Na gorski poti ni bilo nikogar. Ekaterina Dzalajeva se je vzpenjala po strmih serpentinah, da bi dostavila pošto v odmaknjene gorske kotičke v Severni Osetiji. Nenadoma ji je pot prekrižal volk. Uspela je splezati na električni steber. Vedela je, da tu redko pridejo mimo avtomobili.
83-letna ženska ima za seboj že pol stoletja dela za pošto, a še naprej vsak dan raznaša pisma po zaselkih, ki so več deset kilometrov proč od njenega doma. Sedaj je s svojim delom nenadoma zaslovela, v poznih letih življenja, ki ga zaznamujejo osebne tragedije.
Bratovo zadnje pismo
Dzajaleva je postala pismonoša po naključju. Šole ni uspela končati, ker so jo iz Ingušetije, kjer se je šolala v devetem razredu, vzeli nazaj v rodno Severno Osetijo, da bi pomagala na domačiji.
»Ni imel kdo kositi sena. Bližala se je zima. Prišla sem domov in potem zamudila [začetek šolskega leta]. Dajala sem prošnje, da bi mi dovolili dokončati 10. razred, vendar me nikoli niso sprejeli,« se spominja junakinja našega članka.
Nekaj časa je opravljala različna dela za ekipo geologov. Ko so ti odšli iz Severne Osetije, je mlada ženska prosila prijateljico, da ji pomaga najti novo službo. Zagotovila ji je službo na pošti.
»Ko sem bila majhna, so vsi ljudje tekali k poštarju. Staremu poštarju je bilo ime Dudar Basijev. Tudi jaz sem tekla k njemu in si mislila: 'Danes pa bom staršem prinesla pismo od brata'. Včasih sem prinesla, včasih ne,« se spominja Ekaterina.
Zadnje bratovo pismo je dobila leta 1942, ko je imela sedem let, fašistične sile pa so pristopile do Stalingrada. Še danes na pamet izgovarja kratke vrstice iz pisma: »Peljejo nas na vlaku, sami ne vemo, kam. Ne odgovarjajte na to pismo. Vam bom sam pisal, ko pridem.«
V bitki za Stalingrad je brat izginil brez sledu. Ekaterina ni prejela več nobenega pisma. Ko se 83-letnica spominja zadnjega pisma, ji iz oči pritečejo solze.
Z dopisovanjem našla moža
Pisma so jo povezala tudi z bodočim možem Borisom. »Sedel je v zaporu. Spoznala sva se preko dopisovanja,« pripoveduje. Njen obraz odraža žalost nad izgubljenimi leti.
Ko sta se spoznala, je imela 36 let. Že štiri leta je vsak dan raznašala pošto po vaseh, ki jih je med seboj povezovala ena sama gorska pot.
»Bil je jezikav. Moji sorodniki, ki jih je prišel prosit za dovoljenje, da se poroči z menoj, so rekli, da je zlat človek. Meni je obljubljal zlata leta. Mislila sem si, da bom takole lepo sedela,« je rekla stara ženska in razprla roke. »Toda nisem imela sreče.«
Boris je bil šest let v zaporu zaradi pretepanja bivše žene. Kmalu pa je začel varati tudi novo ženo.
»Ko sem izvedela, da me vara, sem mu rekla, da če bo to počel tudi v prihodnje, me naj kar pusti pri miru.« In odšel je. Ekaterino je pustil samo s pet mesecev starim otrokom. Samo za hčerko je danes hvaležna možu.
Zadnje pismo od edinega moškega, ki ji je bil zares v sorodu, je nesrečna Dzajaleva dobila leta 1987, ko je imela 51 let.
Ruslan Bugulov, vnuk njenega brata, je bil zanjo zadnji spomin na starejšega brata, ki so ga ubili v rodni osetijski vasi. Ko je fant dopolnil 17 let, so ga vzeli v vojsko in poslali v Afganistan.
»Bila sem dobra prijateljica z enim vojaškim komisarjem, a mi ni mogel pomagati na noben način,« pripoveduje Ekaterina. Potem se je na vse pretege sama trudila, da bi dosegla njegovo premestitev. Medtem so ga poslali v Kabul s skupino sovjetskih vojakov.
»Do demobilizacije je imel še 29 dni. Z zadnje službene poti pa se ni vrnil.« Leta 1987 so v rodno vas pripeljali njegovo truplo. Sovjetska zveza je umaknila vojsko iz Afganistana leta 1989.
Pisma so jo reševala
V devetem desetletju življenje je stara pismonoša nenadoma postala slavna. Delavci lokalne televizije so slišali za žensko, ki že več kot 50 let vsak dan peš prehodi 40 kilometrov in raznaša pošto po odmaknjenih gorskih vaseh. Dzalajeva je nad to pozornostjo novinarjev presenečena:
»Ko sedim doma, se spominjam vsega, takrat mi je zelo težko. Ko se pogovarjam z ljudmi, pa mi je lažje.«
V teh krajih jo poznajo vsi. Mimoidoči jo vedno pozdravijo ali se ustavijo, da bi se malo pogovorili. »Nihče drug ne more delati tega pri njenih letih,« pravi domačinka Raisa o svoji sovaščanki. Nekateri se ustavijo, da bi se fotografirali z »babo Katjo«, kot ji pravijo.
Vsi so ji pripravljeni ponuditi prevoz, ko jo srečajo na poti. Toda ponavadi gre raje peš, tako kot v mladih letih.
Danes nihče ne teče za Ekaterino, da bi dobil dolgo pričakovano pismo. Večinoma raznaša račune, obvestila in časopise.
Pa se ji splača tvegati srečanje z medvedom, volkom ali celo leopardom samo zato, da bi prinesla račune v odmaknjene gorske kraje?
Ekaterini so pri zadnjem srečanju z divjo živaljo pomagali mimoidoči, ki so prišli mimo z avtom. Kaj pa pri naslednjem srečanju, kaj če ne bo nikogar mimo? Ona na to odgovarja:
»Jaz se ne bojim ničesar. Če bom umrla, bom s svojimi brati, mamo in očetom. Pravijo, da je tudi po smrti neko posmrtno življenje. Saj ne verjamem povsem v to, toda vseeno bi rada upala.«
Medtem je Anglijo šokirala »vohunska babica«, ki je obveščala Sovjete o britanskem jedrskem programu!