Kateri tuji jeziki so bili pomembni v carski Rusiji in zakaj?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Sam knez Vladimir, krstitelj Rusije, je leta 988 odprl dvorno šolo za otroke iz plemiških družin. Učili so jih "umetnosti" - različne discipline, ki so vključevale tuje jezike, vključno z latinščino - jezikom evropske diplomacije. Med učenci so bili tudi potomci tujih družin, ki so živeli na knežjem dvoru - komunikacija je vsekakor potekala v različnih jezikih. Vladimirjev sin Jaroslav Modri pa je ustanovil prvo prevajalsko šolo v katedrali sv. Sofije v Kijevu.

Kako in kje so se učili jezikov?

"Knjižne" tuje jezike - grščino, latinščino in druge tuje jezike - so običajno poučevali v cerkvenih ustanovah. "Abeceda v latinščini ni pivo v bratini (bratina - staroslovanska posoda za napitke, op. ur.)!" so pravili na Smolenskem in Pskovskem že v 13. stoletju, ko so se aktivno razvijali politični in trgovinski odnosi med Rusijo in Evropo - kar dokazuje, da se je latinščine res učilo veliko ljudi. V Smolensku je bila celo posvetna šola latinščine.

Cerkev svetega Mandeliona v Zaikonospasskem samostanu, Moskva

Ludvig14 (CC BY-SA 3.0)

Trgovci, najemniki, prevozniki in obrtniki pa se seveda niso učili v cerkvah in samostanih, temveč sami, med svojim življenjem in delom. Učitelji so bili tisti, ki so jezik že znali. Tako kot dandanes so "inštruktorja" - meniha, pisarja, izobraženega bojevnika, izkušenega trgovca - redno obiskovali in plačevali za njegovo poučevanje.

Kot piše raziskovalec Roman Žanara, so "podatki o metodah poučevanja zelo skopi". Kadar so se jezika učili v tujini, so se ga učili po "neposredni metodi" - besede in izraze so se učili neposredno od rojenih govorcev v procesu življenja in sporazumevanja. Ko so se ga učili doma, so se ga učili s prevajanjem in pomnjenjem besedil.

Vendar so bile v tistih časih zahteve po znanju tujih jezikov nižje - pri prevajanju na primer običajno niso upoštevali stilistike in sestave stavkov izvirnika, ampak so prenašali le pomen povedanega. In seveda je ogromno ljudi znalo tuji jezik le ustno - lahko so govorili tekoče, ne da bi znali brati in pisati. Vsekakor je takšnih bilo veliko, vendar kot nepismeni niso zapustili nobenih pisnih virov.

Katere jezike so se učili v Rusiji in zakaj?

Latinščina

Glavni jezik mednarodne uradne diplomacije do 18. stoletja. Pogodbe, listine, trgovinski sporazumi med ruskimi deželami ter evropskimi kneževinami in državami so bili napisani v latinščini. Uporabljali so jo tudi diplomati in njihovo osebje v uradnem okolju.

Papeški odposlanci pri Ivanu Groznem. 1884

Javna domena

V latinščini potekajo tudi katoliške cerkvene maše. Latinščino so poznali vsi ruski pravoslavni verniki, ki so komunicirali z evropskimi kolegi.

Prav tako je bila latinščina glavni učni jezik na univerzah na Češkem in v nemških deželah do osemdesetih let 18. stoletja. Skoraj vsi ruski mladeniči, ki so v Evropi študirali naravoslovne vede, so morali govoriti in pisati v latinščini. Latinščina je bila še v 18. stoletju mednarodni jezik znanosti - veliki razsvetljenec Mihail Lomonosov je bil na primer ponosen na svoje znanje latinščine.

Grščina

Prebivalstvo ruskih dežel je bilo že od nekdaj v stiku z Bizancem - in zato je bilo sporazumevanje v grščini več kot nujno. Prvi pravoslavni duhovniki, ki so prišli v Rusijo, so, preden so osvojili slovanski jezik, opravljali bogoslužje v grščini. Vendar je bilo Sveto pismo prevedeno v cerkveno slovanščino že v 9. stoletju in bogoslužje v ruskih deželah se je kmalu začelo izvajati v tem jeziku. Grščina pa se je še naprej uporabljala za sporazumevanje z "Grki", kot so v Rusiji imenovali vse bizantinske prebivalce.

Menihi - prepisovalci knjig

Javna domena

Trgovci, menihi, plačanci, diplomati in pisarji - to je krog ljudi, ki so potovali iz Rusije v Bizanc in nazaj. Niso znali klasične pisne in ustne grščine, vendar so se natančno ustno sporazumevali v pogovorni grščini - dimotiki. V 10. in 11. stoletju je izobraženi višji razred stare ruske družbe obvezno znal grško ali pa je imel prevajalce, saj je bila komunikacija z Bizancem zelo intenzivna.

Pozneje je bila grščina v pisni obliki prvi tuji jezik, ki so se ga naučili vsi, ki so vstopili v duhovništvo. S pojavom klasičnega izobraževanja v Rusiji (konec 18. stoletja) je grščina postala obvezna za filologe, jezikoslovce in zgodovinarje - vendar se je na primer niso učili na liceju v Carskem Selu. Na splošno grščina med ruskim prebivalstvom nikoli ni bila splošno znana.

Nemščina

Novgorodski posadniki (vodje mesta) in trgovci so govorili nemško, švedsko in poljsko - bili so v stalnem stiku z govorci teh jezikov. Znano je, da so švedski in nemški trgovci pošiljali svoje sinove živeti in se učiti modrosti trgovanja v Novgorod - ko so se naučili, so samostojno nadaljevali trgovinske posle. Strokovnjaki domnevajo, da so tudi ruski mladi trgovci in uradniki živeli v tujini, da bi se izobrazili.

Nemški jezik so govorili obrtniki, ki so prihajali iz kneževin osrednje Nemčije; orožniki, vrhunski obrtniki, civilni in vojaški inženirji, pa tudi samo vojaki, ki so se množično zaposlovali v službi ruskih knezov in carjev od 15. do 16. stoletja. Stara in Nova nemška Sloboda v Moskvi, kamor je pogosto zahajal mladi car Peter, je bila nekakšno ločeno nemško mesto ob reki Jauzi, kjer je bilo na ulicah slišati nemški govor (čeprav nič manj tudi angleški in nizozemski).

Nemška Sloboda

Aleksander Benois

V 18. stoletju je bila nemščina še vedno pogosta v znanstvenih in vojaških skupnostih, saj so te skupnosti nenehno dopolnjevali Nemci, ki so prišli služiti v Rusijo - vendar so že v drugi ali tretji generaciji začeli govoriti ruski jezik. Rusi so se nemščine začeli ponovno učiti šele v 19. stoletju - razširila se je med inteligenco, ki je želela brati Kanta, Fichteja, Marxa in Hegla v izvirniku. Številni ruski revolucionarji, ki so imeli povezave med socialisti v Nemčiji in Švici, so govorili nemško.

Francoščina

Francija pod vladavino Ludvika XIV. (1638-1715) je postala glavni vojaški in politični razsodnik v Evropi, pogodba iz Rastatta iz leta 1714 pa je bila prvi mednarodni dokument, napisan v francoščini. Od začetka 18. stoletja je bilo znanje francoščine že obvezno za vsakega diplomata.

Seveda so Francozi kot nosilci velike kulture služili kot guvernantke in vzgojitelji plemiških otrok po vsej Evropi, tudi v Rusiji. Po francoski revoluciji pa je Rusija postala zatočišče za tisoče francoskih monarhistov, ki so se vključili v vrste ruske vojske in državnih uradnikov. Poleg tega se je ob koncu 18. stoletja v Rusiji začel razcvet ženske in moške mode, pojavilo pa se je tudi veliko število francoskih frizerjev, stilistov, krojačev in kuharjev.

Krojači

Javna domena

Francoščina je postala tudi jezik višjih slojev - vsi najvišji ruski plemiči so govorili francoščino, katere raven znanja je postala univerzalna "vizitka". Tudi nebogat plemič, ki je tekoče govoril francosko, je bil zaradi svojega znanja lahko sprejet v najvišje kroge.

Francoščina je pomagala skriti vsebino pogovorov pred služabniki in drugimi predstavniki nižjega razreda. Vsa zasebna korespondenca in spomini so bili napisani v francoščini, pa tudi ljubezenska pisma in pesmi v spominskih albumih. Prelom v frankofoniji je nastopil šele po domovinski vojni leta 1812, vendar je francoščina ostala eden glavnih jezikov izobražene družbe skoraj do revolucije.

Angleščina

Angleški trgovci, orožniki in obrtniki so se v Rusiji začeli pojavljati od 16. stoletja naprej - na primer takratni diplomat in plemič Jerome Gorsey je več kot dvajset let sodeloval z moskovskim dvorom in dolgo časa živel v Rusiji.

Ivan Grozni kaže zaklade Jeromu Gorseyju.

Aleksander Litovčenko

Vendar se angleščina ni močno razširila. Ko je konec 18. stoletja metalurg in orožar Charles Gascoigne na povabilo Katarine II. prišel v Rusijo, da bi vodil karelske metalurške obrate, je v angleščini komuniciral le v svojem krogu, do konca življenja pa je za vsak pogovor z ruskimi podrejenimi uporabljal tolmača. Vse pa se je spremenilo, ko sta Rusija in Britanski imperij postala zaveznika v vojni proti Napoleonu.

V 18. stoletju so angleško znali le ruski ljubitelji britanske literature, vendar pa je v Puškinovem času znanje tega jezika postalo znak briljantno izobraženega človeka. Puškin se je sam naučil angleščine, da je lahko bral Byrona v izvirniku. Po vojni se je pojavilo več knjig v angleščini, angleška guvernanta pa je bila seveda veliko bolj cenjena kot francoska guvernanta. Od prve polovice devetnajstega stoletja so angleščino poučevali na univerzah v Moskvi, Sankt Peterburgu in Kazanu, potovanja v Anglijo pa so postala obvezna za izobraženo plemiško mladino.

Turški ("tatarski") jeziki

Nekoč je v Moskvi obstajala cela "sloboda" tolmačev - Tolmačevska (zanimivo, da je v stari ruščini obstajal enak izraz kot ga uporablja še vedno sodobna slovenščina, op. ur.). Nahajala se je v Zamoskvorečju, saj je ravno ta del mesta bil zatočišče za številne "tatare", to je različne turško govoreče trgovce, obrtnike in različne druge ljudi. Tatarske in tolmačevske slobode so bili tukaj že od 14. stoletja, od časov, ko so se začeli odnosi z Zlato ordo.

Baskaki (ali darugači, mongolski pobiralci davkov, op. ur.)

Sergej Ivanov

Prvi "tatarski" (v narekovajih, ker so se etnično zelo razlikovali, v Rusiji pa so jih vse imenovali "tatari") vojaki in trgovci, ki so potovali v Rusijo, so svoje tolmače vzeli s seboj. Naselili so se v Zamoskvorečju ali v bližini - saj so bili tik pred prečkanjem reke Moskve tabori in taborišča južnih trgovcev. Tako je nastala Tolmačevska Sloboda - živa borza in šola prevajanja iz ruščine v "tatarski jezik" in obratno.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.