Olga Kozlova, 57-letna blondinka srednje rasti, skrajno postavna za svoja leta, sedi v majhnem dvosobnem stanovanju za leseno mizo z belim prtom. V kotu stoji majhen, vedno prižgan televizor, na dosegu roke so sir, dišeča sveča in prenosnik. To je moja mama.
Ona od jutra do poznega večera dela v pisarni zavarovalnice, doma pa gleda Igro prestolov. Zadnje sezone še ni videla, ampak je že prebrala odzive drugih in tudi ona obsoja, kako se vse konča, od mene pa zahteva, da ji predlagam novo serijo.
»Mogoče Černobil?« ji predlagam in sproti odganjam od sira psičko Lucky, vedno živahnega belega haskija.
»Pa saj sem jaz v tem tvojem Pripjatu že vse videla. Še zdaj se spominjam, kako sem šla tja po nesreči, kot da bi bilo včeraj …«
»KAJ?!«
»Pa kaj me ti nikoli ne poslušaš? Saj sem ti že povedala!«
Sevanje, saj ni nič hudega!
Osebni arhiv
Avgust 1986. Mama stopi z vlaka na postaji mesta Melitopol, ki je oddaljeno 1100 km od Moskve. Ima 24 let, pred nekaj leti je dobila diplomo na inštitutu za zveze in informatiko ter postala inženirka, dela v podjetju za moskovsko mestno telefonsko omrežje in počitnikuje ob Azovskem morju.
Poleg nje je na peronu še nekaj družinskih parov srednjih let in malo starejših parov, ki so tik pred upokojitvijo. Tam sta tudi svetlolasi fant s sveže pobarvanimi lasmi in visoka rjavolaska, stara okoli 30 let. »S tole punco, Ira ji je bilo ime, sva takoj postala prijateljici. Rekla je, da je v Ukrajino prišla z namenom, da si najde ženina, tukaj pa so bili sami pari. Fant Ljoša (skrajšano za Aleksej, op. prev.) pa je bil star 18 let in je študiral za stomatologa,« se spominja mama.
Osebni arhiv
K skupini pride prijeten visok sivolasi moški, star okoli 50 let, s kovčki in nahrbtniki. Ime mu je bilo Ostap. Izkazalo se je, da je bil on glavni vodič. Mame ni brigalo, kaj počne poleg vodenja ekskurzij.
»Vse nas je posadil v majhen avtobus in odpeljal v vas pri Melitopolu. Tam smo živeli v majhnih lesenih hiškah, ki so jih domačini oddajali. V vsaki sobi smo bili po trije. Ni bilo preveč udobno, je pa bilo poceni,« pripoveduje.
Osebni arhiv
Prvi teden dopusta je bil miren. Ostap jih je občasno peljal po Ukrajini, zvečer so se kopali in pili vino.
Mama pa je bila začudena, da so ponekod na bregu stale table, da je prepovedano kopanje med 16. in 20. uro. »Ostapa sem vprašala: Zakaj to? On pa je rekel: 'Eh, sevanje, saj ni nič hudega,' in se smejal. Malo mi je bilo nelagodno, ampak ne preveč,« se spominja.
Osebni arhiv
Ekstremna ekskurzija
»Otroci, ste pripravljeni? – Da, kapitan!« S takšnim otroškim veseljem so vsi člani skupine brez pomislekov pristali na Ostapov predlog, da jih odpelje v »prav tisti Černobil«.
»Seveda smo vsi vedeli za nesrečo. Ampak prepričana sem bila, da mi sevanje ne bo prišlo do živega. Beseda Černobil je takrat za nas zvenela kot nekaj zelo oddaljenega. Pač razneslo je tam nekaj,« se spominja mama.
Igor Kostin / Sputnik
Z avtom je od Melitopola do Pripjata 850 km. Pripjat je tri kilometre proč od jedrske elektrarne Černobil, kjer je bila nesreča. Tistega avgustovskega dne leta 1986 je bilo še posebej toplo, malo nad 30 °C. Mama mi pravi, da se je skupina vnaprej oborožila s steklenicami vina, zato se s poti spomni samo ene postaje z menzo, na kateri je bila tablica »Okuženo«. Nobene zaščite niso imeli na sebi. Samo poletna oblačila.
Proti sedmi uri zvečer se je avtobus ustavil v gozdu poleg reke Pripjat. Ostap je izstopil s steklenico vina v eni roki in Geigerjevim števcem v drugi.
Cela ekskurzija je trajala približno dve uri. Skupina se je sprehajala po gozdu in delala skupinske fotografije. »Mnoga drevesa in grmi so delovali nenaravno bujno in sveže, čeprav že dolgo ni bilo dežja. Od daleč smo videli strehe zapuščenih zgradb, nič drugega,« deli mama svoje vtise.
Naenkrat ji je na roki pristala muha. Danes trdi, da je bila velika kot pol dlani. »Da, če srečate mutante, se nikar ne ustrašite,« se je hecal Ostap. Vsi so se smejali in začeli iskati mutirane žuželke. Vsakemu je bilo dovoljeno zbirati listje z drevja. Ko ni bilo tam več ničesar zanimivega, so turisti prosili, da bi jih peljal v samo mesto.
Michal Huniewich / Global Look Press
Namesto odgovora je vodič pogledal na Geigerjev števec in v hipu, kot da bi se nenadoma streznil, po šefovsko ukazal: »Vsi na avtobus, ekskurzije je konec!« Ob negodovanju so naredili še eno skupinsko fotografijo, pokadili cigareto in počasi sedli na avtobus.
Posledice
Nekaj mesecev pozneje, ko je bila že v Moskvi, je mama začutila nevzdržno bolečino pod trebuhom. Prav takrat sta jo poklicala Ljoša in Ira: fant je trpel podobne bolečine, Irini pa je bilo ves čas slabo in je imela vrtoglavico. Podobno so klicali in tarnali tudi drugi udeleženci ekskurzije, ampak se mama njihovih imen več ne spomni.
»Diagnoze niso mogli postaviti deset dni. Najprej so mislili, da se je vnel slepič, pa se je izkazalo, da so se vneli izrastki,« je povedala. Aleksej pa je res imel samo vnet slepič. »On si je kot stomatolog najprej kar sam postavil diagnozo in potem šel v bolnišnico. Še dobro, da se ni zmotil.«
Getty Images
Irina je bila na meji raka: v njeni krvi so našli povečano število levkocitov. Hitro so jo poslali na krvno transfuzijo. Vsi trije so uspešno ozdraveli, čeprav je mama za to potrebovala vsaj tri mesece. Kaj je bilo potem z drugimi udeleženci ekskurzije, pa ne ve.
»Si lahko misliš, da so mi celo predlagali, da postanem noseča, ker to najbolje preprečuje vnetja?« mi pravi mama.
»Pa si rekla zdravnikom, da si bila pred kratkim v Černobilu?« sem ogorčeno vprašala. Takrat sem bila srečna, da sem se rodila šele deset let pozneje.
»Ne, zakaj? Pa saj ti pravim, da je bila to običajna ekskurzija! Nikoli me ne poslušaš! Samo starši so bili zelo jezni, ko so izvedeli.«
Preberite še:
Mnenje: Kako nam HBO laže o Černobilu in zakaj moramo serijo vseeno pohvaliti