Obrazi Vzhoda: Kako postsovjetski svet doživlja mlad nemški fotograf (FOTO)

Ruska umetnica Ustina Jakovljeva v svojem ateljeju v Moskvi

Philipp Lausberg
Mladi Nemec je s svojo ljubeznijo do Rusije okužil celo same Ruse. Kadar Phillip ne dela, se odpravi na potovanje po postsovjetskih prostranstvih, kjer fotografira resnične ljudi in zbira njihove zgodbe. Njegovo stran Faces of the East spremlja vse več ljudi, mi pa tukaj ekskluzivno predstavljamo nekaj boljših utrinkov, ki še niso bili objavljeni za širšo javnost.

Philipp Lausberg prihaja iz Münchna, diplomiral je iz zgodovine in politike na Oxfordu, sedaj pa je raziskovalec na Univerzi v Antwerpnu. Stalno potuje v Rusijo zaradi užitka ali službe in se vrača v rodno Nemčijo k starim prijateljem. Moskva ga je prevzela in Phillip pravi, da bi z veseljem tu bival še enkrat, če se bo kdaj ponudila priložnost.

S Facebook projektom Faces of the East (Obrazi Vzhoda) kombinira fotografije in zgodbe, predstavi stvari, kakršne so, občinstvu pa ponuja neprirejene utrinke iz resničnih življenj prebivalcev nekdanje Sovjetske zveze. »Mene so vedno fascinirale Rusija in druge postsovjetske države. Naučil sem se ruščine, živel in delal sem v Moskvi in nenehno se vračam v regijo na obisk k prijateljem ali potovanje.«

Plesalke v tradicionalni kavkaški odpravi nastopajo v starih sovjetskih sanatorijih v tradicionalnih ruskih zdraviliških mestih Pjatigorsk in Kislovodsk. Tja so radi zahajali že ruski carji, plemstvo in klasični umetniki. Danes ti kraji izražajo morbidni šarm minulih časov.

»V tem delu sveta me je vedno presunilo, kako veliko je ljudi s posebnim značajem in edinstveno življenjsko zgodbo. Toliko jih je čudnih, mračnih, absurdnih, smešnih ali žalostnih, vedno so globoke. Skratka, dotaknejo se celotnega razpona človekovih doživetij od temačnih do svetlih. Vse to pa izpričajo zelo nefiltrirano in doživeto, kar le redko počnemo na Zahodu.«

Kalaš je glasbenik, pesnik in gozdar, seka drevesa za Gazprom v zahodni Sibiriji, tri leta pa je bil tudi pogodbeni vojak. Spoznal sem ga na ladji na reki Ob. Ima se za ruskega patriota in je pristaš monarhističnih sil v ruski državljanski vojni (1917-1921).

»Še posebej mi je zanimivo raziskovati, kako politično, družbeno in gospodarsko dogajanje oblikujejo ljudje, kako se posamezne življenjske zgodbe vpenjajo v večje aktualno in zgodovinsko dogajanje, ki je bilo na postsovjetskem prostoru zelo turbulentno.«

Viktorija je prišla sama v Vladikavkaz iz oddaljenega Čeljabinska pri Uralu. Šla je na 4-dnevno potovanje z vlakom v Beslan, kjer so septembra 2004 teroristi vzeli preko 1100 otrok za talce, prav v tej šoli, pri kateri na tej sliki stoji Viktorija. Čečenski teroristi so jih pobili več kot 350.

»Tukaj življenjske zgodbe pogosto oblikujejo izkušnje s komunizmom, terorjem, deportacijami, vojnami, a tudi tehnološkimi dosežki, umetnostjo, mirnim sodelovanjem in mešanjem toliko različnih narodnosti s svojimi kulturami in zgodovinami. Najbrž nikjer drugje na svetu ne najdete kraja, ki bi bil tako bogat z originalnimi in pogosto norimi zgodbami.« 

Abubakar iz mesta Grozni se spominja obeh čečenskih vojn, še posebej skrivanja po kleteh s svoji družino. Eden od bratrancev je umrl, ko se je igral z neeksplodirano bombo, še en sorodnik je bil ubit v obstreljevanju. Pravi:

»Takšne zgodbe so me vedno fascinirale, med potovanjem po Srednji Aziji leta 2016 pa sem začel tudi fotografirati portrete ljudi. Ko sem prišel v Almati v Kazahstan na obisk k prijatelju, me je prevzela unikatnost obrazov tamkajšnjih ljudi … Lahko si srečal tipa z azijskimi potezami in modrimi očmi, ki je potomec nemškega dedka in korejske babice, ki so ju med Stalinovo vladavino deportirali iz rodnih krajev v kazaško stepo, hkrati pa ima še ukrajinskega dedka, ki je prišel delat v Bajkonur kot raketni znanstvenik, in babico iz Kalmikije, ki je prišla sem kot zagreta članica komunistične mladine razvijat kazahstanska 'deviška polja'.«

Roman in Maša živita v majhnem blokovskem stanovanju v centru Slovjanska v vzhodni Ukrajini. Oba delata za NVO za pomoč civilistom v Donbasu. Roman je zapustil svoj dom v Donecku leta 2014, ta nevladna organizacija pa je od takrat prepovedana v samooklicanih Ljudskih republikah Doneck in Lugansk.

»Prijateljem sem v šali govoril, da so prebivalci srednje Azije, ali pa kar vsega postsovjetskega sveta, pripeljali hipsterstvo na nov nivo. Drugod ljudje skušajo biti drugačni z drugačnimi oblačili ali okraski, da bi izpadli originalni in individualni, ljudje iz Srednje Azije pa izstopajo že s svojimi edinstvenimi obrazi in zgodbami.«

Zara in njena pravnukinja Jessica živita v majhnem zaselku Mairamikau v kotlini Karmadon v Severni Osetiji-Alaniji, Rusija. Zara živi tukaj že vse življenje in je zelo srečna. Kavkaz velja za regijo z največjo koncentracijo ljudi, ki so dočakali 100 let življenja.

»Tako sem začel zbirati te portrete in jih objavljal skupaj z zgodbami na svoji strani na Facebooku. To mi je postal nekakšen stalni hobi. Do sedaj sem zbral že več sto portretov in zgodb, največ iz Rusije in Srednje Azije, a tudi iz Ukrajine, Armenije, Gruzije, Belorusije in rusko govorečih izseljencev v Evropi, na Bližnjem Vzhodu in v Afriki.«

Mlada umetnica Ustina Jakovljeva v svoji delavnici v središču Moskve.

»Veliko prijateljev mi je reklo, naj odprem dostop do portretov in zgodb za širše občinstvo, zato sem pred kratkim naredil Facebook stran Faces of the East, na kateri redno objavljam nove zgodbe.«

Kanikej (8 let) pred jurtom njene družine v gorovju Jeti Oguz, Kirgizija. Njeni starši in stari starši sicer že lep čas živijo v sovjetskih blokih, vendar od maja do septembra bivajo v gorah, tako kot njihovi predniki pred sovjetsko kolektivizacijo.

»Trenutno v glavnem objavljam fotografije s potovanj po Rusiji v času zadnjega svetovnega prvenstva, ko sem šel od Moskve do Nižnega Novgoroda, zatem pa ob Volgi skozi Čuvašijo, Tatarstan, Uljanovsk, Samaro, Saratov do Volgograda, potem pa prek Kalmikije do zdravilišč Severnega Kavkaza, Kabardino-Balkarije ter naprej prek Čečenije do Dagestana.«

Danilo in Olga sta poročen par. Danilo je pred 8 leti prišel v Volgograd zaradi študija. Njegov oče je delal na veleposlaništvu Gvineje-Bissau v Moskvi in študiral v Sovjetski zvezi. Danilo je na dolgo in široko pripovedoval, kakšno je pravo življenje črnca v Rusiji. Več na strani Faces of the East.

»Izjemna kulturna bogatost postsovjetskega območja in njegove pogosto večplastne identitete so ne samo fascinantne, ampak tudi skrajno neznane na Zahodu. Zato poskušam izražati svoje osebne vtise iz regije, ki je še vedno poznana predvsem po negativnih stereotipih in skozi prizmo političnih razmerij moči.«

Fereza in Irad na sprehodu pri kremlju v Kazanu na njun poročni dan. Ob znameniti trdnjavi z modro mošejo in pravoslavno cerkvijo se radi slikajo mladoporočenci.

»Navdušile so me tudi knjige beloruske pisateljice z Nobelovo nagrado Svetlane Aleksijevič, na primer Čas iz druge roke (Время секонд хэнд, Secondhand Time), kjer je objavila intervjuje s prebivalci nekdanje ZSSR ter predstavila njihove neverjetne in pogosto tragične življenjske zgodbe.«

Gen Pen Tso je budistični menih iz Tibeta, ki od leta 2006 živi v Kalmikiji v južni Rusiji in dela v enem od templjev. Danes tekoče govori rusko in kalmiško, ima svoj vaški oltar in župnijo v Volgograjski regiji.

Phillip nam ima še veliko, veliko več za pokazati, in trenutna stran Faces of the East je samo majhen delček tega, kar nas še čaka v bližnji prihodnosti. Če sklepamo na podlagi prvih fotografij, pa nas vsekakor čaka zelo intimno potovanje. Spremljajte ga!

Daša na festivalu za Gazpromove delavce na reki Ob pri vasi Peregrebnoje. Ko se je malce shladilo, si je nadela delovno obleko, ki jo običajno nosi pri plinskem polju 300 km bolj severno. Ta fotografija je bila dejansko posneta ob polnoči!

Na svoji Facebook strani Phillip redno objavlja nove fotozgodbe iz življenja v postsovjetskem svetu.

Albina je umetnica iz Mahačkale. Sama je prišla obiskat opuščeno starodavno vas Gamustl v odmaknjenih gorah v Dagestanu, ki ji rečejo tudi

Postsovjetski svet je prevzel tudi slovenskega pevca Saša Gačnika, ki se je uveljavil s pesmimi v ruskem jeziku. Spoznajte ga tukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke