Kako je Sibirija svoj čas bila samostojna država

Sibirija je regija na severu Azije, ki jo na zahodu od osrednjega dela Rusije loči gorovje Ural, na vzhodu pa meji na Tihi ocean. Njene meje na severu in jugu so hkrati meje Rusije. Površina Sibirije znaša več kot 13 milijonov kvadratnih kilometrov, s čimer tvori 77 odstotkov ozemlja sodobne Rusije. A nekoč so pod njenim imenom poznali samostojno državno tvorbo. Tokrat o tem, kako je nastal in propadel Sibirski kanat.

Od kot je prišlo ime »Sibirija«?

Tjumen (nekdanja Čingi Tura) na zemljevidu Žige Herbersteina iz leta 1549

javna domena

Tega točno ne ve nihče, a obstaja več hipotez. V turkovskih jezikih beseda siber/čiber pomeni »lep«, seber v tatarščini je »snežni metež«, v mongolskem jeziku pa obstaja beseda šibir, ki pomeni »blato«. Ime Sibirija bi tako lahko izhajalo iz kateregakoli od teh jezikov. V najstarejšem mongolskem tekstu iz štiridesetih let 13. stoletja se pojavlja beseda shibir, in sicer v zgodbi o vojnem pohodu Džočija, Džingiskanovega sina, ki je osvajal ozemlja in narode, živeče na jugu Shibirja, med rekama Ob in Irtiš. 

 Najbolj zanimiva hipoteza pravi, da ime Sibirija izhaja iz besede Sipir. Tako se je namreč imenovalo ljudstvo, ki je naseljevalo polarno neneško tundro v današnjem Jamalo-Neneškem avtonomnem okrožju. To isto ljudstvo je samo sebe imenovalo »Sihirtja«. Neneti so za te ljudi verjeli, da živijo pod zemljo in pasejo »zemeljske jelene« - mamute. Še do pred kratkim je ljudstvo veljalo za mitološko, zadnja arheološka odprava januarja 2020 pa je verjetno odkrila ostanke enega od njihovih starodavnih naselij.

Kdo vse je naseljeval Sibirijo?

Približno 1.500 let pred našim štetjem so območje Sibirije začela naseljevati iranska plemena. V 6. stoletju so tja prišli turkovski narodi, do 12. ali 13. stoletja pa so po mešanju iz iranskih in turkovskih prišlekov ter avtohtonih ugrofinskih plemen nastali sibirski Tatari.

Kako se je pojavil Sibirski kanat?

Zemljevid zahodne Azije iz Velikega atlasa sveta Gerharda Mercatorja

Na začetku 13. stoletja si je sibirska plemena podjarmil Mongolski imperij, potem ko je eden od lokalnih vladarjev Tajbuga, zato da reši sebe in svojemu ljudstvu prihrani uničenje, pristal na podreditev Džingiskanu. Tajbuga je za velikega kana na svojem ozemlju začel pobirati davke in osnoval Čingi Turo, prestolnico kasnejše, prve nam znane državne tvorbe v Sibiriji Tjumenskega (Sibirskega) kanata.

Malo pred svojo smrtjo leta 1224 je Džingiskan razdelil imperij med sinove in tako sta se ozemlji bodoče Zlate horde in Tjumenskega ulusa (ozemlja, kjer se je pobiralo davke) znašli pod oblastjo Džingiskanovega sina Džočija, po njegovi smrti pa so pripadla njegovemu vnuku Šibanu, ki je ustanovil dinastijo Šibanidov. Ko je proti koncu 13. stoletja oblast na ozemlju Zlate horde prevzel mogočni Uzbek-kan, je Tjumenskemu ulusu podelil samostojnost, ostala ozemlja pa reformiral in si podredil lokalne vladarje. Na začetku 15. stoletja je po notranji politični krizi dinastija Šibanidov razglasila neodvisnost Zlate horde, leta 1420 pa se je pojavil Tjumenski kanat, ki ga je ustanovil Šibanid Hadži Muhamed. Leta 1495 je ta kanat padel v roke Tajbugidov, se preimenoval v Sibirskega, prestolnica pa je bila prenesena iz Čingi Ture v Kašlik.

Kako se je tam živelo?

Sibirski kanat je bil država mnogih ljudstev in religij, najštevilčnejša pa so bila turkovska ljudstva, ki so dominirala nad lokalnimi plemeni Hantov, Mansov in drugih. Vladar je bil kan, ki ga je izbralo turkovsko plemstvo. Ta je živel v svoji trdnjavi, zgrajeni iz glinaste opeke. Za gradnjo so povabili arhitekte iz Srednje Azije, ki so znali izdelovati značilne dekorativne elemente. A takšne palače zaradi materiala, iz katerega so bile zgrajene, niso dolgo zdržale in do danes niso preživeli niti njihovi ostanki.

Prebivalstvo se je ukvarjalo z živinorejo, lovom in ribolovom. Poljedelstva je bilo malo, zato pa je cvetela razna obrt: lončarstvo, tkalstvo in obdelava kovin. Navadno prebivalstvo je živelo v jurtah, postavljenih v vrste, med katerimi so bile ulice. Sibirski kanat je imel razvito trgovino, saj so skozenj potekale glavne trgovske poti med Azijo in Evropo.

Zakaj je Sibirski kanat izginil?

Vasilij Surikov. Jermakovo zavzetje Sibirije

Ruski muzej

V 16. stoletju je Moskovska kneževina pokorila Kazanski in Astrahanski kanat ter ostanke Zlate horde, ki so se še upirali ruskemu carju. Zavzetje Kazana je bilo še posebej kruto. Čeprav je Sibirski kanat od ruskega ozemlja ločilo težko prehodno Uralsko gorovje, je tajbuginski kan Edigej že leta 1555 priznal odvisnost od Moskve in celo začel plačevati dajatve.

Leta 1563 pa si je oblast v kanatu prisvojil kan Kučum, ki je leta 1571 v Moskvo poslal veliko dajatev 1.000 soboljih kožuhov, takoj zatem pa pretrgal dajatveno razmerje in leto dni zatem poslal svojega nečaka Mametkula v izvidnico na rusko ozemlje. Mametkul je oplenil prebivalstvo vasi, ki so pripadale vplivni ruski trgovski družini Stroganov. Sibirski vojskovodja je po plenilskem pohodu zasužnjil domačine. Po vsem tem so se Stroganovi zbali, da bodo sibirske horde uničile njihov posel, zato so začeli iskati zaščitnike in najeli atamana Jermaka in njegovo vojsko.

Leta 1582 je Jermak z več sto težko oboroženimi možmi krenil iz palače Stroganovih Orjol-gorodok, prečkal Ural in zavzel staro prestolnico nekdanjega Tjumenskega kanata Čingi Turo. Kmalu zatem je prišlo do odločilnega boja pri Čuvaškem rtu na sotočju rek Tobol in Irtiš. Mametkul je zbral 15.000 tatarskih nomadov, ki pa so jih sicer maloštevilni a precej bolje oboroženi Jermakovi možje popolnoma porazili. Tri tedne zatem je Jermak zasedel Kašlik, od koder je kan Kučum pred tem pobegnil v stepo.

Kako se je Sibirski kanat znašel pod Rusijo?

Tobolsk

javna domena

Jermak se s svojega sibirskega pohoda ni vrnil – bil je ubit v enem od spopadov, kan Kučum pa se ni hotel podrediti moskovskemu carju, zato je izginil v stepo in vse do konca 16. stoletja napadal ruske utrdbe. A kmalu so se onkraj Urala podali še drugi ruski osvajalci, ki so se zdaj že precej manj bali premaganih Tatarov.

Kmalu so na območju nekdanjega Sibirskega kanata zrasle ruske utrdbe Tjumen, Berjozov in Tobolsk. Slednja je bila postavljena 17 km od Kašlika in postala center ruske kolonizacije Sibirije. Utrdba se je postopoma razvijala in leta 1708 postala prestolnica Sibirske gubernije – največje gubernije Ruskega imperija.

Preberite še:

Jermak, legendarni osvajalec Sibirije

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.