Kdo je deklica z embalaže kultne čokolade Aljonka?

»Potrebujemo množično, cenovno dostopno mlečno čokolado!« Takšen cilj si je zadalo sovjetsko vodstvo v šestdesetih letih z novim proizvodnim programom. Kmalu je bil objavljen natečaj, ki ga je dobilo slaščičarsko podjetje Rdeči oktober (Krasnij oktjabr). »Narodno« čokolado so poimenovali Aljonka v čast hčerki prve ženske kozmonavtke Valentine Tereškove. A »obraz« čokolade je postala povsem druga deklica. Leta 1966 se je na embalaži pojavil portret osemmesečne Jelene Gerinas.

Obraz z embalaže

Preden je padla končna odločitev, je potekalo dolgo iskanje. Slikarji so preizkušali različne variante, narisali so deklico z nageljnom, deklico s kitkami in deklico, podobno Sneguročki (znani pomočnici Dedka Mraza), a nič od tega ni bilo odobreno. Potem ko so se znašli v slepi ulici, so hoteli na embalažo natisniti kar sliko Viktorja Vasnecova Aljonuška, a tudi ta predlog je naletel na kritike. Aljonuška znamenitega ruskega slikarja namreč sedi bosonoga, »sovjetski otroci pa nenazadnje imajo obutev«, so menili v partiji. Na koncu so se odločili ponoviti razpis.

Leta 1965 je v uredništvo časopisa Večernjaja Moskva prispelo več kot tisoč predlogov, na koncu pa je zmagala fotografija, ki so jo ljudje že poznali iz tiskanih medijev, med drugim z naslovnice revije Zdorovje (Zdravje). Avtor je bil fotograf Aleksander Gerinas, deklica s široko odprtimi očmi s posnetka pa je bila njegova hči Jelena.

Prav ta fotografija ne na koncu služila kot osnova za risbo na embalaži. Zavoljo »narodne« čokolade so deklici spremenili barvo oči z rjave na modro, podaljšali obraz in poudarili zgornjo ustnico. Jelena je vse otroštvo jedla čokolado s svojo podobo na embalaži, a ne ona ne njena družina nikoli ni prejela kakšnega honorarja za uporabo fotografije. Molčali so vse do leta 2000.

Konec tišine

Na začetku nove reklamne kampanje je podjetje Rdeči oktober povabilo Jeleno Gerinas na predstavitev. Podarili so ji sladko »nagrado« kot »modelu« njihove čokolade, a Jelena je pričakovala nekaj več – da ji bodo po več desetletjih končno dali pogodbo ali vsaj denarno nadomestilo. To se ni zgodilo in odločila se je, da bo zadevo dala na sodišče. Takrat je imela 36 let.

»V naši družini smo vedno vsi vedeli, da čokolada nosi moj portret. Imam shranjene celo negative tega posnetka. Ko je oče umrl – od mame se je ločil in se preselil – so nam predali ves njegov arhiv. Tam sem našla posnetek,« pravi Gerinas.

Nato je poslala zahtevo lastnikom blagovne znamke, da bi ji priznali avtorske pravice za fotografijo, ji izplačali nadomestilo in tudi kompenzacijo za vsakršno bodočo uporabo njene podobe. Jelena je svojo izgubo ocenila na okoli 5 milijonov rubljev (okoli 62 tisoč evrov).

Nobenega priznanja

Tožba se je vlekla dve leti in pol ter se končala v prid podjetja. Preiskava je zaključila, da je risba na embalaži »najverjetneje res« narejena po Jelenini fotografiji (naštetih je bilo 18 podobnosti), a da so spremembe, ki so jih avtorji vnesli v končno podobo, samostojno avtorsko delo.

»Še vedno hranim to rutko, ki pa je danes že malo razbarvana. Dobro poglejte Aljonko – njena rutka je zavezana na poseben način, saj je bila moja mama levoročna. To podrobnost so prepoznali tudi na sodišču, a je iz nekega razloga niso upoštevali,« je takrat komentirala Gerinas.

Doma še vedno skrbno hrani vse dokaze, vključno s prvo izdajo revije Zdorovje.

Junakinja z embalaže danes živi v podmoskovski četrti Himki z možem in dvema otrokoma, dela kot knjižničarka in je tudi strokovnjakinja za farmakologijo. Najdete jo lahko na Facebooku, kjer nekajkrat na teden objavi kakšno fotografijo z dače in občasno pozove k podpisu peticije.

Preberite še:

Kako se je živelo v Sovjetski zvezi?