Grozljiva katastrofa Rdeče armade, ki je Nemcem odprla pot do Moskve

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V začetku oktobra 1941 je Rdeča armada doživela enega najhujših porazov v celotni drugi svetovni vojni. Zaradi katastrofe sovjetskih enot pri Vjazmi in Brjansku je Wehrmacht prodrl do praktično nezaščitene prestolnice Sovjetske zveze.

Obsežno ofenzivo na Moskvo, znano kot operacija "Tajfun", so Nemci nameravali začeti z meje, ki je bila od mesta oddaljena 350-600 km. Tu so osredotočili skupino 1,8 milijona mož, kar je bilo nekaj manj kot polovica vseh razpoložljivih sil na sovjetsko-nemški fronti.

Tri od štirih tankovskih skupin (1700 tankov in samovoznih topov) so potegnili na območje spopadov. Letalsko podporo je zagotavljala 2. letalska flota, ki je imela skoraj 1400 letal.

Wehrmachtu so na območju Moskve nasprotovale Zahodna, Rezervna in Brjanska fronta s skupno močjo približno 1,2 milijona mož. Na voljo so imeli približno tisoč tankov in samovoznih topov ter 1.370 letal, od katerih pa je bila večina zastarelih modelov.

Sovjetske enote so morale pokrivati 600 kilometrov dolg pas. Intenzivno so se pripravljale na odbijanje ofenzive, vendar pred začetkom "Tajfuna" niso imele časa za vzpostavitev močnih obrambnih linij. Poleg tega so bile vojaške formacije med težko bitko pri Smolensku močno poškodovane in so se soočale z velikim pomanjkanjem ljudi in orožja.

30. septembra je 2. tankovska skupina generala Heinza Guderiana prešla v ofenzivo proti Brjanski fronti. 2. oktobra so glavne sile armadne skupine "Center" padle na zahodni in rezervni fronti.

V nasprotju s pričakovanji sovjetskega poveljstva Wehrmacht ni napadel po avtocesti Minsk-Moskva skozi Vjazmo, kjer je bila najkrajša pot do sovjetske prestolnice in najmočnejša obramba. Po temeljitem izvidovanju so Nemci izvedli več močnih udarcev v sklepe sovjetske vojske, tudi na območjih, ki so veljala za težavna za oklepna vozila.

Nemške udarne skupine, ki so bile ob učinkoviti zračni podpori močnejše v številu ljudi in tankov, so uspešno prebijale sovjetsko obrambo in začele hitro razvijati svojo ofenzivo. Učinkovito so odbijale slabo organizirane protinapade Rdeče armade, kar je grozilo, da bodo prišle v zaledje sovjetskim enotam na vseh treh frontah.

"Sovražnik še naprej povsod zadržuje neosvojene dele fronte, kar vodi v možnost globoke obkolitve teh skupin sovražnika," - je v svoj dnevnik zapisal načelnik generalštaba nemške vojske Franz Galder.

Sovjetski poveljniki se niso takoj zavedali razsežnosti grozeče katastrofe. Tako je na primer ukaz generala Mihaila Lukina, poveljnika 19. armade, vseboval stavek o "skupinah huliganskih strojničarjev", ki so prodrle v zaledje njegovih enot. V resnici sta njegovo vojsko že skoraj zajeli dve polnopravni sovražnikovi tankovski diviziji.

Slabo usklajene medsebojne akcije so povzročile, da silam treh front ni uspelo odpraviti prebojev. Hkrati so vojaški poveljniki, ki so se bali obtožb strahopetnosti in panike, v Moskvo poročali, da so razmere na splošno pod nadzorom.

Zato vrhovno poveljstvo dolgo časa ni imelo jasne predstave o krizi, ki je nastajala na prizorišču vojaških operacij. Šele v noči na 6. oktober, ko je bil čas že izgubljen, je ukazalo enotam, naj začnejo splošni umik na nove obrambne črte.

Istega dne so se na območju mest Brjansk in Karačev, ki so se pomikali drug proti drugemu, združili nemška 17. oklepna divizija in deli 2. armade ter obkolili glavne sile Brjanske fronte.

7. oktobra so se na območju Vjazme srečale napredne enote 3. in 4. tankovske skupine. V "kotlu" so bile pomembne sile štirih armad zahodne in rezervne fronte, pa tudi posebej za odpravo sovražnikovega preboja ustvarjena operativna skupina generala Ivana Boldina.

V naslednjih dneh so se obkoljene sovjetske enote večkrat poskušale prebiti iz pasti. Hkrati so se njihove zaloge streliva, goriva in hrane hitro zmanševale, pritisk Nemcev pa je bil vse močnejši.

V prvih fazah so se iz "kotlov" prebijale cele divizije, pri čemer so včasih izgubile do 90 odstotkov svojega osebja. Pozneje so do svojih prišli le manjše skupine in posamezni vojaki.

Tako se je Aleksander Počujenkov iz 50. strelske divizije spominjal, kako je skupaj s soborcem prišel do sovjetskih položajev: "Da nas Nemci ne bi videli, smo se čez dan nekje skrili, ponoči pa smo se odpravili na pot ... Šli smo v vasi, prosili za prenočišče in se skrili, nato pa šli naprej ... Pogosto smo šli lačni in izmučeni, skoraj komaj smo premikali noge. Vendar so si povrnili moči in šli naprej. Jedli smo, kar smo lahko ... Vse smo spraševali samo eno: "Pot v Moskvo! Kako priti tja?"

Nemogoče je natančno izračunati izgube Rdeče armade, ki jih je utrpela v "kotlih" v začetku oktobra 1941. Več sto tisoč vojakov je bilo padlih, pogrešanih ali ujetih. Celotne enote so preprosto prenehale obstajati.

Smrt tako velike skupine vojakov je ustvarila velikansko vrzel v sovjetskem obrambnem redu in dejansko odprla Nemcem pot do Moskve, ki je ostala skoraj nezaščitena. Na obrambne linije so morali vreči vse razpoložljive maloštevilne sile, vključno s kadeti vojaških šol v bližini Moskve.

General Georgij Žukov, ki ga je Stalin poklical iz obleganega Leningrada, je vodil ostanke front, ki niso bile obkoljene. Organizirati obrambo prestolnice, obnoviti bojno učinkovitost enot in jih dopolniti s svežimi rezervami, ki so prihajale iz notranjosti države - za vse to je bil potreben čas.

In ta čas so poveljniku zagotovile obkoljene enote pri Vjazmi in Brjansku, ki so s svojim junaškim odporom vse do sredine oktobra zadrževale več ducatov nemških divizij.

Kje je bila zadnja obsežna ofenziva sovjetskih sil proti Nemcem v drugi svetovni vojni?