Dva medvedka Puja
Fjodor Hitruk/Sojuzmultfilm
"Sovjetski Pu je navdušil Američane", "Rjav, debelušen in prijazen: Američani so prevzeti nad sovjetskim medvedkom Pujem", "Sovjetski Pu je očaral ameriške gledalce". Takšni naslovi so prežemali ruske medije, potem ko je Natalia Winkelman objavila članek na portalu The Daily Beast, v katerem je primerjala oba Puja (sovjetskega in Disneyjevega) in prišla do laskavega zaključka (za Ruse), da je "komunistični" medvedek "bolj preprost, čuden in smešen". To ugotovitev so v Rusiji sprejeli z navdušenjem, saj nekako večina med nami meni, da je sovjetska verzija medvedka pisatelja A. A. Milna na splošno boljša, kljub temu, da je njegov zahodni dvojnik isto precej ljubek.
Zdi se, da je sovjetski Pu celo na Zahodu požel pozitivnejši medijski odziv od svojega ameriškega dvojnika. Pred nekaj leti je novinarski kolega Winkelmanove na portalu BuzzFeed našel 15 razlogov, zakaj je ta Pu "nedvomno boljši". Med navedenimi razlogi so njegov izgled, ki je bolj podoben medvedu, njegove eksistencialne sposobnosti in njegove veščine reševanja problemov.
Čeprav je opazka, da je sovjetski Pu bolj podoben pravemu medvedu, stvar debate, pa ena stvar definitivno drži. Sovjetski Pu je bolj kompleksen, zdi se, da dela bolj pomembne stvari in je precej bolj podoben človeku. Ta poudarek je napravil še eden izmed neruskih recenzentov: "Samo poglejte, na kakšen način se premikata sovjetski Pu in Pujsek. Tako preprosto, pa vendar s toliko osebnosti in humorja. Obstaja scena, kjer se Pu pogovarja s Pujskom in preden spregovori globoko zajame sapo. To je čudovito, saj lahko resnično začutite, da liki razmišljajo preden kaj naredijo."
Veder fant in močan divjak
Roman Davidov/Sojuzmultfilm
Naslednja risanka, ki je imela dve verziji na obeh straneh železne zavese, je Mavgli: Knjiga o džungli - Disneyjev hit iz leta 1967 oziroma Mavglijeve pustolovščine, ki so v ZSSR izšle približno v istem času.
Vsi se spominjamo veselih pesmic iz slavne ameriške risanke, medtem ko v sovjetski verziji zaman iščemo "pojoče medvede in plešoče opice. Mavglijeve pustolovščine so popolnoma drugačne – bolj temačne in prvinske," piše The Daily Telegraph. Na drugi strani nek ruski recenzent poudarja stvari, ki razlikujejo eno in drugo risanko. Za razliko od Disneyjeve, kjer je glavni heroj "veder in nedolžen fant", je v sovjetski različici to "močan divjak z bodalom", ki so ga vzgojili volkovi.
Surovost pa ni edina lastnost sovjetskega Mavglija. Glavni junak skozi serijo "doživlja razvoj, odkriva svoje močne strani, ter vse bolj spoznava samega sebe … Postane vodja krdela in se zoperstavi napadu sovražnika." Z drugimi besedami, risanka je mnogo več kot samo zabava. Nekateri menijo, da gledalcu lahko služi kot navdih. Spremljamo namreč lahko, kako Mavgli raste in postaja sočutna, močna in zvesta oseba. Tako kot pri Puju se tudi tukaj zdi, da so prvine "resničnega življenja" precej bolj izrazite. Kontrast med risankama je izražen tudi v različnih upodobitvah kače Kaa.
Roman Davidov/Sojuzmultfilm / Global Look Press
Sovjetska verzija Toma in Jerryja?
Dogodivščine volka in zajca v risanki Nu, pogodi! iz poznih 60. leti so bile v Sovjetski zvezi izjemno priljubljene. Liki so se vsakič znašli v drugačnih življenjskih situacijah. Volk je poskušal ujeti zajca za vsako ceno, zgodba pa je bila precej podobna risanki Tom in Jerry v produkciji Metro-Goldwyn-Mayer.
Vjačeslav Kotjonočkin/Sojuzmultfilm
Nekateri ruski mediji ocenjujejo, da so sovjetske oblasti težaven odnos med volkom in zajcem videle kot odziv na ameriško risanko. Po drugi strani pa sin enega glavnih ustvarjalcev risanke Nu, Pogodi! pravi, da je njegov oče ameriškega Toma in Jerryja prvič videl šele leta 1987, ko je dobil videorekorder.
Blogerji in recenzenti poudarjajo podobne razlike kot pri ostalih ameriško-sovjetskih dvojnikih. Sovjetski liki izgledajo in se vedejo bolj človeško. "Naši liki so se izkazali za bolj prijazne – drug drugega ne mučijo namerno tako kot ameriški," poudarja novinar priljubljenega ruskega časopisa. Eden izmed avtorjev omenjene serije je poudaril, da volk ni dojet kot žival, ampak je počlovečen, saj "hodi po dveh nogah, kadi in kupuje lubenice". Vsak del risane serije vsebuje tudi nekatere didaktične elemente in ta humanističen trend je več kot očiten.
Preberite, ob kakšnih risankah so še odraščali sovjetski otroci.