Kako v Evropi živi in ljubi ruska jedrska znanstvenica

Življenje
ALEKSANDRA GUZJEVA
Ruska jedrska znanstvenika Julija odkriva, koliko so v Evropi vredni ruski znanstveniki in kako živi skupaj par, ki se mora sporazumevati v tretjem jeziku, ki nobenemu ni materni.

Na Moskovski državni univerzi sem študirala radiokemijo in zmotno mislila, da lahko v tujini študirajo samo bogataši, jaz pa sem bila iz običajne družine. Vendar sem prek programa izmenjav Erasmus dobila možnost, da grem leta 2011 na Dunaj in tam študiram ekologijo.

Prvič sem zapustila starše za daljše časovno obdobje, vendar je bilo to ravno tisto, kar sem iskala. Hrepenela sem po dogodivščinah in želela spoznavati nove ljudi. Sem zelo družabna oseba, zato sem si hitro našla veliko prijateljev. Tako sem uživala tistih šest mesecev na Dunaju, da sem se odločila, da poskusim ostati v Evropi še dlje. Uspelo mi je dobiti mesto mlade raziskovalke na češki univerzi in tako sem po diplomiranju odšla v Pragu. Kmalu sem spoznala fanta z Nizozemske in se želela zbližati z njim. Pa mi je uspelo najti pozicijo v belgijskem jedrskem centru blizu nizozemske meje, kjer je bilo tudi več priložnosti za osebno rast v mednarodni ekipi.

V odnosih s fantom še vedno včasih čutim jezikovne in kulturne prepreke. Oba govoriva angleško, a to ni najin materni jezik, zato imava veliko nesporazumov, ker v angleščini ne moreva izraziti cele palete svojih občutij in čustev. Je pa po drugi strani plus, da se ne moreva na smrt skregati, ker je pretežko pojasniti, kaj naju je razjezilo.

Prihajam iz Moskve in v Evropi me je presenetilo vse. Najprej mi niso bili jasni odpiralni časi trgovin. V Moskvi lahko kupiš karkoli še ob polnoči, na Dunaju pa sem bila v nedeljo pogosto brez hrane, ker so bile trgovine zaprte in mi ni prišlo na pamet, da bi si vnaprej naredila zalogo. Tako sem pogosto jedla v turških restavracijah, ki so bile dolgo odprte.

Sedaj živim v Evropi že pet let, vendar se še vedno nisem naučila natančno načrtovati stvari, kot to znajo domačini. K zdravniku se moraš naučiti dva meseca prej, prek spleta nekaj naročiš dva tedna prej, vse pa precej stane. V Moskvi sem te stvari uredila zelo hitro.

Rusi pogosto počnemo stvari spontano, nimamo posebnega življenjskega načrta. Belgijci pa sledijo svojim »belgijskim sanjam«: pridobitev izobrazbe, poroka, hipoteka, upokojitev, križarjenje. Po drugi strani so Čehi veliko bolj podobni Rusom.

V Evropi mi je najbolj všeč to, kako zlahka lahko potuješ naokoli. Tukaj ni pravih meja in razdalje so majhne. Skoraj vsak vikend obiščem svojega fanta na Nizozemskem. Ko sem bila v Rusiji, je vsako potovanje v tujino zahtevalo veliko časa in denarja. Pridobiti moraš vozovnice, vize in vse ostalo, že dolgo pred začetkom potovanja.

Razžalostim se, ko pomislim, da ima še najmanj ugleden laboratorij na majhni evropski univerzi spodobno opremo. Že res, da se danes tudi v Rusiji vlaga v znanost in je bil dosežen določen napredek, a nas čaka še dolga pot, preden bomo dohiteli evropski nivo tehnične preskrbljenosti.

Me pa veseli, da so ruski znanstveniki tu zelo cenjeni. Nedavno me je profesor prosil, če bi lahko prevedla več člankov ruskih strokovnjakov za jedrsko energijo, ki jih je potreboval eden od njegovih študentov za svojo doktorsko disertacijo. Povedal je, da so za njegov pregled literature neprecenljivi in pripomnil, da v angleščini objavijo le malo člankov ruskih raziskovalcev.

Včasih se mi zdi, da so Rusi bolj zavzeti za svoje delo. Za nas je znanost poslanstvo, za Belgijce pa se zdi, da jim je to samo služba. Nenazadnje je znanost zelo ustvarjalna dejavnost. Ko odkrijem nekaj zanimivega, postanem zelo navdušena, o tem govorim s kolegi, v to dam svoje srce in dušo, delam med vikendi – kako fascinantno je to! Belgijci strogo zaključijo delo točno ob šestih popoldne, niti minuto pozneje, in vsekakor ne pridejo na delo med vikendi.

V Rusiji lahko ljubljenci učiteljev dobivajo dobre ocene, četudi imajo v resnici slabo znanje. Tukaj se delo in osebni odnosi nikoli ne križajo. Nikoli nisem bila priča nadlegovanju, vse je zelo objektivno in nepristransko. Zame je to velik plus, čeprav si po drugi strani v tem okolju težko najdeš prijatelje. Izven delovnega mesta se redko srečam s kolegi. Doma, v Rusiji, so mi kolegi kot družina.

Rusi si prijateljstvo predstavljajo precej drugače. Najprej me je na primer presenetilo, kako prijazni so se zdeli Nizozemci. Trudijo se ti pomagati, če ne govorijo tvojega jezika, ti poskušajo razložiti neko stvar s pomočjo Google Translate. Vendar pa traja zelo dolgo, preden se z njimi zares spoprijateljite. Ne bodo vam sneli plašča s hrbta ali vam dovolili, da živite zastonj pri njih, kot bi to naredili Rusi. Po drugi strani so Čehi bratje Slovani, ki vedo, kako deluje prijateljstvo.

Včasih je Rusom težko razumeti, da vsi tako strogo spoštujejo zakone. Nekoč sem zamujala na letališče in naročila taksi. Vozniku sem razložila, da moram pohiteti, ker moj let ni direkten, in bom v škripcih, če zamudim to povezavo. V Rusiji bi voznik pohodih plin in bi kar smrdelo od požganih gum, če bi bilo potrebno, bi drvel vzvratno. Belgijski taksist pa je rekel: »To je cona 70 km/h.« In kazalec na števcu ni presegel 70.

V Belgiji res pogrešam dobre, a poceni kozmetične storitve. Tu je vse drago in počasno ter veliko nižje kakovosti. Evropejke se navadno ne matrajo preveč z majhnimi manikurami in pedikurami, kaj šele z zahtevnejšimi postopki, kot je piling. Ko sem v Moskvi, si tako pri teh stvareh dam duška.

Pogrešam tudi ruske knjige. Rada berem, vendar je tu knjige v ruščini v fizični obliki skoraj nemogoče dobiti. E-bralniki mi niso všeč, zato sem vedno vesela, ko mi prijatelji prinesejo knjige ali ko kupim kakšno knjigo med obiskom v svoji domovini.

Mnogi Evropejci se zanimajo za Rusijo in me povprašajo, kako dobiti vizo in ali se jim bolj splača potovati v Moskvo ali Sankt Peterburg. A vendar me večina tukajšnjih ljudi, ko izvedo, da sem Rusinja, takoj začne spraševati o Putinu. Ali pa izraža presenečenje, ker ne maram vodke in mrzlega vremena. »Kako lahko sploh čutite mraz? Saj ste Rusinja!« V resnici je v Belgiji bolj vlažno, zato me tukaj zebe bolj!

Pogrešam tudi mamin boršč, pelmene in pite, vso rusko hrano nasploh, celo tiste jedi, ki jih prej nisem marala. V vzhodni Evropi in na Nizozemskem sicer najdete ruske trgovine, vendar pogosto nimajo pristnih izdelkov. Tako raje pripeljem na kilograme kaše s seboj iz Rusije, kolegica iz Ukrajine mi pripelje salo, prijatelji pa me pridno zalagajo z vodko.

Mlade ruske znanstvenike in študente pritegne tudi Slovenija. Spoznajte Rusinjo, ki danes živi v Sloveniji in k nam vabi tuje študente na študij!