Za mimoidočega je Katedrala brezmadežnega spočetja sv. device Marije (največja katoliška cerkev v Rusiji) v centru Moskve nenaden pojav. Nahaja se sredi urejenih, a med seboj podobnih hiš, njena rdečkasta gotska stavba pa me spominja na eno v stari Evropi. V resnici je bila zgrajena šele leta 1911.
V cerkev hitijo številni ljudje: Pričenja se maša, četrta tisti dan. Za katolike je obisk cerkve te dni še posebej pomemben, saj je potekal advent, čas pred božičem, ko se morajo verniki v mislih in molitvi še posebej posvetiti bogu v pričakovanju Jezusovega rojstva.
Pri vhodu v katedralo je velik križ z napisom: »Kristus včeraj, danes in za vedno.« A ni bilo vedno tako. Več desetletij Jezus in njegovi verniki še zdaleč niso bili dobrodošli.
Premagovanje zgodovinskih razlik
Pred več stoletji sta bili dve veroizpovedi srditi tekmici, danes pa se razlike med pravoslavnimi kristjani in katoliškimi Rusi (okoli 1% prebivalstva) zdijo malenkostne. Vsak, ki je obiskal pravoslavno cerkev, lahko najde podobne slovesnosti v tej katoliški katedrali, polni božičnih dreves.
Nekaj razlik oči vendarle opazimo: Katoličanke si ne pokrivajo glave, ljudje se drugače križajo, duhovniki nimajo brade in so drugače oblečeni. So tudi bolj globoka nasprotja: Za pravoslavce papež ni voditelj vseh kristjanov, veroizpovedi si nasprotujeta pri naravi Svete trojice in tako dalje.
V modernem času, ko imamo tako sekularnost kot tekmovanje med različnimi religijami, pa sta si katolištvo in pravoslavje bližje kot nekoč. »Vsi smo kristjani in morali bi si biti bolj blizu kot z ljudmi drugih religij,« je izjavil Igor Kovalevski, generalni sekretar Konference katoliških škofov Rusije, v intervjuju za radijsko postajo Eho Moskvi.
S tem se strinja pravoslavni metropolit Ilarion: »Obe naši cerkvi se soočata z istimi stvarmi: Krizo morale v družbi, visoko stopnjo splavov in ločitev, pomanjkanjem socialne varnosti.« Danes so odnosi morda res toplejši, a nekoč ni bilo tako.
Mračna preteklost
Pretežno pravoslavna Rusija je dobila katoliško manjšino v 18. stoletju, ko je zasedla večja območja Poljske in Litve. »Zgodovinsko večina katolikov živi v zahodnih delih države. Ali pa so jih zaznamovala žalostna poglavja naše zgodovine: Mnoge katolike so poslali v Sibirijo iz Poljske, Litve in Ukrajine,« razlaga oče Kiril Gorbunov, predstavnik za stike z javnostjo katoliške nadškofije v Moskvi.
Pravoslavni carji so dovolili Rusom prehod v katolištvo šele leta 1905, šest let pozneje je bila postavljena že omenjena Katedrala brezmadežnega spočetja. Kmalu pa so nastopili temni dnevi: Ko so boljševiki leta 1917 prevzeli oblast, se je situacija za katolike in vse religiozne vernike obrnila navzdol.
Zaprli so številne katoliške cerkve (tudi to katedralo), aretirali so veliko duhovnikov. Do konca 30. let sta v ZSSR ostali odprti le še dve katoliški cerkvi, obe s statusom »cerkve francoskega veleposlaništva«. Moskovska katedrala je postala sekularna zgradba s štirimi nadstropji, v katerih so delovale pisarne državnih podjetij: tovarne pohištva, prodajalne svetil in trgovine ustekleničenih alkoholnih pijač.
Šele v 90. letih so domači katoliki po pogajanjih z mestno vlado, pri katerih sta posredovala tudi Vatikan in mednarodna katoliška skupnost, vendarle dobili katedralo nazaj.
V načrtih nove cerkve
Katedralo napolni zvok orgel in petja, na ducate ljudi izreka molitve. Nekateri sedijo na klopeh, drugi stojijo, stalno se križajo. Duhovniki berejo Sveto pismo v latinščini, pet minut pozneje pa je latinske maše konec in takoj se začne maša v ruščini.
»Imamo maše v ruščini, latinščini, seveda tudi v poljščini, angleščini in francoščini,« je povedal oče Kiril in dodal, da imajo ob nedeljah v katedrali tudi po 11 maš. Po njegovih besedah je v Moskvi okoli 50.000-60.000 katolikov.
Ruska prestolnica ima le tri katoliške cerkve, poleg katedrale še cerkev sv. Ludvina in majhna cerkvica v oddaljenem okrožju Ljublino. Za potrebe 50.000 ljudi je to premalo, tako meni tudi Kiril: »Z mestno vlado se pogajamo za pridobitev zemljišča in če bomo imeli srečo, bo v naslednjih nekaj letih v Moskvi zgrajena še ena katoliška cerkev.«
Kdo so moskovski katoliki?
25-letni Andrej poje v cerkvenem zboru. Ima beloruske korenine in je bil nekoč pravoslavec, ko je preučil različne vidike več veroizpovedi, pa je prišel do sklepa, da katolištvo bolje ustreza njegovim svetovnim nazorom, zato je prestopil: »S katoliki se strinjam pri vseh glavnih vprašanjih, tudi glede vodilne vloge papeža,« pojasnjuje z nasmehom.
Po besedah očeta Kirila v Moskvi vsako leto v katolištvo krstijo okoli 150 ljudi. Poleg novorojenčkov iz katoliških družin tudi ljudi, ki prestopajo iz druge vere, ter nekdanje ateiste, ki so našli vero.
»Naši župljani so večinoma ljudje ruske kulture, ki govorijo rusko in se identificirajo s to državo,« razlaga Kiril in dodaja, da imajo nekateri tudi katoliški (poljski, nemški) izvor, drugi si to veroizpoved preprosto izberejo.
Vendarle ima katolištvo v Rusiji nekatere posebnosti. Ruski katoliki denimo obožujejo obred lomljenja kruha ob božiču in drugih cerkvenih praznikih. »To boste težko videli v katoliških skupnostih v Italiji ali Latinski Ameriki: Gre za vzhodnoevropsko tradicijo,« pripomni Kiril.
Ruski katoliki se držijo nekaterih pravoslavnih običajev, kot je strog post pred veliko nočjo in božičem – na Zahodu to ni tako nujno. To ni presenečenje, saj sta si veroizpovedi v Rusiji blizu.
Gostom so vrata odprta
Čeprav je katoliška cerkev v Moskvi majhna, duhovniki in župljani z veseljem sprejmejo tuje goste, bodisi izseljence ali tiste, ki so v prestolnici samo za nekaj dni. V Moskvi najdete več katoliških skupnosti, poleg Evropejcev so tu tudi vietnamska, korejska, filipinska in tako naprej.
»Naše glavno poslanstvo je povezovati ljudi z Bogom, a z veseljem povezujemo tudi ljudi med seboj,« komentira Kiril. Cerkev združuje vse in tuji študent lahko na maši v naši cerkvi poleg sebe opazi veleposlanika svoje države. Zakaj pa ne?«
Majhen, a ponosen svet katoliške Moskve lahko spremljate tudi na tej spletni strani, ki vključuje tudi urnike bogoslužij. Želimo vam veliko sreče in vesel božič.