Kako se razlikuje praznovanje velike noči v Rusiji in na Zahodu?

Slavni pisatelj iz 19. stoletja Nikolaj Gogolj, ki je sicer zelo rad bival v Italiji, je nekoč zapisal, da je treba veliko noč obvezno praznovati v Rusiji, saj je nikjer ne praznujejo tako kot tam. Svoje stališče je pojasnil z besedami, da je pri Rusih vse nekako osredotočeno na splošno premagovanje smrti, zato je kar celotna ruska kultura v svojem bistvu »velikonočna«, za razliko od zahodne, ki je »božična«.

Papež Frančišek med praznovanjem velike noči, 2017

Reuters

Velika noč ali pasha, kot ji pravijo v Rusiji, je tam glavni krščanski praznik. Na ta dan v cerkev prihajajo tudi tisti, ki se tam sicer nikoli ne pojavijo. Na svoj način je velika noč najbolj demokratičen praznik ruske pravoslavne cerkve, saj lahko v križevem potu sodelujejo vsi, ki to želijo. Ljudje se z prižganimi svečami v rokah zberejo okoli cerkve.

Mnogi v Rusiji celo menijo, da katoliki v resnici ne praznujejo velike noči, pač pa slavijo samo božič in Marijino vnebovzetje. V resnici razlik v načinu praznovanja velike noči med različnimi vejami krščanstva ni tako dosti in tudi tako velike niso.

Glavna ideja, ki povezuje velikonočna praznovanja v Rusiji in na Zahodu, je vera v vstajenje Jezusa Kristusa. V to verujejo tako pravoslavci kot katoliki in protestanti. Ne glede na način obeleževanja ostaja vera v vstajenje osrednji dogodek evangelija. Gre za upanje verujočih, da bodo s Kristusom vstali tudi oni. V različnih državah se kristjani tega veselijo na svoj način.

Vse se je začelo z razkolom

Razkol v odnosih med zahodnimi in pravoslavnimi kristjani je povzročilo koledarsko vprašanje (v ruskem pravoslavju velja julijanski koledar, ki ga je uvedel Julij Cezar, na Zahodu pa gregorijanski, ki ga je uvedel papež Gregor XIII. v 16. stoletju). Razlika med koledarjema je 13 dni (do leta 2100 bo razlika 14-dnevna). Še v 4. stoletju je veljalo, da se velika noč praznuje na prvo nedeljo po polni luni, ki nastopi po spomladanskem enakonočju 21. marca.

Velikonočno bogoslužje v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika

Reuters

Pravoslavci štejejo prvo polno luno po 21. marcu na podlagi julijanskega, katoliki pa na podlagi gregorijanskega koledarja. Dodatna težava pri določanju datuma velike noči se pojavi zato, ker prva polna luna po 21. marcu nastopi vsako leto na drug dan. Kljub temu v tretjini primerov velika noč pri katolikih in pravoslavcih pade na isti dan.

Ob praznovanju velike noči si rimski papež in moskovski patriarh zmeraj izrečeta čestitke. A vsakič, ko praznovanje tega praznika sovpade pri vseh kristjanih, kot je to bilo leta 2017, to postane tudi priložnost za gojenje bratskih odnosov, ko se vsi spominjajo krščanske enotnosti okoli enega evangelija. Mimogrede, celo večina protestantov v Rusiji, razen luteranov, praznuje veliko noč po julijanskemu koledarju, skupaj s pravoslavci. Pravoslavne cerkve v Ameriki in Grčiji so medtem že prešle na nov način, kar pomeni, da praznujejo skupaj s katoliki, kljub temu da datum velike noči vseeno postavljajo po julijanskem koledarju. Cerkev v Rusiji se strogo drži starega julijanskega koledarja, saj bi »nov stil« lahko povzročil razkol in nasprotovanje pri bolj konservativno usmerjenih.

Glas ruskega naroda

Za pravoslavne vernike je velika noč zelo čustven praznik. Po napornih bogoslužjih teden dni pred veliko nočjo in strogem postu se na polnoč ob križnem potu in petju molitev duhovnik ustavi pred zaprtimi vrati cerkve. Ko odpre vrata, s tem simbolično odpre vrata groba Gospodovega in vsem oznani, da je Kristus vstal. Med bogoslužjem duhovnik pozdravlja vernike z besedami »Kristus je vstal!«, prisotni pa na to odgovarjajo z »Resnično je vstal!«. Obred izgleda zelo impresivno. Nad domovi in večinoma še golimi gozdovi se razlegajo radostni vzkliki množic. Že veliki Aleksander Puškin je pisal o tem, kako rad zahaja v cerkev na veliko noč, da bi »slišal glas ruskega naroda«.

Blagoslovljena velikonočna jajca in kolači

Konstantin Čalabov

Medtem ko v Rusiji na veliko noč barvajo jajca in pečejo velikonočne kolače, na Zahodu jajca spremljajo velikonočni zajci. A velikonočno pecivo, ki ga pečejo v evropskih državah, se da dobiti tudi v Rusiji, še posebej tisto po italijanskih receptih. Rusi po tradiciji pripravljajo sladko pasho iz smetane, rozin in začimb v obliki piramide, ki predstavlja Kristusov grob. Velikonočne igre v Rusiji imajo veliko skupnega z Evropo. Spuščanje jajc po hribu na veliko noč je vse od 19. stoletja dolgo časa veljalo za skupno tradicijo v Nemčiji in Rusiji, ki jo opravljajo tudi v ZDA na travniku pred Belo hišo. V Rusiji pa je ta tradicija doživela pravcat razcvet: v trgovinah prodajajo celo posebne tobogane za spuščanje jajc, pogosto organizirajo tekme trkanja jajc, pri katerih zmaga tisti, katerega jajce ostane celo. Gospodinje tekmujejo v okraševanju jajc in si jih nato med seboj podarjajo. Car Nikolaj II. pa je na veliko noč podarjal znamenita Fabergéjeva jajca.

Belgijski velikonočni zajec

Reuters

Po sedem tednov trajajočem postu se velikonočna miza šibi pod raznovrstnimi mesnimi dobrotami, a posebna mesna jed za ta praznik ne obstaja. Že pred oktobrsko revolucijo leta 1917 so pripravljali raznorazne jedi od polnjenega pujsa do divjačine.

Morda se bo to slišalo nenavadno, toda obstaja tudi manj vesela plat velikonočnih praznovanj. Iz časov Sovjetske zveze je namreč ostala tradicija obiskovanja grobov na velikonočno nedeljo, kjer se ljudje spominjajo svojih preminulih sorodnikov in ob grobovih jedo jajca, kolače in uživajo pijačo. V sovjetskih časih si cerkev ni prizadevala, da bi se borila s tem običajem, saj tudi ni imela vzvodov za to, oblasti pa so napol poganski (s krščanskega vidika) običaj obiskovanja grobov prednikov z veseljem spodbujale – samo da ljudje ne bi hodili v cerkev.

Pokopališče v Mitinskem

Georgij Kurolesin/Sputnik

Na žalost cerkvi še danes ne uspeva, da bi se uspešno borila s to tradicijo, saj ljudje na veliko noč še naprej obiskujejo grobove, pozive duhovščine, naj to raje počnejo na kak drug dan, pa preslišijo. Ta običaj pa si lahko tolmačimo tudi na malo drugačen način: v obdobju ateizma so ljudje pač našli način, da ostanejo pravoslavci tudi tam, kjer v bližini niso imeli cerkva, kamor bi zahajali.

Roman Lunkin je religiolog, doktor filozofije, vodilni znanstveni sodelavec in vodja Centra za raziskovanje problemov religije in družbe na Evropskem inštitutu pri Ruski akademiji znanosti (RAN).

Preberite še:

Kako se v Rusiji najbolje preživi velikonočno nedeljo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.