Tigri, volkovi, krokodili, kače – do pred kratkim je bilo v Rusiji še mogoče za hišnega ljubljenčka vzeti poljubno zver. A to se bo kmalu spremenilo. Od januarja 2020 namreč v veljavo stopa nov zakon O odgovornem ravnanju z živalmi, ki izrecno prepoveduje posedovanje 33 živalskih vrst, ki bi lahko »predstavljale nevarnost za lastnika in [druge] živali«. A živali, ki jih bodo lastniki pridobili do 1. januarja 2020, bodo lahko ostale pri njih vse do svoje naravne smrti.
Na to temo smo se pogovarjali z več lastniki eksotičnih hišnih ljubljenčkov in pogledali, ali je življenje z divjimi živalmi res tako naporno in nevarno, da bi bila popolna prepoved upravičena.
Tigrica Avrora se je znašla pri Ilji, ko je bila stara tri tedne. Na prošnjo znanca direktorja živalskega vrta je vzel domov bolnega mladička, da bi zanj poskrbel in ga pozdravil. »Avrorina mama je očitno presodila, da mladiček zaradi več bolezni ne bo preživel, in ga je prenehala dojiti. V divjini je to nekaj normalnega, samo da takšne tigrčke njihova družina nato še poje. A imel sem že izkušnje s vzgajanjem mačk, zato sem jo odnesel domov. Hranil sem jo na stekleničko, hodil z njo k veterinarjem, kupoval zdravila. Imela je povišano stopnjo sladkorja v krvi, dobila je katarakto in rahitis, zaradi katerega bi lahko poginila,« se spominja Ilja.
Takrat je še ni nameraval obdržati, a kmalu se je zaljubil in zdaj živita skupaj že več kot leto in pol. Ilja se je s tigrico preselil v veliko podeželsko hišo in na začasno okrevanje občasno sprejema še druge eksotične živali.
»Avrori se nikoli ne bom odpovedal – ona je moj otrok. Hudo mi je, da boleha, a zdaj smo jo že skoraj pozdravili in pridno raste. Lepo je gledati, kako odrašča. Začutiš nekakšen očetovski ponos.«
Ne glede na njenih 100 kg in zdrav apetit (tigrica poje do 7 kg hrane na dan), Avrora pogosto spominja na hišno mačko: spi z lastnikom in njegovim dekletom v skupni postelji, se igra in se mirno odziva na druge ljudi.
Ilja pogosto dobiva vprašanja drugih ljudi, ki si prav tako želijo imeti doma tigra, vendar jih poskuša prepričati, naj to raje odmislijo.
»Skrbeti za tigra je naporno, še posebej neizkušenemu lastniku. Vzgoja je neprimerljiva z običajnimi hišnimi mačkami ali psi. Tigru je potrebno nameniti ogromno časa. Avrore nikoli ne puščava izpod nadzora. Na to se je navadila. Nekoč sva jo začasno pustila v živalskem vrtu (morala sva se preseliti), pa je tako kričala, da ljudje v okolici niso mogli spati, dokler nisva prišla nazaj po njo! Bilo je mnogo pritožb in od takrat naprej je v živalskem vrtu nočejo več sprejemati.«
Do novega zakona ima Ilja mešane občutke. »Še vedno ne razumem, zakaj ga bodo sprejeli, saj gre za res zelo ozko specifiko. V državnem merilu ima zelo malo ljudi doma eksotične živali. Po drugi strani pa je ogromno potepuških psov. Tukaj bi bilo treba pomisliti na kaj drugega kot pa na eksotične živali. To, da je treba za žival imeti dokumente, popolnoma podpiram, a prepovedi velikih mačk ne razumem. Uvesti nadzor je eno, popolna prepoved pa nekaj čisto drugega. Več ljudi umre zaradi napadov potepuških psov kot pa zaradi tigrov. Morali bi pomisliti o vzpostavitvi dobrih azilov za pse,« meni Ilja. »Poleg tega sem prepričan, da prekašam vsak živalski vrt po odnosu do živali. Avrora je tukaj deležna ljubezni, spi na postelji, nikdar ne strada, dobiva vitaminske obroke. Lahko ji posvetim največjo možno naklonjenost, skrb in prehrano ter ji omogočim vse potrebne aktivnosti (sprehajanje, tek, igro). Kateri živalski vrt bi ji lahko omogočil vse to?«
Tudi navidez majhna in nenevarna opica kapucinka se je znašla na seznamu živali, ki bodo z novim zakonom prepovedane. Kakor razlaga Svetlana iz kraja Uzlovaja v Tulski regiji, lahko primati s svojo močjo, ostrimi zobmi in razvitim intelektom dejansko resno poškodujejo človeka pri nevestnem ravnanju.
Alekso je Svetlana dobila pred letom dni, julija 2018, v saratovskem živalskem vrtu. Takrat je štela opica že več kot pol leta. »Prvih nekaj mesecev je bilo najtežjih,« se spominja lastnica.
»Privajala se je na nove pogoje, pogosto izražala agresijo in seveda tudi ni šlo brez ’’popravila’’ ene od sob: Aleksa je potrgala tapete, popraskala strop, polomila lestenec, uničila okenske police in še mnogo drugega. A na to sem bila pripravljena.«
Danes je Aleksa stara leto in pol in ima svoj kanal na YouTubu. Zaradi stroge vzgoje in dresure pa zdaj težav z obnašanjem ni več.
»Ona ne živi v kletki, ampak se svobodno premika po stanovanju. Ima mnogo igrač, zmeraj se z nečim ukvarja. A najpomembneje je to, da razume, ko ji rečeš ’’Ne smeš!’’,« razlaga Svetlana. Aleksa se dobro razume z drugimi živalmi. Zdaj skupaj z njo živijo nemški špic, veverica in še ena kapucinka po imenu Čita, ki je pri Svetlani na okrevanju. »Čito je vzela za svojo, skrbi zanjo in jo varuje, ta pa ji zaupa in se počuti dobro v njeni družbi.«
Svetlana pravi, da je najpomembnejše pri vzgoji opic to, da se postaviš na položaj vodje: »Vzgoja primatov v domačem okolju ni lahka. Oni so kot ljudje, z lastnim značajem in prvinskimi nagoni. V naravi živijo v skupinah in vsaka ima nespornega vodjo, tako da človeška družina opici pomeni neke vrste skupino, v kateri se mora neprestano dokazovati kot vodja. Takrat niti slučajno ne smeš popustiti!«
Z novim zakonom se lastnica Alekse večinoma strinja, vendar meni, da je v njem mnogo lukenj: »Stanje z živalmi v naši državi je žalostno in nujno je začeti nadzorovati prodajo, vzrejo in uvoz/izvoz živali. A po mojem mnenju jih ne bi smeli prepovedati, temveč uvesti nadzor. Popolna prepoved bo privedla k tihotapljenju, cena živali se bo večkratno dvignila, prav tako pa smrtnost pri njihovem transportiranju. Kot kaže praksa, takšne prepovedi še nikoli niso privedle k ničemur dobremu.«
Tudi izkušena kinologinja iz Samare Irina Hodulina ima o novem zakonu mešano mnenje in pravi, da zbuja več vprašanj kot pa da odgovorov. Lastnica črne kanadske volkulje in volčjaka (mešanca med volkom in psom, ki se je znašel na seznamu potencialno nevarnih psov) se je z možem pred kratkim preselila na podeželje, da bi živalim nudila najboljšo možno oskrbo.
Kanadska volkulja Čara je v Irinini družini pristala pred petimi leti. »Čara je bila nenačrtovan ’’otrok’’. K sebi sem jo vzela pri starosti, ki je za volka že zelo pozna (pri 2 mesecih namesto pri 2 tednih). A ona je nekakšna edinstvena zver, zato ker nikoli ni kazala strahu do ljudi – to je prirojena lastnost, ki bodisi je ali pa je ni,« pravi Irina. Poleg tega je Čara po njenih besedah zelo samostojna že od malega.
»Ko sem jo prvič zagledala, je bila stara mesec dni, a za razliko od pasjega mladička ni kazala nobene infantilnosti. To je bil pravi volk, samo pomanjšan.«
Irina pravi, da je osnovna razlika med volkovi in psi hiperaktivnost in radovednost. Volkovi hočejo dojeti, kako deluje ta in ta reč. »Pes mnoge stvari dojema kot samoumevne, zato ker živi s človekom že stoletja. Za volka pa je vsaka stvar nekaj novega in že npr. delujoč pralni stroj lahko pri njemu povzroči pravo evforijo – tam bo sedel in gledal vanj, kako se vrti, tudi po 10 minut,« razlaga Irina. »Pri nas doma imamo tradicijo, ki jo vzpostavil moj starejši volčjak: zmeraj, ko je zazvonil telefon, je on zatulil. Nato je naučil tuljenja še Čaro, sam pa je medtem že odnehal.«
Čara pozna več kot 25 ukazov, sodeluje pri snemanju reklam, oddaj, fotografiranjih in celo v izobraževalnih seminarjih. »Kaj je najpomembnejše pri vzgoji volka? Z njim morate preživeti 24 ur na dan. Seveda je potrebno tudi znanje, profesionalni pristop, potrpežljivost in ljubezen!«
Feliks se je že v otroštvu zanimal za nenavadne živali: lovil je hrošče, metulje in celo kače, ter jih prinašal domov. »Starša mi tega nikoli nista prepovedovala ali me kregala. Občasno sta mi celo pomagala. A že od malega sem sanjal o tem, da bi imel neko eksotično žival. In sanje so se mi nato tudi uresničile,« se spominja.
Imel je že ščurke, pajke in celo volkove. Te je pred kratkim oddal znancem, ki so zanje postavili ogromno ogrado z dobrimi pogoji. Zdaj z njim v navadnem stanovanju živijo 40-kilogramski piton, dve kobri, tri klopotače, 1,7 metrov velik krokodil Roki, ki šteje že 23 let, kajmanske želve, perujski goli pes in ribe. Pri vsej tej pisani druščini sostanovalcev pa največ pozornosti potrebuje prav pes. Za plazilce mora skrbeti samo po 10 ur na mesec, pravi.
Vse živali je kupil v azilih in ne glede na to, da so nekatere med njimi precej nevarne, v vsaki med njimi vidi poseben značaj. »Njihova nevarnost je njihova prednost in naravna zaščita. Do tega je treba imeti resen odnos. Treba se je zavedati posledic, ki se lahko zgodijo. Vse svoje živali imam pod nadzorom,« pravi lastnik mini živalskega vrta.
»Kakor so me podpirali starši v otroštvu, me tudi danes doma podpirajo in vesel sem, da moja ljubezen do eksotičnih živali nikakor ne škoduje ne delu ne mojim osebnim odnosom,« se veseli Feliks.
Preberite še:
Kako je letališče postalo novi dom medvedka Mansurja
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
