Dela sodobnega ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina, ki je kariero začel v 80. letih prejšnjega stoletja, so desetletja šokirala in navduševala obenem. Kot mojster različnih literarnih žanrov je rad dekonstruiral lastne tekste in jih spravil do stopnje absurdnega ultranasilja. Sorokin je z lahkoto pisal o pokolih, perverzijah in koprofagiji (prehranjevanju z lastnimi iztrebki), zato uživa precej kontroverzen sloves.
Pisatelj pa je v zadnjem času spremenil svoj pristop in leta 2006 napisal roman Opričnikov dan, kjer se je osredotočil na ustvarjanje namišljenega sveta ne tako oddaljene prihodnosti. Zgodba njegovih najnovejših romanov Telluria (2013) in Manaraga (2017) se odvija v drugi polovici 21. stoletja.
Zemljevid sveta v Sorokinovi distopični prihodnosti je precej drugačen od današnjega: mnoge evropske države, vključno z Rusijo, so razpadle na manjše, življenje pa je postalo precej divjaško. Kljub temu pa se tehnološki napredek ni ustavil, ampak se je, ravno obratno, izjemno pospešil.
Telurijski žeblji
Telurij je sicer element, ki v resnici obstaja, vendar je istoimenska kovina v Sorokinovih romanih nekaj popolnoma drugega. Sorokinov telurij je popolna droga, ki posameznika spravi v stanje popolne blaženosti, ki vodi v izjemno srečo in omogoča celo komunikacijo z mrtvimi.
"To je super droga in hkrati duhovno potovanje," je v nekem intervjuju drogo opisal Sorokin.
Svojo dozo telurija lahko oseba dobi preko žebljev, ki se jih zabije v glavo, zato da pride kovina v neposreden stik z možgani. Seveda lahko to operacijo opravljajo samo posebni specialisti, imenovani "tesarji", ki potujejo po Evraziji in opravljajo svoj posel za velik denar. Telurij je izjemno drag, nevaren in prepovedan v mnogih državah. Obstaja namreč 12-odstotna možnost, da oseba ne preživi enkratne doze. To pa večine, ki si želijo izkusiti blažene učinke te droge, vendarle ne ustavi.
Super pripomočki
Pozabite na pametne telefone in tablice. V prihodnosti, kot jo vidi Sorokin, bo človeštvo uživalo v veliko bolj impresivnih napravah. Umnici (»pametni«) so naprave z umetno inteligenco, ki so se sposobne pogovarjati s svojimi lastniki ter lahko spreminjajo velikost in obliko. V svetu Tellurije jih Sorokin opisuje v obliki knjig, slik, šalov idr. Ljudje lahko komunicirajo tudi preko hologramov, pri čemer ne samo, da vidijo, ampak tudi občutijo sogovornika, ki je na drugi strani sveta. V romanu Manaraga Sorokin omenja še bolj napredne naprave – bolhe. Gre za miniaturne tehnološke vsadke, ki jih vgradijo v človeške lase ali neposredno v možgane, človeku pa omogočijo dostop do vseh svetovnih informacij.
"Z mojimi bolhami lahko berem v 12 jezikih in prebiram poljubno znanstveno literaturo," se hvali eden od protagonistov zgodbe. Ko ga nato nekdo ugrabi in mu kirurško odstrani bolhe, se znajde popolnoma nemočen in nebogljen. V današnjem svetu, kjer so ljudje že izjemno odvisni od naprav, se to niti ne zdi tako oddaljeno od resničnosti.
Book-n-grill
Protagonist iz Manarage opravlja sicer zelo nenavadno delo: sežiga knjige za denar. Po Sorokinu bodo knjige v tiskani obliki v prihodnje skoraj popolnoma izginile, nadomestile pa jih bodo digitalne. Nekaj redkih kopij tiskanih knjig bo v muzejih pod visoko zaščito.
Ker pa je prepovedan sadež najslajši, avanturisti te redke knjige kradejo in jih uporabljajo za kurjenje ognja za kuho. To se razume kot zelo eksotična in draga vrsta razvedrila za bogate. Postopku se reče "book-n-grill", zelo pomembno pa je, s kakšno knjigo je nek obrok pripravljen. Poceni romani se na primer ne podajo k slastnemu zrezku. Za to je potrebno uporabiti že kaj boljšega, na primer romane Tolstoja in podobno.
Sorokin pravi, da je s to metaforo želel prikazati prihodnost knjig. "Menim, da se človeštvo ne bo popolnoma odreklo tiskanim knjigam. To je del našega sveta, ki ga ne moremo uničiti do konca," je prepričan.
Kako pa si Rusijo v prihodnosti predstavljajo fotografi in slikovni umetniki? Oglejte si v našem prispevku.