Kako živijo Aleuti, ljudstvo na koncu sveta

RIA Novosti
Eno od najmanj številčnih ljudstev Rusije živi strnjeno na oddaljenem kamčatskem otoku in ohranja vezi z ameriškimi Aleuti na Aljaski.

Med Aleutskimi in Komandorskimi otoki je 370 km in tod poteka državna meja med ZDA in Rusijo. Tukajšnji avtohtoni prebivalci Aleuti so se znašli na obeh straneh meje že sredi 19. stoletja, ko je Rusija Aljasko prodala ZDA, a še dandanes ohranjajo medsebojne stike. Aleuti z obeh strani meje se soočajo tudi s podobnimi težavami; njihov jezik in tradicije počasi izginjajo, saj postopoma odhajajo zadnji predstavniki kulture Unangan, kakor sami sebi pravijo Aleuti.

Pozabljeni otok

Na svetu danes živi vsega skupaj okoli 15.000 Aleutov, velika večina na Aljaski. V Rusiji jih je ostalo zgolj 300 in tako veljajo za eno najmanj številčnih narodnih skupnosti v državi. Praktično vseh 300 ruskih Aleutov živi v vasi Nikoljskoje (s skupno nekaj več kot 600 prebivalci), ki je edino naselje na Beringovem otoku – največjem v skupini Komandorskih otokov.

Aljaški Aleuti so se na Komandorskih otokih znašli leta 1826, ko jih je Rusko-ameriško podjetje pripeljalo tja zavoljo dela v tradicionalnih obrteh. Aleuti z otoka Atka so se naselili v Nikoljskem na Beringovem otoku, v vasi Preobraženskoje na otoku Mjedni pa so se naselili Aleuti z otoka Attu. Epidemija črnih koz je aleutsko prebivalstvo zdesetkala in tako se je na koncu leta 1867 ob ruski prodaji Aljaske na ameriškem ozemlju znašlo okoli 2.000 Aleutov, na ruski strani pa 500 (300 na Beringovem otoku in 200 na otoku Mjedni). Leta 1970 so vse prebivalce otoka Mjedni preselili na Beringov otok in od takrat naprej je Nikoljskoje edino naselje na Komandorskih otokih.

Danes dela tam ne manjka; v vasi stoji center za obiskovalce Komandorskega narodnega parka, šola, bolnišnica, lokalni muzej, domačini pa se ukvarjajo tudi z ribolovom. A življenje na otoku je vse prej kot lahko.

Podnebje je surovo, posebnih možnosti za preživljanje prostega časa ni, prav tako pa ne naselij v soseščini. Poleti večkrat tedensko leti letalo v Petropavlovsk-Kamčatski, rednih potniških povezav po morju pa ni, zato se mladi odseljujejo na "veliko celino".

Izginjajoči jezik

V začetku marca 2021 je preminila poslednja govorka lokalnega beringovskega narečja Vera Timošenko, tako da je danes v Nikoljskem ostal samo še en prebivalec, ki tekoče govori aleutščino (v narečju otoka Mjedni), po imenu Gennadij Jakovljev.

Pri svojih 86 letih Gennadij poje aleutske pesmi, poučuje plese in pomaga lokalnim prebivalcem pri komunikaciji z ameriškimi Aleuti iz Anchoragea in Aleutskih otokov. Takšne telekonference so pred pandemijo potekale redno. Jezik, ki so ga govorile njihove babice in dedki, mnogi še razumejo, a danes pretežno govorijo rusko, saj se v šoli aleutščine ne poučuje.

Aleutski jezik pozna dve glavni narečji – zahodno, ki vključuje beringovsko in mjednovsko, ter vzhodno – s tem, da v ZDA za zapis uporabljajo latinico, v Rusiji pa cirilico. A to sploh ne predstavlja glavne težave, pač pa dejstvo, da je na voljo izredno malo učnega materiala in naravnih govorcev, pravi Jelena Solovanjuk, namestnica vodje lokalne samouprave. Jelena se je aleutsko naučila na Inštitutu ljudstev Severa v Sankt Peterburgu pod vodstvom jezikoslovca Jevgenija Golovka, ki se že od sovjetskih časov naprej ukvarja z jeziki malih narodov.

"Komandorski otoki so moja domovina. Oče je Rus, mama pa Aleutinja; dedek in babica sta bila Aleuta z otoka Mjedni, jaz pa sem se zmeraj navduševala nad aleutsko zgodovino in kulturo," pravi Jelena. "Kot otrok sem poslušala, kako so se domačini med sabo pogovarjali v aleutskem jeziku, če pa kdo ni znal jezika, so hitro preklopili na ruščino." V Nikoljskem je Jelena več let vodila brezplačen krožek aleutskega jezika. "Uprizarjali smo kratke gledališke igre v aleutščini, pisali kratke zgodbe in jih pošiljali na regionalne natečaje, izdelovali spominke z aleutskimi napisi." Navdušenci nad aleutskim jezikom so si izmislili tudi posebno družabno igro, pri kateri mora igralec najti pot od vasi do kolonije tjulnjev in na poti opravljati naloge v aleutščini. Na žalost je krožek prenehal delovati, ker člani zaradi službenih obveznosti niso imeli več časa.

Težavo z ohranjanjem svojega maternega jezika imajo tudi ameriški Aleuti. Moskovčan Rodion Kosorukov se že vse življenje zanima za redke jezike in tako se je nekoč tudi odločil, da se bo naučil aleutsko iz učbenikov, "kar tako za lastno veselje", pravi. V aleutščini ni ne časopisov, niti radijskih postaj, ter nobenih filmov. Za to, da bi se lahko pogovoril z naravnim govorcem, je Rodion začel aktivno iskati Aleute po družbenih omrežjih, vendar se je to iskanje izkazalo za težje od pričakovanj. "Samo ena ženska z Aleutskih otokov, ki sem jo našel, mi je odgovorila. Malo sva poklepetala, nato pa mi je priznala, da jezika ne zna dovolj dobro, da bi se z mano pogovarjala v aleutščini. Pisal sem tudi nekemu duhovniku, ki mi je odvrnil, da je razumel, kaj sem mu napisal, vendar ne zna pisati v aleutščini, čeprav se lahko pogovarja s starejšimi farani. Z mano se je pogovarjal v angleščini, jaz pa sem mu odgovarjal v aleutščini."

Ohranjanje kulturne dediščine Aleutov ni preprosta naloga, glede na to, da se vse to odvija dobesedno na koncu sveta. Pod redakcijo Jelene Solovanjuk naj bi kmalu izšel slikovni slovar rusko-aleutskega jezika, ki bo pomagal pri učenju. To je omogočila predsedniška subvencija, ki jo je dobila lokalna organizacija ljudstev Severa (ANSARKO). Subvencija je pokrila stroške izdaje slovarja, nakupa materiala za izvajanje tečajev tradicionalnih obrti in izdelave kostimov za člane kulturnih ansamblov.


"Želimo si, da bi naši otroci znali povedati vsaj nekaj besed v aleutščini," pravi Galina Koroljova, ki je do nedavnega vodila ANSARKO, danes pa predseduje zboru Aleutskega občinskega okrožja. Tudi ona ima mešane rusko-aleutske korenine in razume jezik.

Poleg svojega glavnega dela Galina vodi še otroški ljudski ansambel, sama pa pleše v skupini odraslih in se aktivno ukvarja s promocijo aleutske kulture, pri čemer sodeluje z Aleutsko mednarodno organizacijo iz aljaškega Anchoragea.

Preberite še: MURMANSK: Naš vodič po velikem ruskem belem severu! (s posnetki)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke