Človek za 300 evrov: sodobno suženjstvo v Rusiji

Z enim močnim odrivom se je spretno izmuznila iz rok policistov. Gumijasti natikači so ji padli z nog in ostali pred vrati. Pobegnila je bosa skozi temen hodnik, njena »prijateljica« pa je storila enako – izkoristila je trenutek in pobegnila v temo naravnost iz policijskega avtomobila. Vse skupaj se je zgodilo izjemno hitro.

Bela opazuje prizor iz avtomobila. Njo so odpeljali iz istega stanovanja kot dve ubežnici. Vendar pa je ona pokorno sedla v avto, saj je bila ona tudi tista, ki ju je »izdala«. Povedala je za nigerijski bordel, v katerem je živela več kot mesec dni kot spolna sužnja.

Prekletstvo

Jugozahod Moskve, četrt Tjoplij stan, 18 km proč od Kremlja. Stanovanjski bloki, prazna dvorišča. Bloki so na las podobni drug drugemu. Če ne razumeš rusko, potem nikoli ne veš, kje točno se nahajaš. Na desni strani je trgovina brez imena, ki je stalno odprta, na levi je slika popolnoma enaka.

Tukaj sta živeli Bela in Joy, drugo dekle iz bordela s sosednje ulice. Pošiljali sta si sms-e in se včasih srečevali na »točki«.

Beli so že v Nigeriji ponudili delo v Rusiji. Za kakšno delo gre, ji niso povedali, obljubili pa naj bi ji, da »bo vse v redu«. Uredili so ji dokumente in jo pripeljali v Rusijo med svetovnim prvenstvom v nogometu, v vmesnem obdobju, ko je Rusija začasno prekinila vizni sistem. Govori se, da so dekleta takrat v državo vozili »v paketih«. Na moskovskem letališču je Belo pričakala bodoča zvodnica in ji odvzela potni list. Odpeljali so jo v stanovanje v prej omenjeni moskovski četrti, kjer so že tri leta živela druga dekleta iz Nigerije. Za izhod na svobodo so ji postavili »kvoto« 55.000 dolarjev, ki jih mora zaslužiti s prostitucijo. Grozili so ji in obljubljali težave, če se bi odločila povezati s policijo.

Joy so pripeljali pod drugačno pretvezo. V Nigeriji se je udeleževala voodoo obredov. Na enem izmed njih so jo »prekleli«. Da bi prekinila prekletstvo, je bilo treba plačati. Prav tam so ji nato predlagali delo v Rusiji. »Prinesli so kokoš in goloba ter ju zaklali. Kri so prelili v kozarec, ki sem ga nato izpila. Baba Lau je nato rekel, da če ne bom plačala, me bo doletelo zlo,« pravi Joy.

Nato se je vse odvilo tako, kot pri drugih. Privedli so jo v Moskvo, ji naložili »kvoto« in jo vsak dan s taksijem dostavili na »točko« zraven obvoznice ter zagrozili, da ji bodo uničili potni list, če bi šlo kaj narobe. Zvodnica ji je rekla: »Ko sem prišla v Rusijo, sem se tudi jaz bala. Ko sem odhajala na delo, pa sem bila močna.« Po tem ji je razlagala o primeru, ko je neka stranka hotela vreči dekle iz okna, pa je od strahu skočila kar sama. Dala ji je nasvet, naj se drži stran od oken. »Če je bog na tvoji strani, ti bo uspelo hitro odplačati kvoto.«

Proti koncu leta sta se Joy in Bela obrnili na prostovoljce iz Alternative – ruske organizacije, ki se ukvarja z reševanjem ljudi iz suženjstva. Prosili sta jih, da rešijo njiju in ostale. Joj so osvobodili prvo, Belo pa en teden kasneje.

Kako kupujejo ljudi

Množica ljudi, ki so se znašli v suženjstvu v Rusiji, po ocenah neprofitne organizacije Walk Free šteje več kot milijon posameznikov. Po vsem svetu naj bi jih bilo okoli 45,8 milijona, Rusija pa na svetovni lestvici suženjstva zaseda 64. mesto. Na vsakih 1.000 prebivalcev je v Rusiji 5,5 »sužnjev«. Lastne statistike o tem država ne vodi.

»Zdi se nam smešno: kako je mogoče verjeti v voodoo prekletstvo? Nekatere ženske zvodnice strašijo s tem, da je njihov mož Putinov prijatelj in podobno. In one to seveda verjamejo, saj prihajajo iz revnih okolij, so povečini neizobražene, ne vedo, da je potni list mogoče obnoviti in da je voodoo samo vraža,« razlaga Oleg Melnikov, vodja Alternative.

Sedimo v kadilskem baru v središču Moskve na Rdečem oktobru. Nedaleč stran se nahaja pisarna Alternative. Prostor je urejen tako, kot bi vanj zahajali vrhunski oblikovalci. Na steni visi deska z napisom »Sudan je naš«, kar meri na sporazum z Južnim Sudanom o sodelovanju z lokalno policijo pri reševanju ljudi. Trenutno pri Alternativi vršijo aktivnosti za širitev svojih dejavnosti po svetu.

Po besedah Olega pa je spolno izkoriščanje zgolj del sužnjelastniške »industrije«. Delovno suženjstvo je razširjeno še bolj in deluje po podobnem principu.

Ljudje iz podeželja prihajajo v mesta v iskanju dela. Denarja nimajo niti za namestitev, zato nekaj dni preživijo na kolodvorih in iščejo oglase. Nato k njim pristopi agent in jim ponudi delo »na jugu«. Posebna znanja niso potrebna, plačilo, pravijo, pa da je dobro.

Oseba nato pristane, nakar ji za sklenitev posla ponudijo pijačo, v kateri je klozaptin ali klonidin, ki človeka pahne v trden spanec za dva dneva. Nato se zbudi in ugotovi, da je ostal brez dokumentov in telefona ter da se nahaja nekje sredi Dagestana v nekem proizvodnem obratu. Ko hoče oditi, mu postavijo podobne pogoje kot dekletom v prostituciji: »Oddelaj svoj dolg ali pa plačaj odkupnino«.

»Človek pomisli, da bo delal kak mesec, nakar ga bodo odpustili. Vendar ga nato obtožijo, da je izgubil kak paket cementa, da je dolžan za hrano in podobno. Ko ljudje poskušajo pobegniti, jih pogosto ulovijo, pretepejo in ponovno odvedejo na delo,« pravi Oleg.

Zaupa nam tudi »tarife«, ki so trenutno veljajo v tem »poslu«: za delovnega sužnja je treba odšteti 25.000 rubljev (325 evrov), za dekle pa 150-200 tisoč rubljev (2.000 – 2.600 evrov). Invalid v vozičku (da, prav ste prebrali) stane 50 tisoč (650 evrov), otrok za prosjačenje pa okoli 150 tisoč rubljev.

»Učbeniški primer: starejša ženska je v mladosti izgubila vid. Živela je sama v Lugansku (Ukrajina). Pred šestimi leti so k njej prišli ljudje, ki so ji rekli, da v Rusiji obstaja način, kako ji povrniti vid,« pravi Oleg. »Nato so jo odpeljali v Moskvo, ji zašili oči in jo pustili na Kurski železniški postaji, kjer je pobirala miloščino. Ker so se ji oči vse bolj gnojile, je dobivala tudi vse več denarja.«

Razširjenost problematike

Po policijski intervenciji v nigerijskem bordelu so se na policijski postaji znašli trije ljudje. Tudi Bela, ena izmed omenjene dvojice deklet, ki je poskušala pobegniti, ter zvodnik – Nigerijec visoke rasti v rdečih hlačah in rumeni karirasti majici. Sosedje trdijo, da je novinar, ki dela na eni od moskovskih fakultet. Kot se je izkazalo, se je vzporedno »ukvarjal« še z zvodništvom, podkupninami in organizacijo »varnostnikov«. Izkazalo se je, da so vsa dekleta razen Bele izpolnile »kvoto« in tako izplačale »dolg«, s prostitucijo pa naj bi se ukvarjale prostovoljno. Problem je samo v tem, da Beli nihče ne verjame, zato na postaji presedimo tri ure.

Aktivisti nam zagotavljajo, da je vse odvisno od četrti – niso vsi policisti dovzetni za podkupnine. Bela ni imela sreče, nekje drugje pa ji bodo gotovo pomagali. Seveda v skladu s svojimi zmožnostmi.

Aktivisti iz skupine Državljansko sodelovanje, še ene civilne organizacije, menijo, da zakonodaja na tem področju v Rusiji ne deluje. Zbiranje dokazov, soočenja, zasliševanja, vse to traja mesece.

»In ko se človeku naposled uspe prebiti iz suženjstva, kako naprej? Za te ljudi v Rusiji na primer ni nobenih centrov za pomoč. V najboljšem primeru zato odidejo nazaj tja, od koder so prišli. Pozivajo jih na sodišča, da bi pričali, oni pa ne morejo priti in primer se zaključi,« pravi Melnikov.

Uradna pooblaščenka za človekove pravice Tatjana Moskalkova na naša vprašanja ne odgovarja. Na ruskem notranjem ministrstvu prav tako ne komentirajo problema suženjstva ali borbe proti njemu. Predstavili so nam samo statistiko kaznivih dejanj, sodeč po kateri je bilo leta 2017 v Rusiji začetih 6 postopkov zoper sužnjelastništvo, 21 postopkov zaradi trgovine z ljudmi, 374 za ugrabitve in 458 za »nezakoniti odvzem svobode«. Vsega skupaj je tako bilo začetih 859 postopkov, ki so tako ali drugače povezani z žrtvami sodobnega suženjstva.

Čudaški aktivisti

Čez en teden Joy peljemo v njeno začasno domovanje. Nigerijski priseljenci so jo sprejeli medse, dokler se stanje ne uredi. V Nigerijo se noče vrniti, niti po vsem, kar se je zgodilo. Sanja o tem, da bi lahko pela in nastopala pred publiko.

Potem vpraša, kako bi si lahko našla ruskega moža. Aktivistka, ki sedi za volanom, se razburi: »Če želiš ostati v Rusiji, se nauči preživeti sama!«

V zadnjih sedmih letih so aktivisti Alternative osvobodili okoli 8.000 ljudi, kar je za ruske razmere, po njihovih besedah, zelo malo. Prijav na anonimni telefon je seveda več, vendar vsem ne zmorejo pomagati. Primanjkuje jim denarja, saj 100.000 rubljev (okoli 1.500 dolarjev) mesečno za pomoč žrtvam, toliko zberejo z donacijami, predstavlja približno 5 % tega potrebne višine sredstev. Nekomu je treba kupiti letalsko karto za vrnitev domov, drugemu je potrebna medicinska oskrba, hrana, tu so še razni krožki za integracijo v družbo … Državne pomoči Alternativa ne prejema. Večina sredstev prihaja iz naslova Melnikovega posla: nekaj proizvodnih obratov, hotelov in lokalov.

Med našim pogovorom Melnikov opravi šest klicev znancem, saj išče prevajalca za pomoč neki žrtvi. Ko govori o slabih stvareh, trikrat potrka na leseno mizo (rusko vraževerje). Utrujen se zlekne na kavč. V ozadju igra nek chill out miks. Melnikov se šali, da so kot sicilijanska mafija – ves čas sestankujejo v napol mračnem lokalu in se sprašujejo, koga od njih bodo naposled ujeli in kdaj.

»Verjetno smo najbolj čudaški prostovoljci, kar si jih kdaj videla, kajne?« - vpraša. Melnikov bi se po lastnih besedah raje ukvarjal s čim drugim, vendar za to še ni prišel čas in čisto iskreno – žal bi mu bilo vse skupaj pustiti.

Preberite še: 

Preživeti z 10.000 rublji: O plačah delavcev v Rusiji