Kako so hodili na stranišče v Rusiji pred oktobrsko revolucijo

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Vsak cestni pometač je dolžan vsakomur pokazati na to mesto, ki pa se mu je treba izogibati, saj so pokazana mesta večinoma neurejena. Bolj priročno je iti v prvi hotel, ki vam pride na poti, le da ni tretje kategorije, in vratarju ali hišniku na hodniku dati 5 ali 10 kopejk za napitnino. Navaden klozet, precej čist, najdete na Iljinki nasproti Borze, za Novotroickim hotelom na ozki Pevčevski liniji, v prehodnih avlah, kjer se spustite v kletno nadstropje," je leta 1881 zapisal Vladimir Gilarovski v vodniku po Moskvi.

Kot lahko vidite, je bilo v tistih časih v Moskvi zelo težko najti javno stranišče. Do devetdesetih let 19. stoletja v mestih ni bilo javnih sanitarij.

Zlatarji ali absorpcijski vodnjaki?

Suharevka. Vodni prevoznik, konec 19. stoletja

pastvu.com/Javna domena

Prvi, ki so v Rusiji opremili stranišča, so bili seveda carji. Latrine so bile v palači Ivana Groznega v Kolomni, v palačah Alekseja Mihajloviča v Izmajlovu in Kolomenskem. Leta 1710 je bilo v palači Monplaisir v Peterhofu za Petra Velikega nameščeno prvo stranišče s splakovanjem (ali t.i. "retirada").

Do konca 18. stoletja so se opremljena stranišča pojavila v plemiških domovih. Podrobno jih je opisal Daikokuya Kodayu, japonski trgovec, ki je bil prisiljen v Rusiji preživeti deset let (okoli leta 1790) in si je rusko življenje ogledal z očmi gosta.

"Celo v štiri- in petnadstropnih stavbah so stranišča v vsakem nadstropju," je Daikokuya opisal vsakdanje življenje v Sankt Peterburgu, ki ga je večkrat obiskal. "Postavljena so v kotu hiše, od zunaj ograjeni z dvoplastnim zidom, tako da od tam ne bi prodirale smrdljive vonjave. Na vrhu je nameščena cev, podobna dimniku, in ves smrad gre ven skozi njo." Daikokuya je zapisal, da je bila višina lesenega mostička za sedenje v teh latrinah približno pol metra, in to pojasnil takole: "v Rusiji nosijo zelo tesno oblečene hlače, zato je neudobno čepeti, kot to počnemo pri nas".

Opazil je tudi, da so imeli nekateri domovi latrine z več luknjami hkrati, bogati ljudje pa so imeli v latrinah peči, da so se greli. Navaja tudi pristojbino za praznjenje greznic, kamor so na koncu zlili vse odpadke - 25 rubljev na leto. To je bilo za takratne standarde veliko denarja, ki so si ga lahko privoščili le bogati.

Greznice so čistile ekipe zlatarjev (zbiralcev fekalnih odpadkov), ki so se pojavile v obdobju Katarine Velike. Potovali so po določenih delih mesta in v sodih odvažali smrdljivo blato - za to storitev so zaračunavali pristojbino, ki jo je večina meščanov skušala prihraniti tako, da so odplake odvajali na ulico, v jarke za ograjo, kamor je pač bilo možno.

Zlatarji (zbiralci fekalnih odpadkov) leta 1910

Javna domena

Zgodovinarka Vera Bokova piše, da so nekaj časa obstajali "absorpcijski vodnjaki". Moskovski gledališki režiser Jurij Bakrušin jih je opisal takole: "Vodnjaki v tleh, ki so imeli sposobnost vsrkati v zemljo vse, kar je padlo vanje. Zaradi tega so bili lastnikom parcel s takšnimi lastnostmi tal prihranjeni stroški odstranjevanja smeti z njihovega zemljišča. Vso to odvratno umazanijo so odvrgli v vodnjak in ta je v hipu izginila. Lastniku sploh ni bilo mar, da je kasneje prešla v podzemne izvire, ki so napajali številne takratne vodnjake s pitno vodo."

V večstanovanjskih stavbah so bili prostori z latrinami na skupnih stopniščih - zato je bil na hodnikih, zlasti poleti, smrad. Na dvoriščih takšnih stavb so bile nad greznicami nameščene hiške iz desk - za tiste, ki so živeli v pritličju in v kleteh, pa tudi za cestne pometače in vratarje.

V drugi polovici 19. stoletja so imeli najdražji hoteli in domovi bogatašev že v današnjih dneh dobro poznane klozete, tj. latrine z odtokom vode in vodnimi vratci, ki so preprečevala, da bi smrad iz odtočne odprtine uhajal nazaj v prostor "retirade".

Toda to je veljalo le za bogate, ki so imeli te možnosti v okviru svojega doma. Kaj pa je lahko storil ugleden človek, ki je moral na stranišče sredi ulice?

Ulična stranišča v carski Rusiji

Pisoarji na Arbatskem trgu, 1914

pastvu.com/Javna domena

"Potujte po vsej zahodni Evropi in ne boste videli takšnih prizorov, kot se dogajajo v Sankt Peterburgu vsak dan in vsem na očeh. Ne spomnimo se, da bi se pred nekaj leti v njem dogajalo kaj podobnega. Gospod stoji sredi ulice in pred očmi vseh potnikov v mimo vozečih kočijah zadovoljuje svoje potrebe. V Londonu bi takega gospoda odpeljali na policijsko postajo, ker je zagrešil nespodoben prekršek; toda kako bi lahko kaj takega storili prebivalcu mesta, kjer ne boste našli glavne potrebe mestnega življenja, urinale? (To je bilo takratno ime za pisoarje, ki so ga izpeljali iz angleškega "urinal", op. ur.). Poleg tega verjetno vemo, da če mimoidoči, ki zna upoštevati spodobnost, za minuto ali dve zaide pod vrata stavbe, ga cestni pometač takoj izžene na ulico," je leta 1864 zapisal Ivan Gončarov. Veliki pisatelj je bil tako kot vsi drugi Peterburžan in tudi sam je bil, kot je priznal v pismu, včasih prisiljen "kot vsi ostali odkriti človeško slabost na ulicah.

Po besedah zgodovinarja Igorja Bogdanova se je prvo javno stranišče pojavilo v Sankt Peterburgu leta 1871 v bližini Mihajlovskega maneža. "Imelo je dva pisoarja, dva klozeta in majhen prostor za čuvaja; stranišče je bilo bogato oskrbovano z vodo in ogrevano z litoželezno pečjo." Ogrevanje je bilo za ulična stranišča obvezno, sicer bi voda pozimi zamrznila.

Projekt retiradnika v Sankt Peterburgu

Javna domena

Kmalu je bilo po projektu mestnega arhitekta Ivana Metca zgrajenih še pet uličnih "hišk". Imele so ločene prostore za ženske in moške ter sobo za čuvaja, bile so ograjene in zasajene z drevesi, in še vedno, je zapisal arhitekt Metz, "se veliko ljudi raje ustavi tukaj, kot da bi šli naravnost skozi vrata! ... Kaj lahko naredimo - in za to je potreben čas in leta, da se človek navadi." Ta stranišča so bila brezplačna, vzdrževala jih je mestna uprava.

V Moskvi so bile stvari še bolj nečiste - prva polnopravna javna stranišča so se začela pojavljati šele konec devetdesetih let 19. stoletja.

Stranišče na Suharevskem trgu, 1933-1934

G. A. Brunstein/pastvu.com/Javna domena

Pred tem so bile nameščene le kabine, večinoma na velikih trgih, kjer se je bilo že precej nespodobno opravljati svoje potrebe na ulici. Kaj pa ostale ulice? Kot se je spominjal Moskovčan Nikolaj Davidov, so bili "kraji, kjer so stali prevozniki, gostišča krčme, gostilne za preproste ljudi in podobni lokali, in končno vsi ulični vogali, tudi če so bili od spodaj zabiti z deskami, različne uličice (in teh je bilo veliko!) in pokrita vrata stavb ... prava gojišča smrdljivega zraka".

Od 80. let 19. stoletja so na trgih začeli graditi javne pisoarje - preproste rešetke nad greznicami, ki so bile vkopane v zemljo in zagrajene s pregrado (kot kabine za preoblačenje na plažah). Šele v začetku 20. stoletja so se pojavile javna kamnita stranišča, med njimi tri podzemna - na Teatralni, Suharevski in Puškinski ploščadi.

Posnetek iz filma Aelita, režiser Jakov Protazanov, 1924

MEŽRABPOM-RUSIJA

Vendar je bil glavni problem javnih stranišč v carskih časih odstranjevanje odpadkov. Navsezadnje tudi v Moskvi in Sankt Peterburgu, najbolj naseljenih mestih imperija, do konca 19. stoletja ni bilo kanalizacijskega sistema.

Kam so zlivali fekalne odpadke v Moskvi in Sankt Peterburgu?

V Moskvi so kanalizacijo začeli graditi in razvijati šele leta 1893, ko so se pojavila Ljublinska namakalna polja, na katerih so se odpadne vode filtrirale skozi zemljo. In še dolgo je staro prestolnico obdajal "obroč odplak", ki ga je zgodovinar Solovjov primerjal s Saturnovimi obroči - saj so moskovski zlatarji fekalne odpadke prevažali in odlivali zunaj mesta. Ko so se bližali Moskvi, so potniki na vlakih zaradi nagnusnega vonja zapirali okna. Zlatarji so po ulicah prestolnic vozili do 1930-ih.

Javno stranišče na Kalančevskem trgu v Moskvi, 1925-1929

Muzej Moskve/Russia in photo

V Sankt Peterburgu je bilo žal "lažje" - mesto namreč prečkajo reke in kanali, kamor je bilo mogoče odvajati vse fekalije. Kot piše zgodovinar Igor Bogdanov: "V glavnem so v 18. in 19. stoletju vse fekalne odpadke in tudi odpadke industrijskih podjetij brez čiščenja spuščali v reke in kanale ter jih izvažali v Finski zaliv. Zaradi onesnaževanja mestnih vodotokov in zamašitve uličnih kanalov je vlada že leta 1845 prepovedala priključevanje dvoriščnih greznic na ulične cevi.

Ulica Plučiha, 57, stavba 4. Brezplačno javno stranišče št. 225

Arhiv S.G. Veličko/pastvu.com/Javna domena

Bogdanov piše, da so nekateri lastniki domov za odvajanje odplak uporabljali mestno deževno kanalizacijo, ki je v Peterburgu obstajala že od 18. stoletja, ta pa je potekala po ulicah. Zato so se na križiščih peterburških ulic v 19. stoletju včasih kopičili človeški in konjski iztrebki. Vlada je od leta 1860 prepovedala izlivanje fekalij v deževno kanalizacijo, od leta 1884 pa je v obupu odredila vsaj namestitev rešetk na odtočne cevi za filtriranje trdnih odpadkov - vendar tega nihče ni upošteval.

Plačljive storitve za uporabo javnega stranišča na Gogolevskem bulvarju v Moskvi, 1997

Valerij Šustov/Sputnik

Na žalost in kljub vsem prizadevanjem in številnim projektom v času carske vladavine splošne kanalizacije v Sankt Peterburgu niso začeli graditi. Ena od posledic tega je bila strašna epidemija kolere, ki se je leta 1918 začela v Petrogradu. Polnopravni kanalizacijski sistem v Sankt Peterburgu so začeli opremljati šele v času sovjetske oblasti.

Javno stranišče v Sankt Peterburgu

Legion Media

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.