Kako je več kot 100 ljudi preživelo dva meseca na ledeni ploskvi

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Parnik 'Čeljuskin' se je 10. avgusta 1933 odpravil iz Murmanska proti Wrangelovemu otoku, da bi preizkusil prehodnost navadnih ladij skozi arktični led. Plovilo naj bi na otok dostavilo tovor, kar bi pokazalo primernost severne morske poti za tovrstni prevoz. Pred tem so nevarno pot lahko prečkali le težki ledolomilci, zato si nihče ni upal tja poslati navadne ladje. 'Cheljuskin' pa naj bi postal pionir.

Na ladji so bili 104 ljudje, med njimi člani odprave in njihove družine, ki bi morali preživeti zimovanje na Wranglovem otoku. S seboj so imeli zaloge hrane za leto in pol za potnike in zaloge za tri leta za Wrangelov otok.

Udeleženci so bili prepričani, da bo šlo vse po načrtih - odpravi je namreč poveljeval Otto Schmidt, izkušen arktični raziskovalec, ki se je že večkrat izkazal v Arktičnem oceanu. Na začetku potovanja 'Čeljuskina' pa so bile razmere veliko bolj udobne kot med prvimi "izleti" v nevarne vode: na obali so bila izvidniška letala, delovala je tudi radijska komunikacija. Verjetnost neuspeha odprave se je nagibala k ničli, vendar je šlo vse narobe ...

Pot skozi led

Na začetku je šlo vse dokaj uspešno, vendar je ob vstopu v Karsko morje, 15. avgusta, na ladji nastala luknja, tri dni pozneje pa so odkrili puščanje. Nato je 'Čeljuskin' zaradi močnega ledu dobil še dve vdolbini. Kljub nevarnosti so se odločili, da bodo odpravo nadaljevali. Celotno potovanje naj bi trajalo približno mesec dni, septembra pa je bila ladja že v Severovzhodnem morju, kar je bilo v skladu z ladijskim načrtom.

Vendar so se v Vzhodnosibirskem morju soočili z drugo naravno nesrečo: gosta megla in močno sneženje nista več omogočila, da bi lahko iz zraka izvidovali led, zato se je ladja skoraj na slepo prebijala skozi večni arktični led.

Konec septembra je bila ladja ujeta v Čukotskem morju - tam jo je šest metrov debel led popolnoma oviral.

Ujetništvo v ledu

Parnik je bil ujet sredi morja in se ni mogel premakniti. Ekipa odprave je sprva poskušala razstreliti ledeno ploskev, vendar tudi amonal, ki se običajno uporablja pri vrtanju rudnikov in kamnolomov, ni mogel prodreti skozi takšno debelino. 'Čeljuskinu' ni preostalo nič drugega, kot da "drsi" v ledu in čaka na ugodnejše razmere, da dobi prosto pot.

"Led se danes obnaša nemirno. Hitrost premikanja je dosegla sedem metrov na minuto. Ne vem, kaj nas čaka to noč. Živeti moramo kot na vulkanu ali odprtih položajih," je v svoj dnevnik zapisal Ibrahim Fakidov, eden od inženirjev posadke.

Ladja je v tem položaju preživela kar pet mesecev. Kljub relativnemu miru se je kapitan Schmidt zavedal, da se lahko led, ki obdaja ladjo z vseh strani, vsak trenutek premakne in vse preprosto potopi. Nad ladjo se je dvigoval ogromen ledeni val, zato se je posadka odločila, da bo vse potnike in zaloge vnaprej izkrcala na led.

Kapitanov instinkt ni bil napačen. 13. februar 1934 je tako postal zadnji dan ladje 'Čeljuskin' - led je močan trup parnika zmečkal kot list papirja. V samo dveh urah se je potopil, ljudje pa so ostali sami na ledeni ploskvi sredi brezmejnega severnega morja.

Kruta izolacija

Življenje na plavajoči ledeni ploskvi ni bilo lahko: temperatura je pogosto padla pod 30 stopinj Celzija, zaloge hrane pa niso bile neskončne, zato je bilo treba varčevati. Do obale je bilo 130 kilometrov, vendar se do tja ni dalo priti, če bi se zanašali le na moč narave.

Da bi si nekako olajšali življenje, so si člani odprave zgradili svojevrstno barako kar na ledenih ploskvah - iz materiala, ki so ga vzeli s seboj na Wrangelov otok, pa tudi iz tistega, kar je ostalo od uničenega in potopljenega 'Čeljuškina'. Pet kilometrov od improviziranega tabora so pripravili pristajalno platformo za letala, ki naj bi prej ali slej priletela. Tako se prvih noči spominja eden od preživelih: "Govorili smo o tesnih šotorih. Govorili smo o uničenju 'Čeljuskina'. Govorili smo, da je bila da je bila slika uničenja ladje strašna. Vsi smo bili zelo utrujeni."

Bolj ko je mineval čas, bolj ustaljeno se je zdelo življenje v "ledenem taboru" - na neki točki se je celo pojavilo improvizirano uredništvo časopisa z naslovom "Ne vdamo se!", ki naj bi ohranjalo duha popotnikov, ujetih v ledu. Ob večerih pa je kapitan Otto Schmidt tem ljudem predaval filozofijo.

Od prvih dni na ledeni ploskvi so neprekinjeno potekale tudi znanstvene dejavnosti - hidrologi in geodeti so vsakih 24 ur določali natančno lokacijo tabora. To so morali početi vsak dan, saj se plazenje ledu ni ustavilo in se je tabor nenehno premikal.

Reševanje

Ko je bilo v ledu organizirano taborišče, je vlada že vedela, da je ladja 'Čeljuskin' razbita. Pripravljala se je reševalna akcija - izgubljeno posadko so želeli poiskati iz zraka s pomočjo 17 letal. Vendar tabora ni bilo lahko najti niti s ptičje perspektive: močno sneženje je zmanjšalo vidljivost. Poleg tega se je led nenehno premikal, zato je bilo veliko težje določiti natančno lokacijo članov odprave.

Prvo letalo je na očiščenem ledu tabora pristalo šele 5. marca - to je bil močan ANT-4. Najprej so bile evakuirane ženske in otroci, naslednji letalski prevoz pa se je na "otok" lahko vrnil šele čez mesec dni. Skupaj so piloti v okviru reševalne akcije opravili več kot dvajset poletov, zadnja skupina preživelih pa je bila na celino dostavljena 13. aprila 1934. Skupno so Čeljuskinčani na ledeni ploskvi čakali na rešitev dva meseca.

Na celini so Čeljuskinčane pozdravili kot junake, vsa država pa je z napetostjo spremljala njihovo reševanje. Sedem pilotov, ki so sodelovali pri evakuaciji ljudi z ledenih ploskev, je bilo prvič v zgodovini Sovjetske zveze odlikovanih z nazivom junakov Sovjetske zveze. To so bili Mihail Vodopjanov, Ivan Doronin, Nikolaj Kamanin, Sigismund Levanjevski, Anatolij Ljapidovski, Vasilij Molokov in Mavricij Slepnjov. Člani odprave so prejeli red Rdeče zvezde za svojo nepopustljivost v boju z naravnimi nesrečami.

Preberite o tem, kako je sovjetski ledolomilec rešil 2.000 kitov v Beringovem morju!