Masaker na Volgi: Hadi Taktaš – tolpa morilcev, ki je vladala Kazanu

 »V očeh ima grobove,« so ljudje govorili o zloglasnem Radiku »Radži« Galiakberovu, vodji združbe Hadi Taktaš iz Kazana med sojenjem leta 2002. Do takrat je bila organizacija tako močna, da so očividci pristajali na pričanja samo pod pogojem uporabe naprave, ki spreminja glas in v zaprtih prostorih. Bili so namreč preveč prestrašeni, da bi se v živo soočili s kriminalci.

Mafija je zagrozila celo državi: Če Radža in njegovi ljudje končajo v zaporu, bodo ubili Mintimerja Šajmijeva, predsednika Tatarstana. Do tega na koncu ni prišlo, Galiakberov in njegova desna roka pa sta bila obsojena na dosmrtno zaporno kazen, medtem ko so bili preostali člani združbe obsojeni na različne zaporne kazni med 8 in 22 let. Za stroge kazni so obstajali dobri razlogi.

Kazanski fenomen

Ta izraz se je v novicah pojavil že sredi osemdesetih let, navezoval pa se je na nenaden porast kriminala, ki je zajel Kazan in se še posebej razširil med mladino. Skupine najstnikov iz različnih četrti so se brutalno spopadale in ropale. V posameznih primerih je prišlo tudi do smrtnih žrtev.

 »To ni bil lokalni problem,« je v svoji knjigi z naslovom Kazanski fenomen: Mit ali resničnost zapisala lokalna novinarka Ljubov Agejeva. Mnoga mesta v Sovjetski zvezi so se takrat začela soočati z enakimi težavami. »Kazan je postal eno od prvih mest, kjer so se začela prestopniška dejanja.«

Prestolnica Tatarstana pa se je po razpadu ZSSR soočila s še bolj resnim problemom od najstniških tolp, ki so terorizirale prebivalstvo. Rodila se je prava pravcata mafijska združba.

Morilci, ki so nosili ime pesnika

Hadi Taktaš je bil tatarski pesnik zgodnjega 20. stoletja. V Kazanu je po njemu poimenovana majhna ulica in tekom osemdesetih let so v njej živeli mafijci, ki so prevzeli njegovo ime. Ti nasilniki so iz neposlušnih najstnikov prerasli v nevarne kriminalce, ki so delovali med letoma 1993 in 1997.

Pripadniki Hadi Taktaš so bili izredno nasilni celo po surovih kazanskih standardih. Kmalu po tem, ko je skupina pridobila na moči, sta dva njena voditelja uperila orožje drug proti drugemu in umrla skupaj s še desetimi člani skupine. Po tem je vodenje združbe prevzel mlad vendar agresiven Radža Galiakberov.

 »Boter« in njegov imperij

Radik "Radža" Galiakberov na sojenju.

Mr. Ghodkiy

Novinarji, ki so spremljali sojenje organizaciji Hadi Taktaš, so poročali, da je Radža ustvarjal vtis tihega in inteligentnega človeka. Oboževal je vlogo Marlona Branda v filmu Boter in se obnašal kot Don Corleone. Izredna brutalnost mu ni bila tuja. Nekoč je s svojimi pajdaši s sekirami razkosal nasprotnike znotraj lastne organizacije. Dobro izobražen Galiakberov je eno od svojih žrtev poimenoval »Miloška Venera« po antičnem grškem kipu brez rok...

Združba Hadi Taktaš je pod vodstvom Radže uživala zlate čase. Njeni pripadniki so nadzorovali promet vseh drog v mestu, v katerem je živelo več kot milijon ljudi, prejemali gotovino od okoli 50 podjetij in bank, ter prevzeli nadzor nad nekaj pomembnimi tovarnami. Imeli so tudi velik delež pri poslu z lokalno prostitucijo in v pasjih bojih.

»Mesto je naše«

Radževi mafijci so imeli tudi svoje geslo: »Hadi Taktaš – mesto je naše!« (rusko: Hadi Taktaš – ves' gorod naš!). V resnici kljub vsemu ni bilo tako. Konkurenco so jim delale ostale kriminalne skupine v mestu, ki so se stalno borile za nadzor nad Kazanom. Radža je celo organiziral poseben oddelek morilcev za likvidiranje svojih nasprotnikov.

Kazan sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Mihail Medvedjev/TASS

Po enem takšnem umoru ga je sreča zapustila. Zajetje enega njegovih plačancev je sprožilo vladno preiskavo proti njegovi združbi.

 »Boter« Radik Galiakberov svoje krivde nikoli ni priznal, ampak ponavljal samo: »Jaz nisem Radža, sem Radik, legalni poslovnež.« Leta 2014 ga je v zaporu (najbolj varovan ruski zapor »Črni delfin«) obiskal policijski inšpektor, ki je kasneje povedal, da Radik še zmeraj upa, da bo njegova kazen prekinjena, in da bo spet zaživel kot svoboden človek.

Slednje je glede na njegovo zgodovino zelo malo verjetno.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.