Spoznajte najslavnejšo rusko boksarsko trenerko

Anton Belicki
Preden je postala najbolj znana trenerka boksa v Rusiji, se je Svetlana Andrejeva morala soočati z diskriminacijo, vsakodnevnim bojem z moškim šovinizmom in celo z ovadbo.

Petek, nekega mrzlega zimskega jutra. Peljem se v znan boksarski klub KITEK na severovzhodu Moskve. To je izjemno priljubljen klub z več kot 240.000 sledilci na Instagramu. Podzavestno pričakujem, da bom zagledal moderno in pompozno telovadnico, a me namesto tega pot pripelje v mračno industrijsko cono s hangarji in skladišči. Z nezaupanjem ponovno pogledam na navigacijo in si mislim, da me vleče za nos. A izkaže se, da pot do priljubljenega kluba dejansko vodi skozi skladišče zelenjave, ki ga eden za drugim skozi glavni vhod zapuščajo ogromni tovornjaki.

Previdno se izogibam delavcem, ki prevažajo vozičke in zaboje, nakar se znajdem pred neko hangarju podobno enonadstropno zgradbo, na vratih katere visi napis »BK KITEK«.

Kot Rocky Balboa

Prestopim prag dvorane in v nos mi takoj udari zatohel vonj po potu, umazanih nogavicah in ponošenih športnih copatih. Skozi vrata eden za drugim stopajo mladeniči s strogimi pogledi in kavkaškimi potezami.

Ne morem se znebiti občutka, da me dvorana spominja na tisto, v kateri je treniral Sylvester Stallone v Rockyju. Se še spomnite tistega boksarja italijanskega porekla, ki se vsak konec tedna bori v ringu »za kruh« in nato naenkrat dobi priložnost spremeniti svoje življenje in se spopasti za naslov svetovnega prvaka? Takšna energija je prevevala tudi to dvorano. Morda nekaj podobnega doživljajo tudi preprosti fantje, ki se povsod okoli mene pravkar borijo drug z drugim. Tukaj je vse, kar potrebuješ, da bi postal šampion: od raznovrstnih boksarskih vreč in uteži do borbenega duha, ki ga občutijo tako novinci kot izkušeni, in strogega trenerja brez dlake na jeziku, ki pove neposredno v obraz, kako je treba delati.

In tukaj je trener – v bistvu trenerka, h kateri prihajajo množice mladih. Neverjetna svetlolaska s tetovažo buldoga na desnem zapestju. Indijanci bi rekli, da je to njena totemska žival. Svetlana Andrejeva združuje »moško« pragmatičnost z »ženskim« čutom. Obrvi in ustnice so naličene, izpod »fantovske« kape gledajo urejeni lasje, v ušesih uhani z modrimi kamni.

»Boriti sem se začela za denar in za veselje publike«

Svetlana nas pričaka v majhni sobici. Povsod naokoli hitra hrana: pice, osetinski pirogi, hinkali … Pravi, da nima časa in volje, da bi kuhala sama.

Na stenah »pisarne« najbolj znane ruske boksarke (na Instagramu ima okoli 110.000 sledilcev) visijo njene medalje in plakati s podobami najslavnejših boksarjev našega časa. Tukaj so Lomačenko, Pacquiao, Cotto, Canelo in drugi.

Svetlana je obkrožena s pomožnimi trenerji, surovimi boksarji, ki prav tako urijo fante v dvorani (pritok novih učencev je tolikšen, da se med treningi skoraj že prerivajo, trenerka pa potrebuje nekaj pomočnikov, da lahko sledijo dogajanju). Svetlana v rokah vrti zobno ščetko in nam namenja skeptične poglede.

Njena športna pot se je začela v 90. letih, ko so se tudi že sovjetski državljani seznanili z legendami, kot so Bruce Lee, Jean-Claude Van Damme in Jackie Chan.

Svetlana je z borilnimi veščinami začela že kot deklica. Vse se je začelo s taekwondojem in nožnimi udarci, a za zares profesionalno borilno pot, ki bo prinašala dohodek, je bilo kmalu treba dodati še »ročne tehnike«.

»Deklet je bilo že takrat, kakor tudi danes, v boksu zelo malo. V ringu so se morale boriti s fanti. Leta 2000 sem se preselila v Moskvo in nisem mogla več živeti na plečih staršev. Treba je bilo začeti samostojno reševati finančna vprašanja, in ker za profesionalne športnike takrat ni bilo ne plač, ne štipendij, sem se začela boriti za razvedrilo publike,« razlaga Svetlana.

Njen prvi »komercialni« boj je takrat 20-letna Svetlana opravila v klubu Tropikana v samem centru prestolnice, na Arbatu.

»Dobila sem za ta čas pošteno plačilo – 200 dolarjev na boj. Za primerjavo, takrat je bilo v Moskvi za 100 dolarjev mogoče najeti enosobno stanovanje. In tako sem šla v ring po dvakrat do trikrat na mesec in si služila kruh,« nadaljuje trenerka.

To so bili boji brez pravil v kumite slogu, iz katerega je čez nekaj let, zahvaljujoč UFC-ju, nastala kategorija mešanih borilnih veščin MMA.

Le korak od zapora

»Včasih sem se morala boriti tudi na ulici. Lepih zgodb tukaj ni – zaradi enega takega pretepa sem skoraj pristala v zaporu. Izkazalo se je, da niso zmeraj samo moški tisti, ki lahko opravijo ’po moško’. Ko dobijo ’zdravilo’ od dekleta, nekateri pobegnejo in nato kličejo policijo,« pravi Svetlana.

Te situacije so bile, kot pravi slavna trenerka, življenjske – take, s katerimi se pač soočajo mnogi navadni ljudje.

»Nekoč smo ob prvomajskem praznovanju šli na šašlike (kavkaška različica ražnjičev), ko so k nam pristopili pijani ’domačini’. Hoteli so se pobližje spoznati z mojo sestro, nekaj popiti itd. Ona jih je zavrnila, a tega nekako niso dojeli. Potem sem se v pogovor vpletla jaz. Ena od teh pijandur me je udarila in začela žaliti. Jaz sem ga opozorila, naj tega ne počne, in ko je znova zamahnil proti meni, sem ga usekala naravnost v obraz,« razlaga Svetlana.

Nato je pogumnež s prijatelji odhitel v bolnišnico, kjer so mu popravili čeljust, potem pa še na policijo, kjer je spisal prijavo zaradi težkih telesnih poškodb.

»Situacije nisem jemala resno – moški prijavil dekle policiji? Tožil, da mu je zlomila čeljust? V Rusiji? Vse to se mi je zdelo skrajno nedojemljivo, vse dokler na vlaku, medtem ko sem se peljala tekmovanje, niso do mene pristopili policisti in mi povedali, da proti meni poteka preiskava,« dodaja Svetlana.

Po tem dogodku je nekaj časa živela v stiski, ki pa je prenehala, ko je primer zastaral. »Imela sem preprosto srečo, da sem v tistem času neprestano hodila na tekmovanja po vsej državi. Sicer bi lahko odšla v zapor zato, ker sem pretepla pijanega nasilneža,« pravi.

Današnje življenje

Svetlana že mnogo let uri moške v svojem klubu. Pravi, da jo mladeniči, ki prihajajo, vneto poslušajo, saj lahko njene treninge primerjajo z drugimi.

»Na začetku je precej nezaupanja in raznih ’nejasnosti’. Ko pa človek pride sem, potem ko je že treniral v drugih klubih in pod raznimi psevdo strokovnjaki, dojame, da bo tukaj našel točno to, kar je iskal. Na srečo obstaja Instagram, kjer lahko pokažem svoje trenerske kvalitete in se strokovno spopadam z raznimi ’kavč generali’ in namišljenimi eksperti. Ljudje to spremljajo in prihajajo, da bi trenirali,« razlaga trenerka.

Po njenih besedah nobenega od svojih dveh profilov, enega z 240.000, drugega s 110.000 sledilci, ni bilo potrebno posebej promovirati. »Če je vsebina zanimiva, se človek naroči in pride v telovadnico.«

Danes je njen klub nabito poln. Zdi se ti, da lahko od koderkoli prileti kakšna pest. A konec koncev, ali se bodoči šampioni ne kalijo ravno preko hude konkurence in vsakodnevnih treningov?

Spoznajte še Svetlano Solujanovo, evropsko boksarsko prvakinjo z obrazom fotomodela

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke