»Indijanci« s Kamčatke: Kdo so Itelmeni?

Aleksander Petrov/TASS
Majhno naselje na Kamčatki z vsega 3.000 prebivalci: Ti kamčatski sorodniki severnoameriških Indijancev plešejo tudi po sedemnajst ur brez premora, šivajo obleke iz ribjih kož in se na vso moč trudijo, da ne bi izginili z obličja Zemlje.

Okoli sto ljudi pleše na zeleni trati v ritmu bobnov. Okoli stojijo gledalci, ki jih opazujejo in snemajo dogajanje na pametne telefone. »Kolovodja« v sredini, skoraj dva metra visok šaman z dolgimi črnimi lasmi, v rokah drži mikrofon. Potem ko da signal, množica ljudi v tradicionalnih kostumih začne zibati levo-desno kot morski val.

To je alhalalaj – obredni itelmenski praznik, katerega se vsako leto udeležijo vsi narodi severa. »Ne bom se čudil, če bodo čez nekaj časa rekli, da je to njihov praznik,« ljubosumno pripomni Oleg Zaporocki, eden od kamčatskih »Indijancev« - Itelmenov.

Vsi severni narodi so genetski sorodniki severnoameriških staroselcev, Itelmeni pa so iz nekega razloga prepričani, da se po njihovih žilah pretaka ista kri. Če že nič drugega, te trditve vsaj ne poskušajo ovreči, pozabiti ali skriti. Neko sorodno pleme iz Kanade jim je nekoč celo podarilo svoja oblačila, ki jih Itelmeni zdaj nosijo s ponosom. A v Rusiji je o njih malo znanega, še manj kot o Evenih ali Korjakih. Če bi v severnih območjih obstajala nekakšna lestvica prepoznavnosti, bi Itelmeni bili nekje na repu, skupaj z Ainuji, ki jim v Rusiji že 41 let odrekajo uradni obstoj. Če ne bi bilo niti alhalalaja, bi o Itelmenih govorili le etnologi.

V času praznika se odvija plesni maraton. To je 15-16 ur čiste divje energije. Ustavljati se ne sme. Zadnji rekord, 17 ur in 5 minut, sta podrla Andrej Katavinin (Koritev) in Darina Jetanta (Mengo). Prav toliko časa sta namreč plesala brez premora!

Narod, ki pleše

Itelmen v lokalnem jeziku pomeni »Ta, ki tukaj živi«. To je eden najstarejših narodov Kamčatke, a do druge polovice 19. stoletja so po številnih spopadih z Rusi in kozaki, prebivali le še na zahodni obali polotoka.

Središče njihovega sveta je majhna vas Kovran v Tigiljskem rajonu. Da pridete do tja iz Moskve, je treba najprej z letalom do mesta Petropavlovsk-Kamčatski (leta traja osem ur in pol), nato deset ur z avtomobilom do naselja Esso, nato uro in pol s helikopterjem do naslednje vasi Ust-Hajrjuzovo in na koncu še približno štirideset minut z arktičnim terencem čez tundro do obale Ohotskega morja. »Najbolje je priti tja v času oseke, sicer vas lahko odplakne v morje. Takšni primeri so že bili,« svetujejo izkušeni popotniki.

»Do svojega devetega leta sem živela v Kovranu, leta 1997-1998 je tam po mojem živelo nekje 200-300 Itelmenov. Nato smo se preselili v vas Esso, danes tam živijo moji sorodniki. Itelmenov je tam malo, morda kakih 30,« razlaga Uljana Halojmova. Sama se je preselila v Sankt-Peterburg, »ker se tam da razvijati življenje in se učiti«. Uljana dela danes kot maserka. Na najbolj priljubljenem ruskem družbenem omrežju Vkontakte skupina »Itelmeni« šteje vsega 35 ljudi, vključno z njo. V Rusiji glede na popis prebivalstva iz leta 2010 živi 3.093 Itelmenov.

Te kamčatske staroselce so začeli opisovati in popisovati v 17. stoletju, ko jih je bilo še skoraj 17.000. Pozimi so živeli v nekakšnih zemljankah, poleti pa so se premaknili bližje k reki in tam postavili jurte na kolih. Itelmeni so verjeli v duhove, bili so animisti in po podatkih etnologov nekoč prakticirali višinske pogrebe – umrle otroke so pokapali v deblih dreves.

Asimilacija z Rusi je potekala aktivno. V 18. stoletju so mnogi Itelmeni svoje šotore že zamenjali za ruske izbe (tradicionalne lesene hiše), v 19. stoletju pa so prestopili v pravoslavje. Ruske priimke so dobili po priimkih duhovnikov in cerkvenih dostojanstvenikih, ki so delovali v posameznih okoliših. Njihov obrtniški način življenja (Itelmeni so rojeni ribiči) se je ohranil vse do danes, čeprav v skladu s tem zares živijo le še posamezniki. V kolektivnem spominu ostajajo le še legende, ki jih pozna vsak itelmenski otrok, in stoletja stara izročila, ki tvorijo današnja prepričanja Itelmenov. Med drugim, na primer, se ne bojijo smrti in tudi samomora ne obsojajo. Po njihovem prepričanju je odločitev za prehod v »zgornji svet«, potem ko tuzemsko življenje preneha prinašati radost, stvar vsakega posameznika.

Resni ljudje – zmeraj s psi

»V šestdesetih letih je bilo življenje precej težko. V družini je bilo pet otrok, jaz sem bil najstarejši,« se spominja Oleg Zaporocki.

»Domačih opravil je bilo mnogo. Treba je bilo skrbeti za pse, vse počitnice smo preživeli s pripravo hrane zanje. Vsi so imeli pse – če na dvorišču nisi imel vprege, si veljal za neresnega človeka. Spomnim se, kako si včasih hodil po vasi in je sosed odprl sod z vloženo ribo za pse. Vonj se je razlegal po vsej vasi, ogabno! A danes, priznam, bi ga z veseljem vdihnil,« pravi.


Z leti so prihajale tudi nove obveznosti. Ob koncu tedna je Oleg hodil v gozd po drva in jih vsak dan, če ni bilo snežnih metežev, vozil z vpregami domov. Ko so v sosednji vasi Ust-Hajrjuzovo začela pristajati letala, se je vozil tja, da bi pobiral potnike, včasih tudi sredi noči. »’’Gremo, uredi se in pojdi!’’ mi je pravil oče. Tako sem ponoči prevozil 20 kilometrov, pobral potnike in jih v trdi temi vozil nazaj v vas.«

Uljana je premlada, da bi izkusila ta način življenja. »Živim kot vsak drug sodoben človek. Čeprav včasih začutim željo, da bi se popeljala s kajakom (Itelmeni so se včasih prevažali s čolni iz živalskih kož) ali kaj pletla iz posušenih kopriv (čemur pravijo lepha). To pa je vse. Včasih prijateljem prebiram itelmenske pravljice.«

Uljana pravi, da so se Itelmeni celo na Kamčatki na neki točki začeli počutiti tujce. »Po preselitvi v Esso. Eveni niso bili preveč gostoljubni, saj je to njihova vas in so v večini. Stara sem bila 12-13 let, in ko sem stala v vrsti pred trgovino, sem slišala, kako so ljudje govorili, češ da je ’’tukaj preveč novih prišlekov’’.«

Korenine

Sčasoma so Itelmeni pospešeno začeli izgubljati stik s svojimi koreninami. Leta 1989 je itelmenščino za svoj materni jezik označilo 20 % Itelmenov, govoriti so ga znali le tisti, ki so šteli čez 50 let. Uljanina družina je imela zelo tesen odnos do svojega jezika, saj je bila njena babica Klavdija Halojmova jezikoslovka in je v osemdesetih letih pripravljala prvi učbenik itelmenskega jezika. A celo pri njih so govorili po rusko, samo tu in tam vstavljali v govor itelmenske besede.

Uljana pravi, da osebno danes ne pozna ljudi, ki bi lahko govorili itelmenščino, poznali jezik ali vsaj abecedo, in dodaja: »Večina naše vasi Kovran se je preprosto zapila – alkohol je velik problem.«

Ta kulturna degradacija skupaj z upadanjem prebivalstva pa sta Itelmene očitno spodbudili, da vzamejo vajeti za svoje preživetje v svoje roke. Država ni kaj dosti pomagala. Leta 1989 so bili Itelmeni eni od prvih v takratni državi, ki so ustanovili svojo javno organizacijo – Tshanomski svet za preporod Itelmenov Kamčatke, ki jo je vodil Oleg Zaporocki. Ustanovili so svoj koreografski ansambel, ki je postal zelo priljubljen in se udeležil turnej po Evropi, iz lokalnega praznika alhalalaj, ki so ga praznovali ob vznožju spečega vulkana, pa so napravili prepoznavno blagovno znamko in središče svoje ideologije. »Menim, da je to naš največji dosežek,« pravi Zaporocki.

Mnogi so se spomnili celo na pozabljeno itelmensko kuhinjo. »Zelo sem vesel, da me je oče nekoč prisilil, da sem se naučil kuhati. Temu sem se upiral, mislil sem si, da mi nikoli ne bo prišlo prav. Nenazadnje znati kuhati tjulnjo mast, delati jukolo (sušeno ribje ali jelenje meso) in pripravljati vložene ribje glave se nikoli ni zdelo kdove kako privlačno.«

Lani je po poročanju lokalnih medijev naziv Itelmena leta prejela vodja plesnega ansambla Lidija Kručinina, ki je zmagala na tekmovanju ljudskih noš v Moskvi. Prijavila je obleko, sešito iz ribje kože.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke