Kako mladina v Sankt Peterburgu oživlja stare sovjetske komunalke

Takoj za Mariinskim gledališčem je soseska Kolomna, ki je ena najbolje varovanih skrivnosti tega mesta. Triglinki je samo eden od mnogih skupnostnih stanovanjskih projektov v Kolomni. Na vrhu stopnišča enega izmed blokov, v katerem so notranje stene prekrite z grafiti o ljubezni, miru in prednostim uživanja zelenjave, boste našli svetlo rumena vrata, ki obiskovalca pozdravijo s kontaktnimi informacijami in seznamom pravil za tiste, ki pridejo sem živet ali samo na obisk: umetnost, intelektualni filmi in techno zabave so dobrodošle, alkohol, droge in mesojedci pa ne preveč.

Odpremo vrata in vstopimo. Takoj pri vhodu nas v omari pričakajo zložena obuvala, s stropa pa visijo lepo izdelani origami žerjavi. Iz velikih zvočnikov v kuhinji odmeva mehka elektronska glasba, ob steni stojita klavir in praznično drevesce s svetlikajočimi se lučkami. Stanovalce lahko ujamemo pri čiščenju, načrtovanju dogodkov, debati ob čaju, jogi ali načrtovanju naslednjega projekta obnove in dekoracije prostora.

V zadnjih letih je Kolomna postala središče mladih, ki iščejo nove načine skupnostnega bivanja. Sama lokacija je precej središčna, najemnina ni previsoka, za prenavljanje pa je na voljo veliko zanimivih prostorov. Triglinki se nahaja v nekdanji komunalki – ostanku sovjetskega obdobja.

Kratka zgodovina komunalke

Komunalke so kot navadni stanovanjski bloki, vendar z eno pomembno razliko: posamezne sobe so pogosto dovolj velike, da v njih lahko živijo cele družine. Komunalke izvirajo že iz carskih časov, po revoluciji pa so dobile povsem nov pomen. Lenin je v njih videl resničen potencial za hitro urbanizacijo prebivalstva, ki je bilo še vedno pretežno kmečko, v duhu komunizma.

Oblasti so pogosto organizirale t. i. uplotnenja (v prevodu »zgostitve«, op. ur.). To je bil postopek, pri katerem so delavske družine namenoma naselili v stanovanja bogatih in jim nato odmerili samo kakšno sobo ali dve. Mnoge družine so preselili iz podeželja v urbana središča, kjer jih je pomanjkanje prostora prisililo v tesno bivanje zraven sosedov. Skupne kopalnice in kuhinje so vodile v nove klišeje: tedenske urnike čiščenja, prisluškovanja in pasivno-agresivne kuhinjske »borbe«.

Ko je na oblast prišel Hruščov, je nastopil čas majhnih, toda zasebnih stanovanj, medtem ko so komunalke ostale za tiste manj »ambiciozne«. Prav zato se nekateri domačini čudijo, zakaj se mladi danes zavestno odločajo za to, da se naselijo v njih, namesto da bi iskali svoje zasebno stanovanje.

Motivacija za skupnostno življenje

»Vsakdo se lahko preseli v komunalko,« pravi Ruslan Laročkin, ustanovitelj Triglinkov. »Ampak ne uspe pa vsem to, kar je uspelo tukaj nam. Nočemo biti le cimri, ampak želimo vzpostaviti nekakšno majhno družino.«

»Prostor so ljudje, ki živijo v njem,« nadaljuje Laročkin. »In ljudje zmeraj pridejo z neko energijo. Ko se nekdo preseli sem, želim, da s sabo prinese pozitivo.«

Estetski detajli polnijo vsak kotiček stanovanja, od kolažev v kopalnici do zastav v kuhinji. Koncerti, dnevi restavracij in filmski večeri so stalnica, medtem ko za resnično kohezijo bivanja med cimri skrbijo deljenje hrane, ločevanje odpadkov in skodelica dobrega čaja.

Samo nekaj blokov proč je naslednji skupnostni projekt po imenu Kubometr. Pred petimi leti ga je skupaj s prijatelji ustanovila Olga Poljakova. Kmalu je postal vozlišče za mlade, ki jih zanimajo kulturni in socialni projekti.

Poljakova ima lastno organizacijo po imenu Trava, ki predstavlja enega od živahnejših lokalnih kolektivov, znotraj katerega se organizirajo razne delavnice, vsebinske ekskurzije in varni prostori. Nekaj »veteranov« iz Kubometra je začelo tudi lastne projekte.

Trenutni članici Asja Seničeva in Ksuša Morozova vodita mesečne hišne konference, dogodke, na katerih ima lahko vsak s predhodno prijavo 10-minutni govor na poljubno temo. Udeleženci navadno pridejo z vinom, sadjem in vprašanji. Namen srečanj pa ni samo poslušanje zanimivih ljudi, ampak tudi druženje z njimi.

Morda nekateri od teh skupnostnih prostorov delujejo kot kakšen »neo-boemski« raj, vendar se realnostim vsakdana tudi tukaj ni mogoče izogniti. Nesporazumi in pritiski skupnostnega življenja so del paketa, ki ga nekdo prejme v zameno za družbo. Življenje v teh novodobnih komunalkah ni za vsakogar in mnoge skupnosti imajo pravila, ki se jih je treba držati, zato najti primernega cimra ni vedno lahko.

Naslednje generacije

Včasih dogodki v komunalkah združujejo staro in mlado: nedavno je Kubometr praznoval svoj peti rojstni dan in ob tej priložnosti povabil Natalijo Patkul, nekdanjo prebivalko istega stanovanja, ki je tukaj živela pred več desetletji, da spregovori o svoji tedanji izkušnji.

»Zame je najpomembnejše to, da je stanovanje ostalo takšno, kot je bilo. Nekateri detajli so ostali nespremenjeni, odkar sem bila otrok. Zelo sem vesela, da je v stanovanju danes takšno vzdušje. Rada imam ljudi, ki živijo tukaj, in podpiram to, s čimer se ukvarjajo. Ne doživi vsako stanovanje tako lepe usode,« pravi Natalija.

Ko jo vprašamo, ali meni, da bodo komunalke nekoč izginile, odvrne: »Spremembe so neizbežne in vsako obdobje ima svoje trende. Tudi če izginejo komunalke, bomo za njimi čutili neke vrste romantično nostalgijo.«

Popolno nasprotje novodobnih skupnostnih bivalnih projektov pa je življenje v zaprtih ruskih mestih.