Največja šibka točka Rusije

Rusija ima težav več kot dovolj, tudi sistemskih, in kadar govorimo o njih, vsak posebej vedno poudarjamo zlasti tiste, ki se nam osebno zdijo najpomembnejše. Ekonomisti se posvečajo izjemni neenakosti in odvisnosti od naravnih virov. Politologi opozarjajo na preveč centraliziran upravni sistem,
avtoritarne težnje in pomanjkanje učinkovitega demokratičnega modela. Socialno slabo
zaščiteni govorijo o mizernih plačah. Vsi omenjeni žal govorijo resnico, saj tako kot vse
druge države tudi Rusija še zdaleč ni idealna.

Toda spregovoril bi rad o neki drugi šibki točki naše države, ki se ji ne posvečamo dovolj pogosto: o popolni brezbrižnosti in pomanjkanju zaupanja do drugih. Večina nas je ciničnih dvomljivcev, ki niso posebej naklonjeni drugim in jim ne zaupajo, in če smo odkriti, se pravzaprav požvižgajo na vse druge.

Skeptičnost in ravnodušnost kot tipični nacionalni lastnosti

Nikar me ne razumite napačno, saj ne bi rad trdil, da smo vsi pošasti, ki se hranijo s človeškim mesom. Nedvomno zelo dobro skrbimo za svoje sorodnike in dobre prijatelje: družinske vrednote so, na primer, še vedno najpomembnejše v življenju večine (po podatkih ankete središča VCIOM leta 2019 je 77 odstotkov prebivalcev Rusije prepričanih, da se je treba poročiti in ustvariti družino).

»Družina, zdravje in otroci so formula, ki zagotavlja srečo naših državljanov,« je rezultate ankete komentiral direktor središča VCIOM Valerij Fjodorov. In to je popolnoma normalno. Slaba novica je ta, da ljudje v Rusiji kažejo nesebično ravnanje in ljubezen do bližnjega samo takrat, kadar so v družbi svoje družine in nekaterih najbližjih prijateljev. Vsi, ki ne spadajo v ta krog, so neznanci, ki nas v najboljšem primeru ne zanimajo.

Moj prijatelj je nekoč med pogovorom z nekdanjimi sošolci povedal, da vsak mesec nameni približno 500 rubljev za dobrodelne namene. Sogovorniki nad tem niso bili navdušeni (in ne samo zato, ker se nekako ni lepo hvaliti z dobrimi deli). Večina se je odzvala takole: »Kaj nimaš med bližnjimi koga, ki bi mu lahko pomagal? Dobrodelnost je za bogate.«

Zanesi se samo nase

Prebivalci Rusije na splošno niso naklonjeni dobrodelnosti. Na lestvici dobrodelnosti World Giving Index CAF za leto 2018 je Rusija na 110. mestu med 144 državami po številu ljudi, ki so pripravljeni pomagati neznancem, žrtvujejo denar za dobrodelne namene ali se ukvarjajo se s prostovoljstvom.

Ne samo, da ne zaupajo dobrodelnim organizacijam. Izsledki druge raziskave javnega mnenja Edelman Trust Barometer za leto 2019 kažejo, da Rusi ne zaupajo nevladnim organizacijam, medijem in podjetjem, po točkovanju imajo med 26 državami vsi ti najmanjše število točk ravno v Rusiji. Seveda tudi vladi ne zaupamo. Po anketi Levada centra iz leta 2019 je bilo 52% vprašanih prepričanih, da ruski funkcionarji lažejo glede aktualnih razmer v državi.

V bistvu živimo po žalostno znanem načelu, značilnem za taborišča sistema GULAG: »Ne zaupaj, ne boj se, ne prosi.« Seveda sodobna Rusija niti približno ni podobna Sovjetski zvezi iz Stalinovih časov, toda še danes smo nagnjeni k temu, da se zanašamo samo nase in ne zaupamo ljudem okoli sebe. Vsi, ki ne spadajo v ozek krog sorodnikov in bližnjih, najsi bo to policija, vlada, družba ali tisti neznanec, ki gre zdaj ravno mimo nas, v naši glavi v najboljšem primeru predstavljajo ravnodušne, če že ne sovražne sile. Življenje v takšnem ozračju pa ni preveč zdravo.

Neprijetne posledice

Ko hodimo po ulici, smo nekje v sebi že pripravljeni na morebitno nevarnost. Morda bo do mene pristopil policist in zahteval dokumente? Že vnaprej se bojimo, da nam bodo podtaknili droge ali nas izsiljevali za denar. Ogovoriti nas hoče neznanec? Zagotovo kakšen parazit ali lopov, moram hoditi hitreje. Nekdo zbira denar? Brez dvoma so to goljufi, hitro steci proč in se ne oziraj nazaj. Prav tako razmišljajo in čutijo mnogi Rusi, tudi jaz (celo takrat, ko se hkrati zavedam, da to ni prav).

Včasih so posledice popolnega nezaupanja do okolice preprosto obupne. Tako je bilo na primer takrat, ko so želeli sosedi deložirati iz najetega stanovanja otroke z rakom, ker so se bali, da bodo z rakom okužili tudi njih. Ne samo, da je to odraz skrajne nevednosti, ker rak ni nalezljiv, takšen odnos je tudi etično gnusen. To se je dogajalo v Moskvi leta 2019! Nekaj podobnega se je zgodilo leto poprej, ko so prebivalci ene od mestnih četrti družno protestirali proti zavetišču za brezdomce, češ da ne dovolijo, da bi jim klateži kvarili vzdušje v četrti. Sovražniku ne damo niti pedi zemlje. Niti kapljice empatije ne damo tistim, ki jim a priori ne zaupamo.

Še ena posledica nezaupanja je nagnjenost Rusov k teorijam zarote. Radi si mislimo, kako želijo neki nebogigatreba iz tujine onečastiti našo veličino, blatiti naše dobro ime, nas okrasti … vse to samo zato, da bi Rusi težje živeli. »V javnosti je močno prisotno verovanje, da ima Rusija nemilostnega sovražnika, ki se lahko skriva pod raznimi imeni, za njim pa stojita Pentagon ali CIA,« je maja 2018 povedal sociolog Levade centra Aleksej Levinson. Že rojakom ne zaupamo, kako vendar bi lahko zaupali drugim državam?

Seveda se v mednarodnem prostoru dejansko dogajajo ostre konkurenčne tekme in vmešavanja v zadeve drugih držav, to ni mit, ampak surova resnica. A vseeno obstaja razlika med zagovarjanjem interesov svoje države in pripisovanjem vseh tegob tega sveta po načelu »Zaradi prekletega Trumpa/Obame/Macrona meni pušča streha.« Aktualnim oblastem se ob tem ne mudi razjasnjevati stvari teoretikom zarot, saj je vedno prijetno, ko je nezadovoljstvo ljudi usmerjeno nekam v tujino.

Srž nezaupanja

Kako je lahko Rusija postala država individualistov, v kateri se vsak zanaša samo nase, ko pa smo sedemdeset let živeli pod oblastjo, ki je poudarjala, da je vse skupno? Vlogo sta odigrali tako sovjetski sistem sam po sebi kot tudi njen razpad.

Po življenju pod sovjetsko oblastjo, ki ni zmogla zadostiti visokodonečim besedam o skupnem dobrem in se je spremenila v okamenel stroj, ki je bil odvisen od izvoza in je omogočal razcvet samo birokratski eliti, je sistem nato razpadel in so Rusi razumljivo postali skeptični do vsakršnih besed o tem, da si je stvari deliti in delati za dobro vseh. »Dovolj, to smo že imeli,« nam v podzavesti govori neko občutje. Tako je Rusija danes med tistimi državami, ki so najbolj od vseh skeptične do levičarskih idej.

Po drugi strani je to, kar je zamenjalo sovjetski ustroj z vsemi svojimi minusi, samo še bolj spodkopalo zaupanje Rusov do sočloveka in družbe. Star sistem je v 90-ih pogorel, nekaj tisoč ljudi je na njegovem pogorišču mastno obogatelo, medtem ko je na stotisoče ljudi izgubilo vse. »Nikoli več ne bom zaupala tej državi,« je govorila moja babica, ko so vsi njeni prihranki, rezultat mnogih desetletij dela, postali ničvredni zaradi bankrota leta 1998. Žrtve bankrota, prevarani vlagatelji, vsi, ki so se težko prebijali skozi te čase, od takrat učijo svoje otroke in vnuke, naj bodo previdni in nikomur ne zaupajo, in to se prenaša iz generacije v generacijo. Danes ni nič drugače, saj je leta 2018 zaupanje v vlado znova dramatično padlo, ko se je dvignila upokojitvena starost.

Tako se bojimo neznancev, ne zaupamo lastni državi, medtem ko se še bolj bojimo drugih držav, ničemur ne verjamemo, na vsak način poskušamo obvarovati svoje bližnje, živimo vsak zase v zaprtih trdnjavicah, ki so vsaka zase postavljene znotraj velike utrjene trdnjave Rusije. Včasih je sicer takšen odnos do sveta tudi koristen, saj je človek, ki je vedno pripravljen na najhujše, težko razočaran. A še pogosteje smo zaradi nezaupanja neenoten narod paranoičnih individualistov, ki ne spustijo k sebi nobene nove stvari, ki so že vnaprej nad vsem razočarani in skeptični, zato se ne moremo premakniti z mesta, nikamor. Mogoče je pa to največja šibka točka Rusije?

Priporočamo še: Sedem navad tujcev, ki v Rusiji veljajo za nevljudne