Malo verjetno je, da bi protesti v Rusiji imeli podobne razsežnosti kot tisti v Latinski Ameriki. Marsikje po Braziliji namreč situacijo poslabšuje dejstvo, da ljudje v mnogih mestih zaradi stavk avtoprevoznikov doživljajo pomanjkanje prehrambnih izdelkov.
Jezni avtoprevozniki
Podobne stvari, kot se danes dogajajo v Braziliji, so se ob koncu leta 2015 in lani aprila tudi v Rusiji. Avtoprevozniki so z zelo počasno vožnjo ali popolno blokado avtocest ovirali promet. Razlog njihovega nezadovoljstva so bile nove dajatve, ki jim jih je naložila država zaradi obrabe cest. Z novim zakonom so zanje državne avtoceste postale plačljive. Avtoprevozniki so dajatve označili za krivične in previsoke.
V obeh primerih, tako leta 2015 kot 2017, stavka ni imela velikega vpliva na prebivalstvo, čeprav so ponekod zaradi nje narasle cene. V Dagestanu, kavkaški republiki, kjer je bilo nezadovoljstvo z novimi dajatvami največje, je inflacija cen življenjskih potrebščin v času stavke 2017 poskočila z 2,24 % na 3,7 %. Vendarle se strašljive napovedi, da bo stavka paralizirala državo, na koncu niso uresničile. Oblasti trdijo, da je v njej sodelovalo zgolj 0,01 % avtoprevoznikov.
Jekaterina Kožuhova / TASS
Peto najdaljše cestno omrežje
Bojazen je temeljila na dejstvu, da cestni tovorni promet predstavlja precejšen delež v skupnem tovornem prometu. Po cesti se namreč pretovori kar trikrat več blaga kot po železnici: po podatkih iz leta 2015 se je po cestah pretovorilo 5.041 milijonov ton, medtem ko je na železniški promet odpadlo zgolj 1.329 milijonov ton.
Rusija ima relativno razvito cestno omrežje, z 1,5 milijona kilometrov cest zaseda peto mesto na svetu. Cestno omrežje je zgodovinsko raslo skupaj s širitvijo ruskega ozemlja, velik vpliv na njegov razvoj v srednjem veku pa so imeli Tatari. Čeprav so ti takrat predstavljali zavojevalce, so uvedli sistem obcestnih postojank, ki so ponujale transportne konje in skrbele za obnovo cest, kar je olajšalo komunikacijo. Vendar pa je gradnja cest zares postala prioriteta šele v 17. stoletju z nastopom vladavine carja Petra Velikega. Opazen razvoj cestne infrastrukture se je zgodil tudi v drugem velikem valu modernizacije pod vodstvom Josifa Stalina v 30. letih 20. stoletja.
Železniška mrzlica
Bilo pa bi povsem narobe, če sklenemo, da ima avtomobilski promet dominantno vlogo na ruskem prevozniškem trgu. Če pogledamo blagovni promet v tonskih kilometrih (enota, kjer pomnožimo obseg prevoženega blaga na določeno razdaljo), dobimo malo bolj realno sliko. Podatki iz leta 2015 namreč kažejo, da je cestni promet (232 tonskih km) po obsegu desetkrat manjši od železniškega (2.306 tonskih km). To pomeni, da železnice zagotavljajo prevoz blaga na daljših razdaljah, medtem ko tovornjaki večinoma pokrivajo kratke razdalje. Zato igrajo železnice na splošno precej večjo vlogo od cestnega prometa.
Ruske železnice so si osrednjo vlogo v državnem transportnem sistemu zagotovile v relativno kratkem času. Prva železnica v Rusiji se je pojavila leta 1837, nekaj desetletij kasneje pa se je zgodil pravi »bum« v gradnji železniške infrastrukture. Leta 1865 je bilo ustanovljeno ministrstvo za promet. Poudarek je bil, v skladu z gospodarskimi motivi, na zagotavljanju surovin za proizvodnjo in povezovanju kmetijskih regij s pristanišči. V zgodnjih 70. letih 19. stoletja je Rusijo zajela t. i. »železniška mrzlica«, v času katere so bile investicije v gradnjo železnic zelo privlačne.
Jekaterina Kožuhova / TASS
V poznem 19. stoletju se je začela gradnja svetovno znane transsibirske železnice, ki povezuje evropski del Rusije z Uralom, Sibirijo in Daljnim vzhodom ter ima s tem več kot očiten strateški pomen za državo. Razprostira se na dolžini 9.000 km in je najdaljša železniška povezava na svetu. Ruske železnice danes predstavljajo drugo najdaljše omrežje na svetu, takoj za ZDA.
Polovična zmaga
Razvita železniška mreža je bila torej eden od pomembnih faktorjev, zakaj stavka avtoprevoznikov ni paralizirala države. Analitiki poudarjajo, da je ob začetku stavke leta 2015 del podjetij preprosto preusmeril dobavo blaga na železnice. Sicer so kasneje, ko so železnice zvišale vozne tarife, ponovno preklopili na cestni promet.
Uspeh stavke avtoprevoznikov je bil polovičen. Vlada je začasno zmanjšala načrtovane dajatve, kar je bilo dovolj za prekinitev stavke in umiritev situacije.