztrajal deset do dvanajst ur."

Bataljon se je zadnjič boril 18. julija. Poveljnik bataljona in skoraj vsi preživeli miličniki so bili ubiti v silovitem protinapadu. Le nekaterim je uspelo pobegniti in se pridružiti enotam Rdeče armade ali partizanskim oddelkom.

Nemci so zaradi odpora domobrancev prebivalcem okoliških vasi prepovedali, da bi se dotaknili vojakov v temno modrih uniformah, ki so ležali povsod. Mrtve so morali pokopati na skrivaj, ponoči.

Z Rdečo armado z ramo ob rami

Zaposleni v organih za notranje zadeve so skupaj z rednimi vojaki sodelovali pri obrambi Rige, Talina, Lvova, Kijeva, Dnepropetrovska in številnih drugih mest. V bojih pri Kingiseppu avgusta in septembra 1941 je bataljon Narvskega delavskega polka, ki so ga v celoti sestavljali estonski policisti, skoraj v celoti padel.

Devet mesecev, od konca oktobra 1941 do julija 1942, so miličniki v Sevastopolu, ki ga je oblegala nemška vojska, iskali in odpravljali sovražnikove sabotažne skupine in nastavljalce sovražnikovega artilerijskega ognja, se borili proti banditizmu in plenjenju. V zadnjih dneh obrambe mesta so se skupaj z ostanki vojaškega garnizona umaknili na rt Hersones, kjer so sodelovali v uličnih bojih. Takrat je bil ubit vodja mestne policije kapitan Vasilij Buzin.

Maršal Vasilij Čujkov, ki je imel pomembno vlogo pri obrambi Stalingrada, je vlogo miličnikov v teh dogodkih ocenil takole: "Kot udeleženec te bitke, kakršne v zgodovini še ni bilo, bi rad poudaril pogum, trdnost, vzdržljivost in samoobvladovanje stalingrajske milice med obrambo mesta. Pod nenehnim bombardiranjem, artilerijskim in minometnim ognjem so umikali in evakuirali ljudi čez Volgo, gasili požare, varovali materialne vrednote, premoženje državljanov in javni red. Težko je preceniti njihovo vlogo med prehodom enot, ki so prišle na pomoč branilcem mesta..... V kritičnih trenutkih, ko se je sovražniku uspelo nekje prebiti v našo obrambo, so miličniki večkrat zasedli strelno linijo ..."

Nepovratne izgube med zaposlenimi v organih za notranje zadeve in enotah NKVD v celotnem obdobju vojne proti nacistični Nemčiji in njenim zaveznikom so ocenjene na 159 tisoč ljudi.

Zakaj je sovjetska milica postala zelo priljubljena po Stalinovi smrti?