Neverjetno dolgočasna (in nevarna) življenja ruskih caric

Državna umetniška galerija v Permu
Ste se kdaj vprašali, kaj vse je lahko počela carjeva žena? V bistvu dokaj malo. Prepovedani so ji bili sprehodi, izhodi v mesto ali na podeželje, celo obisk sorodnikov na domu. V carski Rusiji je vladal resničen strah pred črno magijo, zato so carice večino življenja preživele v svojih ločenih prostorih.

Vse od časov Ivana Groznega se je carjevo nevesto izbiralo na posebnih prireditvah – tradicija, ki jo je Rusija prevzela od Bizantincev. V Moskvo so prišle najlepše hčere plemiških družin in carjeva komisija je nato naredila izbor. Pri tem ni igralo vlogo premoženje, pač pa lepota in zdravje neveste. Šest ali sedem deklet je bilo po ožjem izboru povabljenih v carjeve prostore, kjer je vladar nato sprejel končno odločitev. Izbranka je postala carica.

Živeti in umreti kot carica

Ustoličenje carjeve žene za carico

Prva žena Ivana Groznega (1530-1584) Anastazija (1530-1560) naj bi postala žrtev črne magije, ki so jo nad njo priklicali bojarji. Vsaj tako je bil prepričan Ivan, ki je več njih dal mučiti in ubiti. Car je bil po ženini smrti zlomljen in tudi njegova druga in tretja žena sta umrli kmalu. Tretja, Marfa Sobakina, je umrla samo dva tedna po poroki leta 1571 (kar je isto privedlo do usmrtitev več ljudi, vključno z Marfinimi sorodniki). Najverjetnejši razlog smrti je bila zastrupitev, saj so Rusi za zdravljenje pogosto uporabljali različne napoje.

Predstava deklet

Marija Hlopova (umrla 1633), prva zaročenka Mihaila Fjodoroviča, prvega ruskega carja iz dinastije Romanovih(1596-1645), je zbolela kmalu po zaroki in več dni zapored bruhala. To je bilo dovolj za bojarje, da so jo razglasili nezmožno vladanja in jo poslali v izgnanstvo. Mihailova druga žena Marija Dolgorukaja (1608-1625) je umrla pet mesecev zatem, ko so jo proglasili za carico. Ko je car nato izbral svojo tretjo ženo Jevdokijo Srešnjevo (1608-1645), jo je privedel v palačo samo tri dni pred poroko. Car se je bal, da bi tudi njo zastrupili.

Mnogi so si želeli smrti mladih caric – predvsem tiste družine, katerih hčere niso bile izbrane. Zato so v 17. stoletju na dvoru uvedli stroge ukrepe, s katerimi so zaščitili ženske v carjevi družini.

Pepel v stopinjah

Caričina zimska kočija, gravura iz 17. stoletja

Ko je plemkinja postal carica, več ni smela obiskovati svojih sorodnikov na domu. Tehnično gledano ji je bilo prepovedano srečevati se z navadnimi ljudmi, zato so starše in druge sorodnike preselili na dvor in jim dodelili visoke položaje.

Carjeva lesena palača v Kremlju je bila ogromna s stotinami soban, od katerih je bila dobra polovica namenjena ženskam. Carica in njene hčere se niso udeleževale uradnih ceremonij, kjer so prisostvovali moški, a so imele lastno slavnostno dvorano. Tam je carica na svojem prestolu med pomembnimi pravoslavnimi prazniki in godovanjem svojega svetnika sprejemala obiskovalce. To so bili edini dnevi, ko je lahko srečevala ljudi, ki jih prej ni poznala, večinoma duhovščino, plemiče bojarje in njihove žene. Ko so carica in njene hčere obiskale kakšen samostan izven Moskve, so se peljale v zaprti kočiji. Ko so stopale od kočije do cerkva, so jim služabniki držali žametne zavese, ki so jih varovale pred neželeno izpostavljenostjo.

Carica med obiskom ženskega samostana

Za ženske prostore so skrbele samo ženske služabnice. Najvišje ženske uradnice so imenovali bojarinje (žene bojarjev), ki so nadzorovale caričino zakladnico in tudi njeno hrano in obleko. Ena od bojarskih žena je služila tudi kot sodnica pri konfliktih in zločinih, ki so se dogajali v ženskih prostorih.

Če pa je obstajal sum na katerega od resnejših zločinov, kot na primer prekletstvo in črno magijo, so primer predali Prikazu, instituciji za politične preiskave, ki jo je nadziral car osebno.

Carica in njeno spremstvo med proslavo (17. stoletje)

Leta 1638 so služabnice, zadolžene za eno od pralnic, prijavile eno od deklet Darjo Lamanovo, da je ukradla blago za caričino spodnje perilo. Preiskava je pokazala, da se je Darja dobivala s čarovnico po imenu Nastasja in celo poskušala prekleti carico, s tem, ko je v stopinje, ki jih je ta pustila za sabo na dvorišču, nasula pepel. Vse ženske, povezane s primerom so bile mučene in na koncu umrle.

Izboljšave

Oprava ruskih caric

Poleg bojarinj je carica imela ob sebi okoli 50 služabnic, ki so predstavljale njeno spremstvo, a niso živele znotraj palače, ter mlajše plemkinje, ki so bile vzgajane skupaj s carjevimi hčerkami kot prijateljice in ožje pomočnice. Poleg tega je obstajala še cela vojska deklet služabnic, ki so carici pospravljale posteljo, sedele po sobah in opravljale manjša dela, skrbele za oblačila in jih prale. Obstajale so tudi posebne služabnice, ki so na glas prebirale carici in njenim hčerkam ter pele verske speve. Za razvedrilo je carica imela pri sebi pritlikavke in dvorne norke.

Obstajali so seveda tudi moški služabniki. To so v prvi vrsti bili duhovniki, ki so opravljali bogoslužja v caričinih sobanah (prav tako kot car, je tudi ona namreč imela lastno cerkev in posebno molilno sobo poleg spalnice).

Zlata sobana carice v Moskvi

Za mizo so carici in njenim hčerkam pomagali dečki med 10. in 15. letom starosti. Čim so odrasli, so jih odslovili iz ženskih prostorov. Prostore je dan in noč stražilo okoli 100 stražarjev, ki pa nikoli niso smeli videti žensk, podobno kot kurjači, ki so skrbeli za ognjišča samo, kadar ni bilo prisotnih nobenih stanovalk.

Poleg obiskov cerkva in samostanov je carica opravljala dobrodelno delo. Plemiči so pritožbe pogosteje pošiljali carici kot pa carju, saj je imela carica manj državniških obvez in se je lahko posvetila določenim primerom preko osebnega kontakta s carjem.

Spalnica v Teremski palači

Carica je ogromno svojega časa posvetila tudi izdelovanju dragih oblačil, pri čemer je vezenine pogosto delala sama. Ogrinjalo, ki ga je sešila carica, je bilo eno od najbolj cenjenih državnih daril, kar jih je lahko prejel tuj ambasador ali vladar od ruske carske družine. Carica je večere preživljala s carjem in družino. Čas so si krajšali z igranjem šaha, prebiranjem Biblije ali pravoslavnih spisov, poslušali zgodbe popotnikov ali romarjev, ki so bili pogosto vabljeni, da zabavajo carja in njegovo družino. Car je lahko noč preživel v caričinih sobanah, vendar to ni bila vsakdanja praksa in je zahtevalo dodatne varnostne ukrepe.

Ločene sobane za ženske je ukinil Peter Veliki (1672-1725). Njegova mati Natalija Nariškina (1651-1694) je bila prva ruska carica, ki si je ogledala gledališko predstavo, rada je plesala in se udeleževala diplomatskih sprejemov. Dobesedno presekala je s starimi navadami in pravili ženskih soban, dokler na koncu ni njen sin dokončno ukinil delitve palače na dve polovici. V 18. stoletju je ruski dvor postal že bolj podoben evropskim.

Preberite še:

»Nori« carji: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke