Ena izmed najbolj znanih ruskih delavnic, ki izdeluje kočije in retro vozila, Kočije in sani Mihaila Kazenkina, ima sedež v moskovski oblasti v vasi Grjaz, kar v ruščini pomeni "umazanija".
"Vse kočije so ročno izdelane v skupini štirih ljudi. Gume za kolesa in tkanine ter jeklo za kočijo se kupujejo ločeno po kosih," pravi Elena Djatlova, lastnica, ko odpira vrata majhne delavnice.
Obrnik najprej oblikuje okvir, temelj, ki bo držal kočijo skupaj. Nato okvir obložijo z materialom po izbiri stranke - lesom, kovino ali plastiko.
Potem varijo pritrdilnike. Pritrdilniki so „krila“ na obeh straneh kočije in njihova funkcija je zagotoviti, da kočija med gibanjem ohranja ravnotežje.
Nato varijo obroč in osi; to je mehanizem, na katerega so pritrjena kolesa in omogoča vrtenje koles. Fotografija prikazuje kolesa kočije, uporabljenih pri snemanju zgodovinske drame, Boris Godunov (2018).
Ta kup podrtih brez so bodoče gredi ali palice, ki služijo za konjske vprege. Njihova proizvodnja traja več let, pojasnjuje Djatlova. Dejstvo je, da je treba breze sušiti vsaj štiri leta, preden jih lahko zbrusijo in razrežejo na palice potrebne oblike in dolžine.
Ko so vse komponente kočije, vključno s sedeži, prilagojene želeni velikosti, kočijo sestavijo in pošljejo v posebno komoro za prašno lakiranje. Tam kočijo pobarvajo v kateri koli barvi. Najpogosteje kupci prosijo, da je njihova kočija v barvi lesa, da bi bila videti starejša.
Nato sedeže v kočiji prekrijejo s pravim ali umetnim usnjem, in naredijo posebne ščitnike, da se lahko potniki skrijejo pred dežjem ali snegom. Če stranka želi, lahko kočijo okrasijo z vzorci in štukaturami.
V zadnjem času je naraslo povpraševanje po nizkih in širokih saneh, znanih kot rozvalni, pravi Djatlova. Izdelati sani pa je še težje kot narediti kočijo. Za izdelavo sani morajo najprej obrtniki podjetja kupiti hrast, ga sušiti dve leti in šele nato parijo les in ga upognejo na posebnem stroju, dokler les ne dobi želene oblike.
Kočije in sani naročajo za poroke, počitniške domove in za snemanje zgodovinskih filmov. Navadna kočija stane od 70.000 rubljev (1.030 evrov), cene sani pa se začnejo pri 20.000 rubljih (295 evrov). Podjetje proda več kot 60 sani in kočij na leto.
Sodobna retro vozila so narejena širše od prvotnih zgodovinskih modelov, ker so ljudje postali višji, pojasnjuje Djatlova.
"Danes je v stari kočiji dovolj prostora samo za kočijaža in eno osebo zadaj. Morda se spomnite, da so se v preteklosti v kočijah prevažale dame v širokih krilih in krinolinah, kočijaži pa so običajno nosili ogromne ovčje plašče. Ljudje so vsekakor postali višji in večji, zato prilagajamo svoje kočije sodobnim parametrom," pojasnjuje.
Trenutno kočije in sani kupujejo večinoma bogati lastniki dvorcev in posesti, pravi Djatlova. Najpogosteje so to prebivalci Rubljovke, območja blizu vasi Grjaz, ki velja za najbogatejšo sosesko v Rusiji.
"Vožnja s kočijo je oblika športa. Nekaj razkošja je v držanju vajeti in voditi konje; to je skoraj neke vrste umetniška oblika. Poleg tega lahko dobra kočija stane do 20 milijonov rubljev, če je okrašena z dragim oblazinjenjem in zlatim štukaturnim oblikovanjem. Takšno naročilo smo že imeli. To je kot vožnja Bentleyja, samo še bolj zanimivo," doda.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
