Kaj je pleistocenski park in kako lahko ustavi globalno segrevanje?

Pleistocene Park/Facebook
Medtem ko Greta Thunberg in drugi "zeleni" aktivisti prirejajo demonstracije po vsem svetu, ruski znanstveniki poustvarjajo ekosistem, ki lahko "ohladi" podnebje celotnega planeta.

Mamuti, bizoni in konji, ki se sprehajajo po prostranstvih ruske stepe in se pasejo na zelenih travnikih pod nadzorom volkov in tigrov - morda bo ruska Arktika v prihodnosti izgledala ravno tako. Takšna je bila pred več tisoč leti in po mnenju znanstvenikov je ta ekosistem povsem mogoče obnoviti. Do "Jurskega parka" in ponovnega rojstva dinozavrov je človeštvo seveda še daleč, toda ideja o obnovi mamutove DNK se ne zdi več tako nenavadna.

V času pleistocena (pred 2,588 milijoni - 11,7 tisoč let) je bila vsa severna polobla planeta pokrita s stepami, kjer je živelo na milijone mamutov, bizonov, konjev, jelenov, volkov, tigrov in drugih živali. Toda zaradi preseljevanja ljudi so prebivalci favne postopoma izginili, kar je pred 10-12 tisoč leti privedlo do degradacije pašnikov v gozdove in tundre. Zdaj je število živali na Arktiki vsaj 100-krat manjše kot v poznem pleistocenu, pravijo znanstveniki.

Zakaj je to zdaj pomembno? Ruski ekolog Sergej Zimov pravi, da lahko ustvarjanje ekosistema "mamutovih step" pomaga zaustaviti globalno segrevanje.

"Glavna nevarnost v današnjem času je globalno segrevanje. V Sibiriji se je začel taliti permafrost... V naši večni zmrzali je trilijon ton ogljika, če bi ga zakisali s pomočjo mikrobov, bi se v ozračje sprostilo 3,4 bilijona ton CO2, " pravi.

Po mnenju znanstvenika je temperatura večne zmrzali (zmrznjene plasti zemeljske skorje) že za približno 5 stopinj toplejša od povprečne letne temperature zraka, kar je posledica nastanka debele zimske snežne odeje, ki prekriva tla in preprečuje globoko zmrzal.

Temu učinku se je mogoče izogniti v pašnih ekosistemih - kjer živali pozimi teptajo sneg pri iskanju hrane. Na tak način sneg izgublja svoje termoizolacijske lastnosti in tla pozimi zmrznejo precej močneje. Zmrzal pa ostane zaščitena pred taljenjem. "Pod pašniki se zaradi teptanja snega temperatura zmrzali spusti za 4 stopinje," pravi Zimov.

Zimov že več kot 20 let ni samo zaskrbljen, ko pripoveduje o tej grožnji človeštvu, ampak je svojo teorijo preizkusil tudi v praksi - v projektu Pleistocenskega parka v severovzhodni Jakutiji, 150 km južno od obale Severnega ledenega morja.

Od besed do dejanj

Zimov je uradno park ustanovil leta 1996, razvijal pa ga je samostojno, praktično brez kakršnega koli materialnega vložka. Šele v zadnjih nekaj letih se je park začel aktivno razvijati, aktivisti pa so zaradi množičnega financiranja (crowdfunding) pripeljali veliko novih živali.

„Maja-junija tega leta smo na Danskem kupili 12 ameriških stepskih bizonov in jih pripeljali sem s cestnim prevozom. Prilagoditev gre precej dobro in arktični mraz živali ne moti," pravi sin Nikita, direktor parka. V pleistocenu so bizoni živeli na ozemlju Sibirije in se preselili v Ameriko po naravnem mostu, ki je takrat obstajal.

Park obsega zemljišče velikosti 14.400 hektarjev. Od tega je približno 2000 ograjenega in razdeljenega na ločene odseke na 50-200 hektarjev, kjer je nadzorovana paša živali z upoštevanjem stanja tal. Tu živi približno 150 predstavnikov pleistocenske favne: severni jeleni, jakutski konji, losi, bizoni, jaki, kalmiške krave in ovce.

Po besedah ​​Nikite je glavni cilj parka ustvariti trajnostni visoko produktivni pašniški ekosistem na Arktiki v takšni velikosti, kjer lahko vpliva na globalno podnebje. »Seveda smo še vedno daleč od tega cilja. Zdaj izbiramo sestavo živali in rastlin ter poskušamo ustvariti trajnostne populacije živali na omejenih območjih," pravi.

Spremenjena vegetacija na območju pašnikov

In kljub dejstvu, da so ekološke razmere v Jakutiji že precej dobre (na primer tam ni industrijskih obratov), se po mnenju zaposlenih v parku zaradi dejavnosti živali spreminja lokalna vegetacija in tla postajajo rodovitnejša. Ta proces pa v zemlji kopiči ogljik in povečuje njegovo sposobnost odboja sončne svetlobe. Trave so svetlejše od grmovja in listnatih gozdov, svetlejše površine pa odražajo večino sončne energije nazaj v vesolje in tako ohranjajo nižje površinske temperature.

Sami za cel svet?

Severni sij na območju parka

Doslej je iz celotnega spektra nalog, s katerimi se srečujejo zaposleni v parku, najbolj važna in učinkovita, da se o njem čim več govori, tudi v tujem tisku (publikacije so se pojavljale v revijah The Atlantic, Science in Nature). Edini problem je, da le majhno število ljudi preide od moralne podpore do resnične pomoči. "To je skupni problem vsega človeštva," pravi direktor parka. - „(Mnogi mislijo):„ Seveda, globalno segrevanje je težava, zdaj pa me bolj skrbijo moji osebni vsakdanji problemi in denar bom porabil za njihovo reševanje. “

Kar zadeva lokalno upravo in družbo, sta do projekta precej nevtralna. "Načeloma globalno segrevanje ni najbolj popularna in vznemirljiva tema. Ko je zunaj -50 stopinj in pravijo, da bo prišlo do globalnega segrevanja, se ljudje ponavadi veselijo in si manejo roke v svetlem pričakovanju, " pravi Nikita.

Mati z mladičkom

Po njegovem mnenju je pleistocenski park v Jakutiji praktično edini tovrstni projekt v obsegu nalog, ki jih rešuje. Čeprav tudi v tujini obstajajo nacionalni parki, ki želijo ustvariti zelo produktivne ekosisteme, na primer park Oostvaardersplassen na Nizozemskem.

"Po mojem mnenju se je ta park najbolj približal ustvarjanju visoko produktivnega pašnega ekosistema zunaj Afrike. Vendar je njihov problem v tem, da ne vzdržujejo nobenih plenilcev in zato tudi ni regulacije rastlinojedcev. Posledično vsako leto umre del živali zaradi lakote. Pred nekaj leti je bilo krme manj ali pa je bilo preveč naraščaja, in je tako spomladi umrla polovica živali, kar je privedlo do zelo močne negativne reakcije v javnosti. Vodji so celo grozili z sodiščem. Če bi le spustili tja plenilce in imeli bi zagotovljen rezultat ter uspešen projekt," pravi Nikita Zimov.

Opaža tudi, da imajo pašniški ekosistemi na Arktiki največji vpliv na podnebje, drugod pa je obnavljanje divje narave zelo pomembno tudi nasplošno, ne glede na podnebje: "V našem svetu zelo malo ljudi razume, kaj so pravi divji ekosistemi. In mislijo, da so divji ekosistemi tisti, ki so se pojavili samo zaradi človekovega vpliva pred 10 tisoč leti. "

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke