Kako se v Rusiji spopadajo z radovednimi medvedi

WWF Rusija
Predstavljajte si, da zapuščate stanovanje, na stopnišču pa srečate ogromnega polarnega medveda. Za takšne primere so v Rusiji ustanovili posebne medvedje patrulje, ki rešujejo ljudi pred divjimi zvermi – pa tudi obratno.

V začetku maja so temperature v majhnem naselju Ust-Kara na obali Karskega morja z okoli 500 prebivalci še vedno vztrajale pod ničlo. Maloštevilni dvonadstropni stanovanjski bloki so bili v tesnem objemu snežnih zametov. V enem od teh blokov je na zgornji etaži živela Jevgenija Ameličkina, predsednica lokalne vaške skupnosti. Ob šesti uri zjutraj jo je zbudil telefon. Ko se je že namerila hudovati na neotesanca, pa šok ...

»Jevgenija Juvinaljevna, na strehi imate medveda, ampak samo brez panike!« ji je v telefon kričal sosed. Takrat jo je zgrabila panika.

Po besedah koordinatorja ruske izpostave Svetovnega sklada za naravo (WWF) Sergeja Uvarova se je mladi medved po snežnem zametu povzpel na streho bloka, kjer je živela Ameličkina. Na srečo so jo vsi odnesli brez poškodb, Jevgenija pa je takoj poklicala posebno patruljo, ki je s pomočjo signalnih raket in motornih sani pregnala medveda iz naselja.

To pa za prebivalce ruske Arktike še zdaleč ni edini primer bližnjega srečanja z medvedom. Gre za nekaj povsem običajnega, število takšnih srečanj pa se iz leta v leto povečuje.

»Na medveda lahko naletiš, ko odnašaš smeti ali pelješ otroke v šolo. Niti ne rabiš zapuščati bloka, saj te bo žival čakala v kleti,« pravi Uvarov.

Posebej za tovrstne primere so pri WWF ustanovili Medvedjo patruljo – skupine lokalnih prostovoljcev, ki vsakodnevno preprečujejo bližnja srečanja človeka z medvedi in kosmatince pospremijo nazaj do njihovega naravnega prebivališča.

Kako prostovoljcem uspeva varovati najsevernejša naselja v Rusiji in zakaj imajo z vsakim letom čedalje več dela?

Kriki in svetloba kot orožje

Prva medvedja patrulja je bila ustanovljena leta 2006 v eni od čukotskih vasi, pravi direktor WWF Rusija Dmitrij Gorškov. V Arktiki vsega skupaj deluje 8 brigad: po dve v Čukotki in v Jakutiji ter 4 na območju Neneškega avtonomnega okrožja. V vsaki patrulji so po trije, štirje ljudje.

»V glavnem patrulje preganjajo medvede stran od naselij, osveščajo lokalne prebivalce o pojavljanju živali in varnostnih ukrepih ter sodelujejo pri opazovanju živali – preštevajo brloge in spremljajo stanje medvedov ter njihovo zalogo hrane, ki med drugim vključuje mrože,« razlaga Gorškov.

Medvedi se pojavljajo blizu naselij od jeseni do pozne pomladi, pojasnjuje Sergej Uvarov. Jeseni, ko led zamrzne, se medvedi premikajo v notranjosti, spomladi, ko se začne taliti, pa se pomaknejo višje proti obali, kjer živijo tjulnji – njihov glavni vir hrane.

Zaradi globalnega segrevanja led postaja vse tanjši, krči pa se tudi sama ledena površina. Takrat so medvedi prisiljeni prečkati na kopno in si iskati hrano na človeških deponijah in pač povsod tam, kjer diši po hrani – sploh tam, kjer je dovolj rib in mesa.

»Ko se led tali, morajo medvedi prebroditi ogromne razdalje po vodi, da se prebijejo do obale. Ko pridejo do nas, so že pošteno sestradani, izmučeni in nejevoljni, včasih pa tudi ranjeni – na primer če je morala samička ne neki točki braniti svoje mladičke. V tem primeru medved predstavlja veliko nevarnost in lahko v človeku prepozna plen,« razlaga Uvarov.

V naseljih se pojavljajo tudi radovedni mladi medvedi, ki tehtajo med 50 in 100 kilogrami. Ti ne predstavljajo velike nevarnosti, a samo dokler se jim ne pridruži mama – ta lahko napade človeka, da zaščiti svojega mladiča.

Medvede se da pregnati s pomočjo glasnih zvokov ali močne svetlobe, za kar se najpogosteje uporabljajo signalne rakete, razlaga Uvarov. Živali na varno razdaljo odženejo tudi zanje neprijetni zvoki motorjev snežnih sani.

»Zelo pomembno je preganjati živali na saneh, s katerih se vidi človeška silhueta, zato da medvedi dojamejo, da se je treba človeka bati. Žival se nato pospremi do morja, nato pa se jo pusti pri miru,« dodaja strokovnjak.

Dnevne patrulje

Tatjana Minenko, vodja medvedje patrulje v vasi Rirkajpij na Čukotki, se je ekipi pridružila leta 2007. Medvede, mrože in kite opazuje že od zgodnjega otroštva, pasla je jelene in šivala obleke iz kož ter opravljala razna druga opravila.

Če vprašate Tatjano, koliko medvedov je že srečala v življenju, se v štetju hitro izgubi. Strah jo je že davno minil, medvede pa preganja le s kriki in z opletanjem stare sulice. A primer leta 2019 je presenetil celo njo.

»Ura je 10 zvečer, vračam se z večernega obhoda. Slišite lahko, kako je tiho, celo psi ne lajajo,« s skoraj tresočim glasom razlaga Tatjana, medtem ko v rokah drži kamero. V kadru je več stanovanjskih blokov, zasnežene ulice, tema in oglušujoča tišina.

Ta video je Tatjana posnela decembra 2019. Takrat je njeno domačo vas obkrožilo 60 medvedov. Ker se led ni dovolj okrepil, se živali niso mogle vrniti na sever, zato so se ustalile na obali pri vasi, kjer so še od jeseni ležala trupla mrožev. Več kot pet dni so Tatjana in drugi prebivalci odkopavali mrhovino in jo odnašali od vasi, da bi zvabili medvede stran. Večkrat na dan so opravili obhod po vasi in varovali otroški vrtec in šolo pred morebitnim pojavom medvedov. To se je izkazalo kot ena najtežjih nalog v zadnjih letih.

Tudi v vasi Amderma v Neneškem avtonomnem okrožju jeseni 2019 ni bilo lahko, pravi Sergej Uvarov. Prej je tod živelo med 12 in 14 tisoč prebivalcev, danes jih ni več kot 350. Večina zgradb razpada, v ruševine pa prihajajo medvedi.

»Jeseni 2019 je velik medved zataval naravnost v klet stanovanjskega bloka in se podal v prvo nadstropje. Ljudje so kričali, da bi ga odgnali, po 5-6 ljudi naenkrat, a nič ni zaleglo, dokler ni prišla patrulja in ga odgnala k morju,« se spominja.

Maja 2020 je medvedka z dvema mladičema zapustila brlog in v iskanju hrane pet dni bivala na smetišču pri vasi Leningradskij na Čukotki. V bližini ni bilo nobene patrulje, najbližja je bila 100 km daleč in je morala prihiteti na motornih saneh, da bi medvedko in njen naraščaj preusmerila k morju proti tjulnjem.

»Spremljali smo jih več kot 3 ure, 26 km. Šele ko so prispeli do morja, je medvedka zaplavala in se umirila. Mi pa smo se veselili, ker je bila končno doma,« se spominja član patrulje Valerij Kaljarahtin.

Reševanje življenj in boj s krivolovom

Poleg globalnega segrevanja medvede ogrožajo tudi divji lovci, ki so jih prvič opazili na otoku Vajgač v letih 2014-2015, pravi Sergej Uvarov.

»Zadnje kaznivo dejanje s strani divjih lovcev je bilo registrirano leta 2017. Po tem na srečo nismo več opazili sledi krivolova.« Kljub temu pa poudarja, da na obrobju območij, kjer živijo medvedi, še vedno ni nobenih opazovalnic, zato so medvedje patrulje edine, ki varujejo te živali.

Nekatera naselja, kot je Amderma, potrebujejo več zaščite. Nujno bi bilo vzpostaviti sistem obveščanja o pojavljanju medvedov, vzpostaviti stalni video nadzor in v bodoče postaviti ograde proti živalim.

»Pogovarjali smo se z administracijo o izboljšanju sistema zaščite, tako da bomo zdaj preko naših podpornikov poskusili zagotoviti financiranje zanj. Naš glavni cilj je, da preprečimo žrtve, tako med ljudmi kot med živalmi,« zaključi Uvarov.

Preberite še:

Kaj se zgodi, ko se začnejo taliti trajno zmrznjena tla?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke