Če je Rusija konsistentna v eni stvari, potem so to nejevoljni in premišljujoči ljudje. Naša zgodovina je zgodovina trdih zim in tujih invazij v povezavi s pogostimi nehumanimi reformami lastnih voditeljev, kot so bili Ivan Grozni, Peter Veliki ali Josif Stalin, če naštejemo samo nekatere. Vse to je pripomoglo k temu, da prebivalstvo vseskozi živi nekje na robu. Že sama stopnja stresa je neprestano vplivala na zdravje ljudi.
Kljub vsemu so Rusi te težke čase zmeraj uspeli nekako prebroditi. Toda to je na ljudeh pustilo svoj pečat, menijo nekateri. Tujci živijo v prepričanju, da se ne smejemo pogosto. A kako potem sploh lahko živimo?
Raziskava, ki so jo opravili ameriški psihologi, je osvetlila skrivnost ruskega orožja proti stresu – ljubezen do trpljenja. Kot se je izkazalo, so naše navade pritoževanja in nerganja, skoraj destruktivna stopnja samorefleksije ter naklonjenost tragični fikciji nekakšna rešilna bilka pred »dejanskim« trpljenjem v vsakdanji resničnosti.
Potrtost kot nacionalna ideja
Pal Sol/Flickr
Leta 2010 sta Igor Grossman in Ethan Kross iz Univerze v Michiganu odkrila zelo pomembno stvar, ki razlikuje Ruse od Američanov: njihov odnos do analiziranja samih sebe. Med poskusom sta skupini Rusov in Američanov dobili v branje kratke zgodbe z različnimi glavnimi junaki, ki v težkih trenutkih so ali pa niso izkazovali samorefleksije.
Nato so jih raziskovalci vprašali, s katerim junakom se lahko bolje poistovetijo.
Medtem ko so Američani izkazovali skoraj enake simpatije do obeh tipov junakov, se je velika večina Rusov (68 od 83) postavila na stran tistih, ki so v najtežjih trenutkih globoko analizirali svojo situacijo. Rusi torej to počnejo precej bolj kot Američani.
Obstaja znanstveni pojem, ki opisuje takšen odnos: ruminacija. Izraz sicer izhaja iz latinščine, v psihologiji pa pomeni premlevanje vedno enakih čustveno nabitih misli, kar pomeni, da so Rusi nagnjeni k podoživljanju negativnih izkušenj znova in znova. »To je res. Mi smo fiksirani na dogodke, ki zbujajo negativna čustva,« pravi Jevgenij Osin, namestnik vodje Mednarodnega laboratorija za pozitivno psihologijo osebnosti in motivacijo.
Obrambni mehanizem
Getty Images
Na prvi pogled se zdi grozno, da se nek narod vsakodnevno utaplja v skrbeh in prekomernem razmišljanju. Nekateri avtorji, na primer profesor na Ruski univerzi v Kaliforniji Daniel Rancour-Laferriere, imajo ruski nacionalni značaj za mazohističen: »Mazohizem je postal v Rusiji del vsakdana.« Morda je to do neke mere res, a znanstveniki hkrati dokazujejo, da Rusom osredotočanje na temne plati življenje zelo pomaga.
V drugi fazi eksperimenta sta Grossman in Kross odkrila, da Rusi ob podoživljanju negativnih izkušenj navadno omenjajo, da se distancirajo od dogodkov v preteklosti in si jih ponovno razlagajo skozi pogled nekoga drugega, medtem ko Američani težijo k temu, da dogodke iz preteklosti vedno premlevajo skozi lastno perspektivo.
Znanstvenika menita, da je ruski pristop bolj zdrav: »Zaradi tega je bilo pri ruskih udeležencih precej manj čustvenih stisk.« Ta način dejansko ne povzroča, ampak preprečuje depresijo, saj pomaga posamezniku prebroditi negativno situacijo in nadaljevati z življenjem.
»Mi (Rusi) imamo lastne načine, kako se spopadati z negativnimi občutki. Ko se z njimi soočimo, nas to ne zlomi in ne čutimo nemoči. Namesto tega jih jemljemo kot nekaj naravnega,« pravi Jevgenij Osin. Po njegovih besedah je pristop sprejemanja žalosti med Rusi bližje vzhodnim kulturam, kjer jo dojemajo kot neločljiv del življenja.
Nenazadnje moramo vsi nekako premagati negativne situacije v življenju in iti naprej.
Preberite še: