Ko stojiš ob kraterju Batagajka, lahko slišiš čudno pokanje in škrtanje. Nato se nenadoma zaveš, da okoli ni več dreves in da stojiš dejansko nad robom prepada. Občutek je, kakor da bi stal na robu sveta. Pod tabo se 100 metrov pod zemljo bohoti zamrznjena jama, katere stene grozijo, da se bodo vsak čas sesedle. Včasih se odlomijo kosi ledu v velikosti avtomobila in padejo na dno.
Domačini prelomu Batagajka pravijo »vrata v pekel« oz. »vrata v podzemlje«. Na naše razočaranje pa tukaj ni prisotne nobene magije, saj gre za razpoko človeškega izvora, ki ji pravijo »krater« zgolj zaradi njenih ogromnih dimenzij.
V poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja so v območju okoli reke Batagajke zrasli rudniki kositra, v poznih šestdesetih pa so tukajšnje gozdove začeli izkoriščati za lesno proizvodnjo, kar je privedlo do erozije tal. Najprej je nastala le majhna soteska, sčasoma pa se je stanje poslabšalo, k čemur so svoje prispevale tudi nizke temperature v tej regiji.
»Izsekavanje gozda na območju permafrosta [trajno zamrznjenih tal] lahko hitro privede do katastrofalnih posledic. Posledica so bile hidrološke spremembe – spremenili so se rečni tokovi, pokrov prsti je bil odtrgan, permafrost pa je začel toniti globlje,« pravi Aleksej Lupačov z Inštituta za preučevanje prsti Ruske akademije znanosti, ki se ukvarja s kraterjem Batagajka.
Prst se je začela naglo pogrezati in kmalu se je pojavil lijak. Pozimi lahko temperature v Jakutiji padejo na -45 do -50 stopinj Celzija, poletna vročina pa situacijo še poslabša, saj tali izpostavljeni permafrost.
Danes razpoka meri okoli kilometer v dolžino, 800 metrov v širino in 100 metrov v globino, s čimer je največja termokraška udrtina na svetu. Njena oblika spominja na ogromnega mehkužca z repom. Domačini se pogosto poigravajo z mislijo, kaj se bo zgodilo, ko stvar enkrat »zraste« do te mere, da bo dosegla bližnji vrh Kirgiljah. A odgovor na to že obstaja.
»V povprečju razpoka zraste za 10-15 metrov letno. Gre za zelo postopen proces, zato so vse skrbi odveč,« pravi eden od vladnih inšpektorjev, ki patruljirajo okoli kraterja. Lupačov se strinja: »Fenomen ne predstavlja nobene nevarnosti za planet. Edina resna nevarnost je, da padete čez rob in si zlomite nogo.«
A razpoka kljub temu privablja vse več pozornosti. Leta 2017 je revija Quaternary Research kraterju posvetila prvi daljši članek. Zaradi taljenja ledu in rednih plazov lahko znanstveniki pobirajo vzorce iz starodavnih ledenih ploskev in tako preučujejo biološke in podnebne lastnosti našega planeta. Najstarejša plast naj bi bila stara med 600.000 in 650.000 leti. Znanstveniki pravijo, da ta 100 metrov debela jama vsebuje vso našo zgodovino.
Na dnu kraterja se pogosto najdejo ostanki mamutov (V Jakutiji najdejo med 60 in 80 odstotki vseh mamutovih kosti na svetu), lemingov, bizonov in starodavnih živali. Območje privablja paleontološke odprave s celega sveta, a poletja so se izkazala kot nevaren čas za tovrstne raziskave. Led se namreč hitro tali in povzroča redno plazenje tal. Na žalost pa nevarnost ne odvrne vsakogar. Nekateri domačini so pripravljeni tvegati življenje in se protizakonito spustiti na dno kraterja v upanju, da bodo našli kak okel ali kakšen drug zaklad, ki jim bo zagotovil dohodek za več let.
Težko je reči, kdaj se bo proces širjenja zaustavil, a enkrat se zagotovo bo, na primer takrat, ko bo razpoka dosegla skalnata tla. Udrtina se bo na koncu pretvorila v zaraslo sotesko. A to bo morda šele čez 100 let.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
