Kako in zakaj se je Italija v drugi svetovni vojni borila proti Sovjetski zvezi (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Italijanski častniki na vzhodni fronti

Paxox(CC BY-SA 4.0)

"Ko italijanski vojak ve, za kaj se bori, se bori precej dobro, kot je bilo to v Garibaldijevem času. V tej vojni pa vojaki ne le da ne vedo, za kaj se borijo, ampak si te vojne tudi niso želeli in si je ne želijo. Zato razmišljajo le o tem, kako se vrniti domov." Tako je o sodelovanju Italije v vojaški kampanji proti ZSSR dejal eden od bersaljerjev (elitnih strelcev) divizije "Princ Amedeo vojvoda d'Aosta", ki jo je italijanski voditelj Benito Mussolini poleti 1941 poslal na vzhodno fronto.

Parada italijanskih vojakov v Rimu

Getty Images

Čeprav je Italija na dan začetka operacije Barbarossa 22. junija 1941 napovedala vojno Sovjetski zvezi, v napadalni vojski takrat ni bilo italijanskih vojakov. Adolf Hitler sprva ni nameraval vključiti svoje glavne zaveznice v "križarsko vojno proti boljševizmu". Rim je imel, kot je menil führer, že veliko težav: v Albaniji, Grčiji in Jugoslaviji je bilo treba obdržati velike okupacijske sile, italijanske posesti v vzhodni Afriki so bile skoraj izgubljene, na severu pa so se Italijani lahko branili le zaradi podpore nemških enot generala Erwina Rommela, ki so prispele tja. Kljub temu je Benito Mussolini prepričal vodjo Tretjega rajha, naj njegovim enotam da priložnost, da se izkažejo proti Rusom.

Bersaglieri v Stalinu (nekdanje ime mesta Doneck)

Javna domena

Prvi italijanski vojaki so na vzhodno fronto prispeli avgusta 1941. Tako imenovani Italijanski ekspedicijski korpus v Rusiji (Corpo di Spedizione Italiano in Russia) je štel več kot 62.000 mož, vključno s šeststo italijanskimi "SS" - režimu globoko zvestimi črnimi srajcami iz Prostovoljne milice za državno varnost (Milizia Volontaria Per La Sicurezza Nationale). Zračno podporo je zagotavljalo 51 lovcev Macchi M.C.200 ‘Saetta’ Kraljevih letalskih sil.

Bersaglieri v ZSSR, 1942

Javna domena

Prvi tedni dejavnosti italijnskega ekspedicijskega korpusa v Sovjetski zvezi so pokazali, da je bila Italija na to vojno popolnoma nepripravljena. Oskrba z zalogami, uniformami in strelivom je bila slabo organizirana. Še slabše je bilo z avtoprevozom - italijanski tovornjaki niso bili kos ruskim cestam. Vojaki divizije "Torino", ki so morali od romunske meje proti vzhodu prehoditi več kot 1300 kilometrov, so se primerjali s srednjeveškimi pehotnimi vojaki, ki so jih njihovi nemški gospodarji, ki so udobno potovali na konjih, vzeli s seboj v vojno.

Benito Mussolini pregleduje štiri topove, ki jih je s prvo divizijo vojakov poslal na rusko fronto

Getty Images

Posebno težavo je predstavljala oborožitev korpusa. Protitankovski topovi kalibra 47 mm so bili nemočni proti sovjetskim T-34. Njihovi izstrelki so v oklepu sovražnikovih tankov pustili le majhne vdolbine ali pa so se od njih preprosto odbili. Od oklepnih vozil so imeli Italijani le 60 oklepnikov L 33/35, ki se niso mogli enakovredno boriti proti tankom Rdeče armade. Ko je udaril mraz, so začeli odpovedovati tudi lovci: letala Macchi M.S.200 so bila prvotno zasnovana za sredozemsko vojno območje in ne za rusko zimo.

2. pehotna divizija "Sforzesca" v boju

Javna domena

Vsi ti dejavniki so pripeljali do tega, da je italijanski korpus povzročal stalno nezadovoljstvo pri poveljstvu armadne skupine "Jug", ki mu je bil podrejen. Kljub nekaterim lokalno uspešnim operacijam Italijanov (na primer zmaga v "Božični bitki" 26. decembra 1941 na reki Mius) so imeli Nemci o njih kot o vojakih slabo mnenje. "Glede na nizko bojno učinkovitost italijanskih divizij jih je žal mogoče uporabiti le za pasivno kritje bokov v zaledju," je v svoj vojni dnevnik zapisal načelnik generalštaba kopenskih sil Franz Galder.

Motorni torpedni čoln MAS 528 na Ladoškem jezeru

Javna domena

Drugače je bilo z italijansko kraljevo vojno mornarico, ki so jo Nemci zelo pohvalili. Ena najučinkovitejših specialnih enot druge svetovne vojne, 10. flotilja MAS (X MAS), sestavljena iz oboroženih torpednih motornih čolnov, je delovala v Črnem morju, kjer so se njeni torpedni čolni, pritlikave podmornice in sabotažne skupine uspešno borile proti sovjetskim enotam in ladjevju na Krimu. Nekaj topniških čolnov so celo poslali v zelo oddaljeno od Italije Baltsko morje.

Italijanski vojak v Harkovu

Nemški zvezni arhiv

Italijani so bili pri ravnanju z lokalnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki Rdeče armade veliko bolj humani od Nemcev, Madžarov in Romunov. "Zgodaj zjutraj 21. oktobra 1941 so bile italijanske enote že v mestu," se spominja Jekaterina Matejčuk (Hajduk), prebivalka ukrajinskega mesta Krasnoarmejsk: "In mi, otroci, smo tekli gledat, kako lepe so bile njihove uniforme: baretke s svetlimi peresi, akselbandi ... Pri njih ni bilo nič strašnega, vendar so Italijani zelo hitro odšli, in šele ko so se v mestu pojavili Nemci in nas začeli kruto pobijati, smo seveda začutili razliko....". Čeprav so se Italijani poskušali distancirati od brutalnih metod svojih zaveznikov, so pot Italijanskega ekspedicijskega korpusa v Rusiji po ozemlju ZSSR zaznamovali tudi številni vojni zločini: pobijanje civilistov, posilstva, ropanje in uničevanje infrastrukture.

Tank L6/40

Javna domena

Do poletja 1942 je ekspedicijski korpus izgubil približno 15.000 mož - četrtino svojega števila. Mussolini se je odločil znatno okrepiti svojo vojaško grupacijo v Sovjetski zvezi in julija je bila na podlagi korpusa dislocirana 8. armada, znana tudi kot Italijanska armada v Rusiji (Armata Italiana in Russia, ARMIR). Število njenih vojakov je znašalo 235.000, vendar prejšnje težave z oskrbo in oborožitvijo niso izginile. Majhna skupina 19 lahkih tankov L6/40 ni mogla postati pomembna udarna sila, zato je ARMIR občasno vključevala nemške oklepne formacije.

Umik enote ARMIR

Javna domena

Najdragocenejša pridobitev italijanskih enot na vzhodni fronti je bilo več divizij elitnih alpskih strelcev, ki so tvorili tako imenovani Alpski korpus. Navajeni mraza, dobro oboroženi, opremljeni in usposobljeni so veljali za najzanesljivejše enote v oboroženih silah kraljevine. V težkih časih bodo prav oni reševali vojsko ARMIR.

Italijanske enote v Sovjetski zvezi

Getty Images

Težki časi so za Italijane nastopili kmalu. Kmalu po obkolitvi 6. armade Wehrmachta v Stalingradu novembra 1942 so sovjetske enote udarile po italijanski 8. armadi, ki je bila locirana ob Donu. Med več ofenzivami v decembru in januarju so bili Italijani popolnoma poraženi. Sergej Otročenkov, tankist 18. tankovskega korpusa, se je spominjal uspešnega nepričakovanega napada umikajočih se enot ARMIR v bližini domačije Petrovski: "Ko so nas čelne enote Italijanov izenačile, so (tankovske) kolone dobile ukaz 'Naprej! Razbiti!". Takrat smo jim odgovorili z obeh bokov! Takšne krute bitke še nikoli nisem videl. Italijanska vojska je bila dobesedno vdrta v tla ... Bila je zima, naši tanki so bili pobarvani z apnom na belo. In ko smo prišli iz bitke, so bili tanki pod vežico rdeči. Kot da bi plavali v krvi. Gledal sem sledi - kje se je zataknila roka, kje kos lobanje."

Sneg pokriva trupla mrtvih italijanskih vojakov

Getty Images

Umik poražene ARMIR z Dona na zahod je bil podoben begu Napoleonove velike armade iz Rusije leta 1812. "Izčrpani možje so padli na sneg in se nikoli več niso dvignili," se je spominjal častnik divizije Pasubio Eugenio Corti: "Nekateri so se pošalili in se niso zavedali, da umirajo. Najbolj trmasti so se dolgo plazili po cesti, dokler nesrečneže končno niso zapustile moči. Najpogosteje sem slišal primere norosti. Spomnim se, kako me je pretresla zgodba o moškem, ki se je nenadoma začel smejati, se usedel v snežni metež, si snel čevlje in začel bosa stopala zakopavati v sneg. Ko se je smejal, je glasno zapel nekaj zelo veselega. Podobnih primerov je bilo veliko."
Organiziran odpor so občasno pokazali le alpski strelci, ki so varovali umik svojih soborcev.

Sovjetski vojaki z zaplenjeno zastavo italijanskega polka

Getty Images

Med boji v Rusiji je 8. italijanska armada izgubila več kot 114.000 ljudi, ki so padli, bili ujeti in pogrešani. Izkrvaveli vojaki, ki niso dosegli ničesar, so se spomladi 1943 umaknili v domovino. Katastrofa ARMIR je pretresla italijansko družbo in postala eden glavnih razlogov za hiter padec fašističnega režima Benita Mussolinija v Italiji.

Zakaj so se Madžari borili proti ZSSR v drugi svetovni vojni?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.