Zakaj Rusi kupujejo ameriške in evropske starodobnike?

Življenje
ELENA BOBROVA
Udeleženci četrte parade starodobnikov v Peterburgu, ki je potekala 26. maja, so bili pripravljeni premagati mnoge izzive, da bi vdahnili novo življenje svojim vozilom. Eden od njih se je moral celo poročiti, da je lahko kupil avtomobil in ga rešil pred uničenjem.

Igor Rumjancev: Želel sem ga rešiti

Sem lastnik avtomobila Chevrolet 210 Deluxe iz leta 1953. Kupil sem ga leta 1996, čeprav sem že dolgo vedel zanj, saj ga je lastnik pustil na obrežju reke Mojke. Kot otrok sem pogosto hodil mimo njega in nekega dne sem se odločil, da ga rešim. Avto je bil tako dolgo zapuščen, da so ga odpeljali na odpad na Obvodnem kanalu, kjer so mu razbili vsa stekla, olupili pokrov in ukradli vse, kar se je ukrasti dalo. Da bi ga lahko kupil, sem se moral poročiti, saj sem si od tašče takoj izposodil 800 dolarjev in dva dni po poroki kupil ta avto. To je čista resnica!

Pripeljal sem ga v garažo, a takrat nisem imel nobenega znanja, niti vozniškega dovoljenja, a sem ga res želel vrniti v življenje in v 18 letih mi je to uspelo. V tem času sem kupil še dva ameriška avtomobila.

To je avto za poletno vreme. Z njim se lahko kadar koli zapeljem kamor koli, v mesto ali ven iz njega. Z njim sem šel na Švedsko in v Latvijo na srečanje lastnikov ameriških avtomobilov. Vsi deli na njem so originalni. V 90. letih sem uspel celo najti nekatere dele, ki so jih ljudje pobrali ravno s tega avtomobila, ko je bil na odpadu.

Na žalost v Peterburgu ni več zasebnih muzejev starodobnikov. Naši avtomobili pozimi stojijo na parkirišču trgovskega centra Piterland, kjer si jih lahko ljudje ogledajo v okviru razstave Muscle Car Show. Vsem ljubiteljem starih časov pa priporočam ogled Muzeja mestnega električnega prometa na Vasiljevskem otoku in Železniški muzej.

Igor Ignatuška: Prodajala ga je neka gospa, ki ji je umrl mož

To je model EMV-340, izdelan leta 1951 (Eisenacher Motorenwerk). V bistvu je to BMW, a je bil izdelan v Vzhodni Nemčiji. Kupil sem ga pred 14 leti, ko sem videl oglas v časopisu. Prodajala ga je neka babica, ki ji je umrl mož. A to ni bil običajen človek. Delal je v avtoslužbi okrožja v Generalštabu, avto je sam pripeljal iz Nemčije, ko je bil mlad oficir. Bil je v slabem stanju, kupil sem ga za 1000 dolarjev.

Vse sem naredil s svojimi rokami in v prostem času. Imel sem nekaj izkušenj, ker sem v mladosti delal kot avtomehanik. Prejšnje leto smo naredili portfolio zanj, ker si želim, da se pojavi v kakšnem filmu. Na razstavi sodelujem prvič, najpogosteje pa ga vozim iz zadovoljstva.

Maksim Novikov: Kupil sem ga za drobiž

Ta avtomobil je edini v Rusiji v tej različici: Triumph TR7 Spider iz leta 1980. To je bil zadnji avtomobil znamke Triumph. Do leta 1982 so ga izdelovali v angleškem koncernu British Leyland. Jaz imam ameriško različico, ki je prebarvana, originalno je bilo vozilo rjavo. Na avtomobilu je vse originalno, razen nalepke ob strani.

Avto sem kupil leta 2012 za drobiž. To je bil bonus ob enem drugem avtomobilu, a je v Rusiji to zelo redek model. Zame je kot igračka, z njim se vozim po mestu in na razstave. Pozimi je spravljen v garaži.

Anton Gavrilov: Takšnih je v Rusiji le 10

Moj avtomobil je Buick iz leta 1958. To je prava ameriška znamka iz časov, ko so bili avtomobili veliki in železni, izdelovali pa so jih za zmeraj. Letos bo avto star 60 let in mislim, da za svojo starost izgleda precej dobro in se odlično vozi. Kupila sva ga pred 8 ali 9 leti v precej slabem stanju v Moskvi. Štiri leta sem se neprestano ukvarjal z obnavljanjem.

Z njim obiskujeva različne dogodke: na paradi sodelujeva že tretje leto, potujeva na Finsko in Švedsko na največje razstave ameriških starodobnikov. Lani sva po Skandinaviji prevozila 2000 km. Uporabljam ga za kar je narejen, a le poleti in v lepem vremenu. Takšnih je v Rusiji le 10, le manj kot pol jih je v voznem stanju.

Preberite tudi:

Še en drugačen pogled na sovjetsko avtomobilsko industrijo

Je sploh še kaj boljšega od Moskviča?