Najbolj znani pobegi iz GULAGa

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Spartakiada vseh taborišč"

Ivan Solonevič

Arhivska fotografija

Ivan Solonevič, znani ruski publicist, je bil zaprt v taborišču sistema GULAG na podlagi enega od najstrožjih členov - poskus pobega iz države. Skupaj z ženo Irino in dvema sinovoma - Jurijem in Borisom - so nameravali prečkati mejo s Finsko, pri čemer so se pretvarjali, da so turisti lovci. Takšna krinka je bila potrebna, da bi prišli v karelske gozdove. Težko jih je bilo prečkati, zato je bilo več možnosti, da bi lahko mejo prešli neopaženi. Vendar je bil prvi poskus pobega neuspešen - Ivan se je močno prehladil in ni mogel nadaljevati poti. Družina se je morala vrniti domov. Tudi drugi poskus je bil neuspešen - Jurij je zbolel za slepičevim vnetjem.

Tretji pobeg je bil načrtovan veliko bolj skrbno. Družina Solonevič, njeni tovariši E. L. Pržijalgovskaja in S. N. Nikitin, so septembra 1933 nameravali prečkati mejo s Finsko. Z njimi naj bi pobegnil tudi ljubimec Przijalgovske Nikolaj Babenko, za katerega se je izkazalo, da je bil obveščevalec oblastnikov. Prav on je napisal ovadbo na vse udeležence pobega, zaradi česar so jih aretirali. Celotno družino Solonevič so za osem let poslali v Belomorsko-baltsko popravno-delovno taborišče v Kareliji.

Ivan je med bivanjem v delovnem taborišču zamenjal veliko poklicev, vendar je nazadnje postal športni inštruktor. Prav ta položaj je bil pozneje eden od dejavnikov, ki so omogočili nov pobeg.

Zaporniki na gradnji Belomorsko-baltskega kanala

Arhivska fotografija

Nekega dne je vodstvu taborišča predlagal, da bi priredili spartakiado (sovjetsko različico olimpijskih iger - op. prev.) vseh taborišč, ki jo je baje želel organizirati sam. Načrt je bil šefom všeč, zato so razširili Solonevičeva pooblastila in mu omogočili, da je lahko prosto potoval med več taborišči. Upodobil je živahno dejavnost, tako da je začel pripravljati pobeg in preučil razpoložljive poti.

Pobeg se je začel s registracijo službenih potovanj, da bi Ivan in njegova sinova lahko za nekaj časa izginili izpred oči čekistov. 28. julija 1934 sta Ivan in Jurij zapustila taborišče v razmaku treh ur in se srečala na dogovorjenem kraju. Boris je pobegnil tri dni prej in je bil že na poti na svobodo. Oče in sin sta začela napredovati proti vasi Kojkiri, od koder sta lahko dosegla finsko mejo. To je bila njuna zadnja priložnost, v tistem času se je pobeg iz ZSSR kaznoval s smrtjo.

Njuna pot bi morala trajati osem dni, vendar sta morala zaradi divjih karelskih gozdov hoditi previdno. Šele šestnajsti dan sta prispela do meje, po prečkanju pa sta od lokalnih obmejnih stražarjev izvedela, da je Boris mejo prečkal že dva dni prej. Družini so dovolili vstop na Finsko. Usoda Ivanove žene pa še vedno ni znana.

Pobeg s Soloveških otokov

Sozerko Malsagov

Arhivska fotografija

SLON - specialno taborišče za posebne namene - je bilo eno najbolj nedostopnih taborišč GULAGa. Nahajalo se je na Soloveškem otočju, ki ga obdaja Belo morje. Okoli otokov je bila voda vedno zelo hladna in razburkana - tudi julija se temperatura vode ni dvignila nad 7 stopinj Celzija. Zdi se, da je nemogoče pobegniti iz tako izoliranega kraja, vendar je obstajal človek, ki mu je to uspelo organizirati.

Sozerko Malsagov je bil januarja 1924 poslan v SLON. Pred tem se je med oktobrsko revolucijo boril na strani belogardistov, zato se je po zmagi rdečih tako kot številni drugi "beli" znašel na seznamu iskanih oseb. Sozerko je pobegnil v Turčijo, vendar je verjel odloku oblasti RSFSR o pomilostitvi vseh belogardistov, se vrnil v domovino in bil aretiran.

Zaporniki na Solovkih

Arhivska fotografija

Že po letu dni zapora mu je skupaj s tovariši uspelo pobegniti čez finsko mejo. Sozerko in drugi zarotniki so bili 15. maja poslani na celino na žagarska dela. Ob določenem signalu jim je uspelo stražarjem vzeti orožje in pobegniti. Usmerili so se proti severu, pri tem pa se nikakor niso smeli sprostiti, saj so jih zasledovali. Sozerko in drugi ubežniki so morali celo streljati nazaj, da bi se izognili zasledovanju.

" V prvih dneh smo hodili brez postanka ves dan... Toda kmalu nas je začela premagovati utrujenost. Cest ni bilo, naša pot je potekala po mokrih tleh, prekritih z debelo nizko plastjo rastlinja, in skozi neskončna močvirja", - tako je Sozerko opisal njihovo pot do finske meje.

Konec junija pa so prečkali finsko mejo, od koder so se že lahko izselili v druge evropske države. Pozneje je Sozerko napisal avtobiografsko dokumentarno knjigo "Peklenski otok", v kateri je podrobno opisal grozote SLONa, uspešen pobeg in svoje nadaljnje življenje.

"Daleč nad polarnim krogom"

Vladimir Černavin

Arhivska fotografija

Leta 1930 je bil zoolog Vladimir Černavin aretiran zaradi posrednega suma namernega kvarjenja pri proizvodnji ribjih konzerv in izgnan v taborišče na Soloveškem otočju. Aretirali so tudi njegovo ženo, da bi na zapornika izvedli psihološki pritisk in iz njega izsilili priznanje.

Kasneje mu je uspelo zagotoviti premestitev na celino, v taborišče v mestu Kem. Tam se je zaposlil v taboriščni ribogojnici po svoji specialnosti. Černavin bi na tak način odslužil kazen, če ne bi izvedel, da je bila njegova žena izpuščena iz zapora. Zato se je odločil, da bo organiziral pobeg celotne družine, ne le iz GULAGa, ampak tudi iz ZSSR.

Černavin je po službeni dolžnosti pogosto potoval med taborišči brez stražarjev - izbiral je namreč lokacije za ribolov. Hkrati je razmišljal o poteh in načinih odhoda. Ugotovil je, da so severni neraziskani gozdovi odličen kraj za pobeg, saj se čekisti tam niso mogli orientirati.

Ko sta ga avgusta 1932 ponovno obiskala žena in sin, je Černavin z njima pobegnil iz mesta Kandalakša.

SLON

Arhivska fotografija

"Pobegnil sem pred prisilnim delom, pri čemer sem tvegal življenje svoje žene in sina. Brez orožja, brez toplih oblačil, v groznih čevljih, skoraj brez hrane. Morski zaliv smo prečkali v luknjastem čolnu, ki sem ga popravil z lastnimi rokami. Prepotovali smo več sto kilometrov. Brez kompasa in zemljevida, daleč nad polarnim krogom, po divjih gorah, skozi gozdove in strašna močvirja", - tako je pozneje v knjigi "Zapiski škodljivca" opisal njihovo pot do finske meje.

Pot do meje je trajala 22 dni. Po Finski se je celotna družina naselila v Veliki Britaniji.

Kaj je danes tam, kjer so bili nekoč gulagi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.