Štirinajst ur na konju in traktorju za opravljen izpit
Katja Gotovceva se je rodila in odraščala v vasi Digdal v Jakutiji, ki je od najbližjega regionalnega središča oddaljena 125 km. Enotni državni izpit iz tujega jezika je lahko opravila le tam. A vsako pomlad je zaradi poplav pot do nje izbrisana, preprosto ne obstaja več. Katje to ni ustavilo in skupaj z očetom sta izdelala načrt najboljše poti. Srednješolka bi morala najprej s konjem odjahati iz Digdala v sosednjo vas, od tam pa v naslednjo vas s traktorjem, nato pa presesti v avto.
18. maja je bil v šoli zadnji zvonec (konec pouka) in vsi so se pripravljali na maturantski ples, Katja pa je osedlala konja in se odpravila na izpit.
Glavni direktorat Ministrstva za izredne razmere Rusije v Republiki Saha (Jakutija)
"Komaj smo zapustili vas, ko je moj Orlik nekaj zaslutil ali se nečesa prestrašil, in hitro stekel v kasu proti gozdu, vstajal na zadnje noge in me večkrat poskušal vreči s hrbta. Nato je skočil v gost gozd s posušenimi vejami in grmovjem. Uspelo mi je pogledati v smeri očeta v upanju, da me bo rešil ponorelega konja. A oče je stal v tišini ves nervozen, kajti če bi posredoval, bi stvari lahko le še poslabšal," se spominja.
Katja se je takrat opraskala po obrazu, izgubila svojo roza kapo na šilt, iz nosa pa se ji je vlila kri. Potem ji je končno uspelo zategniti uzdo in čez nekaj časa se je konj umiril. Naslednjih sedem ur poti je potekalo brez zapletov.
Na naslednjem odseku jih je že čakal traktor z vozom, v katerem so sedeli drugi šolarji, ki so ravno tako šli na izpit. "Tudi s traktorjem smo se vozili približno sedem ur. Bilo je zelo mrzlo in temno, poskušali smo vsaj malo spati, a voz je zaradi slabe ceste ves čas drsel po cesti in se močno tresel, zato nismo veliko spali," pravi Katja. Ko je prišla v naslednjo vas, je v njej prenočila, zjutraj pa se je z avtom odpravila na izpit: "Šokirani učitelji so želeli slišati mojo zgodbo, jaz pa sem vsa sramežljiva sedela pred krožnikom pire krompirja z mesnimi kroglicami."
Bencin enkrat na leto in nevarnost, da vas pojedo
Prebivalci najsevernejše ruske vasi Dikson morajo večino leta živeti v mrazu. Tudi poleti je tukaj povprečna temperatura zraka 5,5 stopinj Celzija (pozimi -48 ℃); in še junija se morajo prevažati z motornimi sanmi. A to še zdaleč ni edina težava.
Robert Prascenis / Sputnik
Vas je tako izolirana od preostale Rusije, da je priložnost za bencin na voljo le enkrat na leto, v času plovbe. Takrat ga dostavijo z ladjo. V vasi ni bencinske črpalke, najbližja bencinska črpalka je oddaljena približno 500 km. Toda tako ali drugače ni mogoče priti, saj ni nobenih cest. "Zasebna vozila so tukaj zelo redka. Večinoma imajo ljudje motorne sani in motorne čolne. V času plovbe naročimo od ene do dveh ton bencina. Dovolj za leto dni," pravi prebivalec vasi Aleksander Anisimov.
V Diksonu je tudi težava z internetom - ki je zelo šibek. Video posnetka ni nihče niti poskušal prenesti. Nalaganje nekaj fotografij traja približno 1,5 do 2h ur.
In največja grožnja v vasi so divje živali. Z njimi se ukvarja lokalna policija, saj v Diksonu ni kaznivih dejanj. "Tukaj imamo tako volkove kot tudi medvede. Lahko nepričakovano pridejo izza hiše ali celo iz hiše," razlaga prebivalec vasi Mihail Degtjarev. V Diksonu so povsod objavljeni oglasi, ki opozarjajo, naj medvedov ne hranijo in (za vsak primer, če pride komu na pamet), naj se z njimi ne fotografirajo.
Telefon na strehi
Kusur je najbolj oddaljena vas v Dagestanu. Nahaja se visoko v gorah in je nižino povezana z eno samo cesto. Če želite priti v Kusur, se morate približno sedem ur voziti iz Mahačkale (1900 km od Moskve). V bližini vasi Muhah, na pobočju glavnega kavkaškega grebena, se cesta konča in ostane le še nevarna gorska pot. Po 15 kilometrih vas pripelje do Kusurja.
Poleti je v vasi sedem ali osem hiš prebivalcev, pozimi pa se tisti, ki lahko, poskušajo preseliti - samo do sosednje trgovine v vasi Džinih je potrebno več kot 20 km na smučeh po zamrznjeni gorski reki.
Od darov civilizacije v vasi obstaja le telefonska govorilnica. Iz nje vam ne bo uspelo poklicati - saj v vasi ne prodajajo telefonskih kartic. Lahko pa sprejmete klic. Prvi, ki zasliši zvonjenje telefona, dvigne slušalko in nato poišče tistega, ki ga klicani želi slišati. Resda imajo prebivalci Kusurja tudi mobilne telefone, vendar se lahko z mobilnim omrežjem povežejo le pri eni sami hiši, na hribu in le ob zidu, ki je obrnjen proti stolpu mobilnega operaterja. Tukaj je telefon pritrjen na zid s pomočjo doma narejene kovinske plošče s kavlji, na mestu, kjer lovi največ signala. Pri vsem tem morajo biti zelo pazljivi pri vnašanju številke in ne smejo sneti mobilnega telefona z nosilca. Čez dan se na klopi ob telefonu običajno zbere cela vrsta.
Internet na prostem in nomadi s kvadrokopterji
S začetkom pandemije koronavirusa je življenje v nekaterih oddaljenih krajih v Rusiji začelo spominjati na računalniško igro. Po eni strani so njeni prebivalci končno lahko cenili svojo izolacijo, po drugi strani pa so šolarji iz teh krajev zasovražili učenje na daljavo. Če je za večino prebivalcev države to pomenilo učenje doma s skodelico čaja za računalnikom, potem je zanje to pomenilo iskanje izrednih rešitev.
Vadim Brajdov / TASS
Šolarji iz vasi Prikamje (1200 km od Moskve) morajo na primer ure in ure sedeti na strehah svojih hiš, tam ujamejo le komunikacijo. "Da lahko oddam domačo nalogo in prenesem datoteke, moram splezati na streho. Eno uro moram čakati. Če pa prekinem, moram vse znova prenesti," pravi Amina Kazarinova.
V Baškiriji v vasi Kulmetovo šolarji "lovijo" internet kar na cesti sredi njiv. Po besedah domačinov lahko pridejo do tam le z avtom. "V vsakem avtomobilu so štirje študenti, ki delajo domače naloge, nekateri na telefonu, nekateri pa na prenosnem računalniku."
Sergej Rusanov / Sputnik
Tisti, ki že celo življenje tavajo po divjini, kot so pastirji severnih jelenov v Jakutiji, pa, nasprotno, uživajo nove priložnosti: zdaj njihove jelene nadzorujejo kvadrokopterji. Z njimi je veliko lažje iskati izgubljene jelene. "Kvadrokopter uporabljamo tam, kjer je gozd gostejši. Jeleni se ga bojijo le, ker leti zelo hitro in jih razdraži njegov zvok. Kadar pa kroži na mestu, sploh ni panike," pravi pastir severnih jelenov Sergej Laptander.