Že leta 2010 je nemška kanclerka Angela Merkel govorila o »smrti multikulturnega modela«, kar je bil v sodobni Evropi samo eden od izraženih dvomov in razočaranj glede ideje o mirnem sobivanju različnih kultur na istem mestu. V Franciji sta že prepoved nošenja burke in splošno nezaupanje do mesa halal pokazala, da se določen delež francoskega prebivalstva počuti ogroženo zaradi priseljencev, za katere sumijo, da naj bi hoteli živeti v izoliranih skupnostih in spremeniti vrednote njihove države. Težave z multikulturalizmom v Nemčiji so deloma izhajale iz jeze domačinov nad pripadniki turške skupnosti, ki pogosto niso niti usvojili nemškega jezika, čeprav so živeli v državi že vrsto let. Tovrstno nezaupanje se v zadnjih letih še poglablja.
Sedaj pa to primerjajmo z Rusijo, ki je edinstvena mešanica 176 različnih narodnosti in etničnih skupin, med katerimi jih je 20 odstotkov muslimanskih. Da bi lahko zares razumeli temeljne razlike med evropsko in rusko realnostjo, moramo imeti v mislih, kako so nastajale narodne skupnosti. V Evropi je večina držav vezanih na idejo ene edinstvene nacije, enega naroda oz. ljudstva, Rusija pa je imperij, ki je bil zgrajen na progresivni asimilaciji mnogih ljudstev.
Ruski in sovjetski talilni lonec
Trenutni ruski talilni lonec so oblikovali valovi etničnih Rusov, ki so širili svojo prisotnost na evrazijski celini. Med prvimi »osvajalci Vzhoda« so bili kozaki; v 18. stoletju je staroverce, ki so zavrnili reforme patriarha Nikona, v Sibirijo poslala Katarina Velika in tako tja izgnala tudi evropsko kulturo; v 19. stoletju so bili na vzhod izgnani tudi mladi plemiči dekabristi, ki so bili polni zahodnjaških idej. Pod Josifom Stalinom so se dogajale selitve in deportacije milijonov ljudi iz različnih etničnih skupin, ki so gradili infrastrukturo v odročnih regijah.
Sovjetska zveza je ustvarila ogromen aparat za mešanje ljudstev in kultur. Stalin je prisilno preseljeval ljudi, da bi izbrisal odpor proti centralni oblasti v Moskvi na narodnostni osnovi. Dodaten učinek te politike je bil nastanek kolektivne identitete, ki je integrirala različne etnične skupine. Zares izjemno je, kakšno mešanico najdemo v Moskvi: visok blond moški vam lahko pove, da je njegov oče Gruzinec, vaš kolega se lahko nepričakovano izkaže za Čečena, enako Marat za Tatara, to bi težko uganili. Vseeno imajo vsi ti ljudje skupne vrednote in smisel za humor.
Čeprav etnični Rusi, ki jih najdemo v vsakem delu Rusije, predstavljajo nekakšno »jedro« Ruske federacije, pa so oni samo ena narodnost med mnogimi, družbo jim na primer delajo Baškirji, Adigejci, Jakuti in drugi, ki pa so še vedno Rusi po državljanstvu. Ruski jezik to jasno ločuje z dvema besedama: etnični Rus je russkij, Rus kot prebivalec Rusije iz poljubne etnične skupine pa je rossijanin. Mučna zgodovina Rusije je, paradoksalno, ustvarila nacionalno narodnostno mešanico, znotraj katere so etnični Rusi in drugi avtohtoni narodi po državi medsebojno vplivali drug na drugega.
Ruski islam
V Rusiji je najboljši primer integracije med različnimi narodnostmi Tatarstan. Kljub njegovi identiteti, ki jo je ustvarila zgodovina konfliktov, je Tatarstan povsem integrirana muslimanska regija v Ruski federaciji. »Tatarski jarem«, ki je visel nad Rusijo več kot tri stoletja, je močno vplival tako na Ruse kot Tatare. Še danes s presenečenjem izveste, koliko Rusov v Moskvi ima tatarske prednike. Odkar je med vladavino Ivana Groznega padel Kazan, je Tatarstan postal zgled sobivanja med Tatari in Rusi, ki predstavljajo 43 oziroma 38 odstotkov prebivalstva v republiki. Nekoč je celo Hillary Clinton iskala nasvete o »multikulturni toleranci« pri nekdanjem predsedniku republike Mintimerju Šajmijevu. V Tatarstanu, podobno tudi v Republiki Baškortostan, islam ne predstavlja celotne identitete teh skupnosti, ki sebe smatrajo za Ruse. Šajmijev je temu rekel »evropski islam«.
Seveda tudi danes v Rusiji obstajajo napetosti, a so te večinoma povezane s priseljevanjem. Ljudje iz osrednje Azije, pogosto gre za muslimane, opravljajo velik delež slabo plačanih, nekvalificiranih služb v ruskih mestih in so predmet nezaupanja mnogih Rusov. Policija težko preiskuje kazniva dejanja sovraštva, ki so mu redno priča ljudje azijskega in afriškega porekla. Znotraj Ruske federacije so mednacionalne napetosti najbolj akutne v republikah severnega Kavkaza, kjer so se stari sekularni, medetnični konflikti preobrazili v boj z islamskimi ekstremisti. Sence teh konfliktov padajo na mnoga ruska mesta, zato bo tudi tujec v Moskvi redno slišal obsodbe na račun Kavkazcev.
Čeprav 21. stoletje prinaša nove izzive ruski narodni enotnosti, se zdi, da se jim je država pripravljena zoperstaviti. Nobena politika ni ustvarila nepremostljivih ločnic med ljudmi, kot smo jih videli v nekdanji Jugoslaviji, besi okrog religije pa v Rusiji niso okupirali javne razprave. Zdi se, da ima Rusija velik potencial, da pokaže model delujočega multikulturalizma. Kremelj v Kazanu, v katerem druga ob drugi stojita mošeja in cerkev, je morda najmočnejši simbol te možnosti.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Preberite še: Rusija spodbuja tradicionalni islam in se tako bori proti ekstremizmu