Ljudstva Dagestana: Kako so preživeli in se spustili z gora

Prebivalci Dagestana imajo težavo: ljudje se jih bojijo obiskati. Če spremljamo novice, se nam zdi, da v tej gorski republiki ni najti ničesar dobrega. Po drugi strani lahko tukaj občudujemo najgloblji kanjon in eno najstarejših naselbin na svetu, edinstveno naravo in neverjetno gostoljubje. »Vedno želimo dokazati vsemu svetu, da smo najboljši,« pravijo. S to frazo bi lahko opisali vso večstoletno zgodovino Dagestana.

Dagestanci ne obstajajo

V resnici Dagestanci kot etnična skupina sploh ne obstajajo. Na ozemlju severovzhodnih obronkov Kavkaza in jugozahodne ravnine ob Kaspijskem morju živi več kot 40 različnih narodov, od katerih je lokalnih samo 14. Skupaj v republiki živijo trije milijoni ljudi. Pod izrazom Dagestanci je torej mišljeno celotno prebivalstvo tega dela Rusije. Po številčnosti je največ Avarcev, sledijo Darginci in Kumiki, Lezgini, Rusi, Lakci ter drugi.

Nekoč je čez Dagestan potekala Svilena pot. Ozemlje so si delili Turki in Perzijci, sem so vpadali tudi Mongoli, ki so pokorili Kitajsko in Kijevsko Rusijo, Indijo ter Srednjo Azijo. Tukajšnji narodi so se tako goreče borili za neodvisnost, da so nudili močan odpor tudi najbolj krvavim zavojevalcem. Tako jim je nekoč celo uspelo ustanoviti neodvisni Derbentski emirat.

 »Mi vsi smo prišleki – nomadi, ki so prišli na Kavkaz, vendar smo se od zmeraj prerekali, kdo od nas je najstarejši in najbolj 'domač' narod,« razlaga Muslim Alimirzajev, Dagestanec in ustanovitelj projekta Neznani Kavkaz. V gorah poteka neprestan boj za pašnike, v vsaki vasi govorijo svoj jezik, imajo svoje legende in narodne posebnosti. Med prebivalci Dagestana je znano, da Darginci znajo z denarjem, Avarci pa radi počivajo in se veselijo življenja. »Zmeraj nas je povezovala religija [95 % je muslimanov] ali pa skupen sovražnik.« Nekoč je Dagestan hotel osvojiti mongolski vojskovodja Timurlenk, vendar je naletel na odpor s strani lokalne »Ivane Orleanske«, hribovke z imenom Partu-Patima in se umaknil.

Vprašaj me, kdo sem

Ko zapustite terminal letališča v Mahačkali, je prva stvar, ki jo zagledate, slavolok zmage v čast 200-letnici priključitve Dagestana Rusiji. Pod okrilje Ruskega imperija je ozemlje Dagestana prišlo leta 1722, po vpadu sil Pjotra I. Velikega, ko je Derbent postal ključna točka ob Kaspijskem morju in izhodišče za Pjotrovo kampanjo proti Perzijcem. Rusko oporišče je tukaj stalo sicer samo 13 let, nato pa so ga v znak zavezništva predali Iranu. Končna »vrnitev« Dagestana Rusiji se je zgodila šele v začetku 19. stoletja [po 5. rusko-perzijski vojni, op. prev.].

»Ko grem v tujino me sprašujejo kdo sem. Jaz nato odgovorim, da sem predvsem državljan Rusije [Rossijan op. prev.]. Takoj zatem sem Dagestanec in kot tretje Avarec. Ruski državljan nisem zato, ker bi bil Rus, ampak zaradi skupka vseh narodov, ki so povezani v Rusiji. Takšen je danes tudi prevladujoč pogled na narodnost v Dagestanu,« pravi Muslim.

Nismo prišli prostovoljno in tudi odšli ne bomo po lastni volji

V Dagestanu menijo, da se tukaj začenja Rusija. Dagestan je obenem njena najbolj južna, pa tudi najbolj subvencionirana regija (letos se je sem steklo več kot 52 milijard rubljev ali slabih 900 milijonov ameriških dolarjev). Delež mestnega prebivalstva predstavlja okoli 55 %. V gorah živi zelo malo ljudi, saj se mladi selijo v dolino zaradi izobraževanja in  nimajo posebne želje po vrnitvi. Pastirsko delo med njimi ni priljubljeno, kljub temu, da predstavlja tradicionalno opravilo v gorskih planotah. Dagestan ima največji delež rogatega goveda izmed vseh ruskih regij.

Mlajše generacije prestiž iščejo v športu, natančneje v borilnih veščinah. Rokoborci so nekakšen tradicionalni »izvozni produkt« te regije.

Podeželsko prebivalstvo je večinoma skoncentrirano po vaseh na ravnini. Nekatere med njimi dobro služijo na račun tradicionalnih lokalnih obrti. Kubači, na primer, proizvajajo unikaten nakit, v vasi Rahata pa (edini v Rusiji) izdelujejo tradicionalno kavkaško burko (lokalno oblačilo iz pletene volne).

Prestolnica Mahačkala ima precej kontrastov. Mednarodno poslovanje soobstaja z obrtniki in butiki z islamskimi oblačili »Girl in Hidjab« z živahnim sloganom »Pokrij se!«. »Še ne tako dolgo nazaj so bili butiki zelo priljubljeni in so precej služili. Ženskam so želeli pokazati, da tudi v islamu obstaja moda. Znali so tudi dobro oglaševati. Na Instagramu so bile fotografije s pripisi »poglejte, kaj mi lahko privošči moj mož,« se spominja Muslim.

Muslim trenutno živi v Pjatigorsku (Stavropolski okraj, 1574 km od Moskve). Kot večina ostalih je tudi on zaskrbljen zaradi novic o rednih protiterorističnih operacijah v republiki. To je nekaj popolnoma drugega od tega, kar lahko vidite v Mahačkali – umirjeno mesto in čudovita narava.

»Tukaj se zmeraj podirajo stereotipi,« meni Muslim. Dagestanci ob tem z zadovoljstvom opazujejo reakcije tujcev, zaradi katerih se dobesedno počutijo kot najboljši ljudje na svetu. Če pa Dagestanca vprašate, kaj meni o Rusiji, pa vam bo najverjetneje rekel nekaj v smislu: »Sem nismo prišli prostovoljno in tudi odšli ne bomo po lastni volji.« Slednji izrek je sicer citat narodnega pesnika Rasula Gamzatova. Zelo iskreno, zelo dagestansko.