Zakaj se Rusi in Američani med seboj ne razumejo?

Ko je Mihail Taratuta 12 let delal kot poročevalec v ZDA, je prišel do zaključka, da si povprečen Rus hkrati predstavlja Ameriko kot veliko slabšo in veliko boljšo od tega, kar je v resnici. Svoje vtise je sedaj spravil v novo knjigo Amerika in Rusija: Kako smo si različni (America and Russia. We are so different, Alpina Publisher, 2019)

Raj in pekel hkrati

Rezultati anket kažejo, da je leta 1990 na ZDA negativno gledalo samo 6% Rusov, danes pa 75%. »Ta država ima posebno mesto v naši kolektivni zavesti. Je absolutno Zlo in absolutni Ideal, pogosto kar oboje hkrati.«

Amerika velja za nekakšno nujno zlo v rusko zavesti, celo za nekakšno iztočnico. Če bi Amerika naenkrat izginila, bi v ruski zavesti nastala globoko luknja. »Če bi Amerika izginila, bi izgubili palico, s katero smo lahko tepli obsojali oblasti zaradi pomanjkanje demokracije in razpadanje države. Saj bi ostala Evropa. Ampak kako patetična in nepomembna je ona v primerjavi z Veliko Ameriko!« strne ta občutja Taratua.

Sovjetska zveza je desetletja prikazovala ZDA kot sovražnika, to pa se je v določeni meri tako utrdilo v ljudeh, da so manj razmišljali o tem, kako bedna življenja imajo oni sami. »Ampak delamo rakete, imamo jez na Jeniseju, v baletu smo prehiteli ves svet,« poje kantavtor Jurij Vizbor v priljubljeni sovjetski pesmi.

Od kod ta toplo-hladen odnos?

Začelo se je s prijateljstvom: Rusija in ZDA imata dolgo zgodovino trgovinskih odnosov. Med ameriško državljansko vojno je Rusija podprla Abrahama Lincolna in Sever. »Ne potrebujemo severnih in južnih držav, zadovoljni bomo samo z Združenimi državami Amerike,« je v tistih časih Američanom pisal ruski zunanji minister in jih opominjal, da je Rusija njihov angel varuh že od prvega ameriškega predsednika naprej.

Prva nestrinjanja so se pojavila potem, ko je več kot milijon in pol Judov bežalo pred pregonom v Rusijo in se izselilo v Ameriko. V začetku 20. stoletja je bila Amerika za Ruse država svobode, uresničenih sanj in tehnološkega napredka. Vrsta ruskih pisateljev, ki je potovala po ZDA, pa je potem priznavala napake in kritizirala brezdušno pošast New Yorka in koristoljubno naravo Američanov.

V drugi svetovni vojni smo bili zavezniki, ko si je bilo potrebno razdeliti glavno trofejo – Evropo – je propaganda v obeh državah takoj spreobrnila drugega v sovražnika, kar se je utrdilo v množični zavesti.

»Ko pa se je čez noč zrušilo vse, kar je bilo sovjetskega, smo isti trenutek vsi skupaj začeli ljubiti Ameriko,« razmišlja pisec.

Glavne razlike

Rusija in Amerika sta dve različni kulturi, morda celo civilizaciji. Ne samo, da razmišljamo drugače, naša mentaliteta nasploh je precej drugačna.

»Zgodovinsko gledano se poti naših narodov skoraj nikoli nista srečali, družbeni kulturi obeh držav sta se razvijali v povsem drugačnih smereh in posledično naše mentalitete odražajo različne vrednote. Iz teh razlik je v bistvu med nami zrasel zid nerazumevanja.«

Američan so znani po svoji potrebi po osebnem prostoru, še tisti ameriški nasmešek, ki gre Rusom tako na živce, je v bistvu nekakšen osebni ščit, da ne bi vsi videli Američanovih pravih občutij. Pri Američanih so na prvem mestu interesi posameznika, v ruski zavesti pa je na prvem mestu javni interes.

Rusi so stoletja živeli v kolektivističnih sistemih in ne sprejemajo odklonov, še Sovjetska zveza je samo podedovala to dediščino. Rusija hkrati vedno išče neko eno in absolutno resnico. Še v vsakdanji komunikaciji se Rusi čutijo poklicane, da sogovornika prepričajo, da imajo prav. Američani pa bodo rekli: Prav, to je moje mnenje, tvoje pa je drugačno, v redu.

»V Rusiji je največji greh, da si nevtralen na vrhuncu razprave. Ruska mentaliteta ne tolerira 'centristov': kdor ni z nami, je proti nam, saj je naša resnica absolutna.«

Za Ruse sta glavni vrednoti varnost in materialno blagostanja, za državljanske in osebne svoboščine pa se zdi, da so nekje na dnu seznama. Istočasno so slednje svoboščine najvišje vrednote in temelj ameriške državnosti.

»Nismo mogli verjeti, da je kongres v ZDA 'samo zato', ker Judi niso smeli iz Sovjetske zveze, uvedel blokade v trgovini z našo državo, tisti Amandma Jackson-Vanik, ki ga še danes pomnimo. Še 40 let pozneje ni bil amandma ukinjen, čeprav je njegov prvotni vzrok že zdavnaj postal zgodovina in se je tudi zadnji Jud, ki je hotel iz Rusije, že zdavnaj mirno preselil na drugo stran meje. Ampak to je že druga zgodba.«

Preberite še, kaj o ruskem človeku pravi kontroverzni ruski pisatelj in vojak Zahar Prilepin.