28-letna manekenka Stella se je po napornem treningu v elitnem moskovskem fitnes centru odpravila pod tuš. Niti začela se ni umivati, ko je od zadaj zaslišala histeričen glas neke starejše ženske: "Kaj počne tukaj ta črnuhinja?!" Dekle je opazko namenoma preslišala, a zanjo se je postavila neka druga ženska, ki je prvi dejala, kako si drzne tako obnašati do ljudi.
"Nisem mogla več molčati. Stopila sem k tej ženski in jo vprašala, ali so bile te besede namenjene meni. Na to sem v odgovor dobila, da sem črnuhinja, da ne spadam sem, da sem prostitutka in še mnogo drugega. Ženska je morala imeti okoli 70 let, članarina za to telovadnico pa stane več kot 60.000 rubljev na leto (okoli 690 evrov). Nisem si mislila, da so ljudje, ki si lahko privoščijo takšno članarino, sposobni takšnega razmišljanja. Bila sem šokirana," se neprijetnega dogodka spominja manekenka.
Stella se je rodila v Ruandi, pri 11 mesecih pa se je skupaj s staršema preselila v Moskvo. Z zasmehovanjem in sovraštvom zaradi svojega porekla se je dekle soočalo že v otroštvu. In Stella še zdaleč ni edina – z ustrahovanjem se v Rusiji ne srečujejo samo temnopolti, ampak tudi migranti iz držav Srednje Azije, ki so prej spadale v Sovjetsko zvezo, in predstavniki drugih narodnosti z ruskim državljanstvom (v Rusiji je takih narodnosti več kot 160) ter tudi sami Rusi v odnosu do predstavnikov drugih narodnosti.
Leta 2019 je bilo v Rusiji več kot 12 milijonov migrantov, kar je 8 % celotnega prebivalstva države.
V omenjenem letu je največ migrantov v Rusijo prišlo iz Ukrajine (299.000), Kazahstana (okoli 50.000), Tadžikistana (44.000), Armenije (24.000) in Uzbekistana (19.000). Stopnja nestrpnosti do migrantov je od leta 2017 do leta 2019 narasla s 54 na 71 %, pravijo pri Levada centru, kjer so napravili raziskavo o ksenofobiji v državi. To je količina anketirancev, ki so navedli eno ali več etničnih skupin, ki bi jim želeli omejiti bivanje na območju Ruske federacije.
Ksenofobni in rasistični odnosi do različnih kultur in etnij se spreminjajo glede na stanje v svetu, pravi sociologinja iz dobrodelnega sklada Nužna pomošč Karina Pipija.
"Leta 2014 po priključitvi Krima k Rusiji (in posledični rasti protiruskega sentimenta v Ukrajini) so se tradicionalno dobri odnosi Rusov do Ukrajincev poslabšali. Ne moremo sicer reči, da so Rusi začeli nenadoma gojiti negativen odnos do Ukrajincev, a vsekakor se je negativizem povečal," pravi Pipija.
Zaradi nerazumevanja življenja in kulture drugih etničnih skupin se v Rusiji pojavljajo tudi miti o migrantih – migrante iz Srednje Azije na primer v Rusiji dojemajo kot prestopnike. Podobna prepričanja veljajo tudi v odnosu do Romov, pravi Pipija.
"Statistika notranjega ministrstva te mite zavrača. Raziskava je namreč pokazala, da se v vsakdanjem življenju vsak drugi Rus z migranti sploh ne sreča, a vendar 2/3 ljudi do njih gojita negativno mnenje. Nekateri bi jim celo prepovedali vstop v Rusijo," pravi sociologinja.
Po podatkih ruskega vrhovnega tožilstva število kaznivih dejanj, povzročenih s strani tujih državljanov in ljudi brez državljanstva v Rusiji od leta 2015 naprej stalno upada. Leta 2020 so ti izvršili 34.400 kaznivih dejanj od več kot 2 milijonov registriranih. Na notranjem ministrstvu so navedli, da na račun tujcev odpade vsega 3,5 % vseh kaznivih dejanj. V regijah z visokim deležem migrantov se sicer veča tudi odstotek izvršenih kaznivih dejanj, npr. v Moskvi, Podmoskovju in Sankt Peterburgu je ta odstotek znašal 20 % vseh registriranih kaznivih dejanj v prvih 9 mesecih leta 2020.
V Rusiji sicer ni močno izraženega rasizma do temnopoltih, in tudi sama beseda "zamorec2 (rus. negr) v državi ni dojeta kot žaljivka, a v praksi odnos do njih ni nič boljši kot odnos do delovnih migrantov, pravi Pipija. Po njenih besedah so nekateri v Rusiji še zmeraj nenaklonjeni mešanim zakonom in tudi nekoga, ki prihaja iz Afrike, ne bi bili pripravljeni sprejeti za soseda. A temnopoltih je manj kot delovnih migrantov, zato je tudi nestrpnost do njih manj očitna, pravi sociologinja.
"Maloštevilnost temnopoltega prebivalstva Rusije, ki je skoncentrirano v velikih mestih in njihova neopaznost ne povzročata splošnega negativnega sentimenta med prebivalstvom. Ni jim mogoče očitati, da odžirajo delovna mesta ali da so prevzeli vse niše na tržnicah. Priseljenci iz držav Srednje Azije pa so vizualno prisotni in opazni in zato je ksenofobija proti njim izrazitejša," pojasnjuje.
Stella iz Ruande se je z rasizmom prvič soočila že v vrtcu.
"Nek fantek mi je nekaj rekel – ne spomnim se več, kaj – jaz sem potožila mami, ona pa mi je rekla, naj mu naslednjič nekaj dam. A jaz nisem hotela. Najprej sem prosila za pomoč starša, a ta sta mi preprosto odvrnila, da so fantje, ki me zasmehujejo, bedaki, kar mi ni popolnoma nič pomagalo. V šoli nisem nikomur nič govorila, nisem se pritoževala, vse sem držala v sebi," razlaga manekenka.
Z žaljivkami v vsakdanjem življenju ali na družbenih omrežjih se Stella sooča neprestano. Maja 2021 so neznanci začeli širiti njene fotografije z napisom "Črnuhinja, pojdi v Afriko, ne sramoti Slovanov". Nestrpneži so jo obkladali z žaljivkami in jo naganjali iz Rusije.
"Zelo neprijetno je, a to počnejo neumni ljudje, ki sami v življenju niso ničesar dosegli in za svoj neuspeh krivijo druge. Že otroku je treba razložiti, da obstajajo različne narodnosti in vse lahko med sabo živimo v sožitju," meni Stella.
15-letni Muhammadijor, po poreklu Ujgur, se je v Rusijo preselil skupaj s starši iz Kirgizije pri 8 letih. Od 1. razreda naprej so ga sošolci zmerjali s "črnuhom" in "opico".
"Ko sem nekoč o tem potožil očetu, mi je rekel "pa jih udari, saj si vendar fant". Jaz pa se nisem hotel z nikomer pretepati in po teh besedah sem mu nehal razlagati o teh stvareh," pravi Muhammadijor.
Februarja 2021 je več sošolcev naložilo njegovo fotografijo na socialno omrežje Vkontakte s pripisom, da je "homoseksualec" in prošnjo, da naj se ga najde in pretepe.
@ily.dio_nn дело жестоки. #расизм #расизмвроссии
♬ Originalton - ela
"Ne najdem besed, s katerimi bi opisal, kaj sem takrat občutil. Seveda so bili tudi ljudje, ki so bili na moji strani, a bili so tudi taki, ki so me resnično hoteli pretepsti z besedami "Tadžiki morajo umreti" in "Črnuhi niso ljudje". Zgodba se je končala tako, da so sošolce prijavili policiji, enega pa so izključili iz šole," se spominja Muhammadijor.
Po lastnih besedah se je dolgo časa sramoval svoje barve kože in sanjal o tem, da bi bil svetlejše polti. Pri 15 letih si je postavil profil na TikToku in začel razlagati publiki o svojih težavah. Pravi, da mu to pomaga spopadati se s kompleksi.
"Mnogi so mi pisali, da zelo dobro izgledam, nakar sem se začel sprejemati in moja samopodoba se je začela postopoma spreminjati. Zdaj sem doma (v Kirgiziji) na poletnih počitnicah, želim se spočiti, saj bom kmalu v 9. razredu in začeli se bodo izpiti. Moram se osredotočiti na šolo," je svoje načrte delil šolar.
"Čurka", "Hačiha", "Čornomazaja", "Ponajehavšaja" - tako na fakulteti kličejo 18-letno študentko novinarstva Astrahanske državne univerze Darjo Gašimovo. Po narodnosti je Azerbajdžanka, a se je rodila in odraščala v Astrahanu ter ima od rojstva rusko državljanstvo.
"Med mojimi vrstniki je bilo povsem normalno, da so se šalili na račun mojega porekla. Opazke so mi navrgli takrat, ko česar nisem naredil prav – moje poreklo je bilo krivo za vse. To je njim bilo smešno, mene pa je bilo sram," se spominja Darja.
Kot pravi njeni starši še vedno ne razumejo, od kod takšna nestrpnost.
"Ves čas so si razbijali glavo, kako je lahko to mogoče, ko pa je njihova generacija odraščala v ZSSR, kjer je skupaj soobstajalo več kot deset sestrskih republik. Od kod se je pojavilo takšno sovraštvo in nestrpnost do neruskih ljudi?" pravi Gašimova.
Neka druga Darja, po narodnosti Rusinja, se je rodila v Gorno-Altajsku (mesto v Sibiriji), od leta 2016 pa živi in dela v Berlinu. Na neki zabavi je spoznala Alexa iz Brazilije in njuna zveza traja že več let. Leta 2020 je začela blog na Instagramu, kjer objavlja fotografije s svojim fantom. Skupnost nacionalistov z imenom Moška država (poleti 2020 je Vkontakte blokiral njihovo skupino zaradi pozivanja k nasilju, op. ur.) je začela dekle zmerjati s "prostitutko", "sramoto ruskega naroda" in "črnilnica" - tako namreč nacionalisti v Rusiji nazivajo dekleta, ki so v zvezi z moškimi drugih narodnosti.
"Ljubiti se sme normalnega človeka, ne pa črnuha", "Glavo bi ti morali odsekati", "Žal mi je za naše dede, ki so se bojevali, nevede, da bodo njihove vnukinje stelja", - to je samo del komentarjev, ki jih je bila deležna Darja.
Tudi Darjina starša nista takoj sprejela njene izbire, s hčerko se štiri mesece nista pogovarjala, po enem letu pa sta se vendarle sprijaznila.
"Najprej sem vse jemala zelo osebno, razmišljala sem celo, da bi izbrisala blog. Nato sem se začela pogovarjati z dekleti, ki so isto v zvezi s temnopoltimi fanti, in dojela, da nisem edina. Moj fant me je močno podprl v teh trenutkih. Z mano je delil svoje izkušnje o rasizmu, s katerim se je soočal v Nemčiji. Tako sva skupaj vse prestala," razlaga Darja.
Pripadniki nacionalističnih skupin tega primera niso želeli komentirati.
Kljub temu da so v ZSSR propagirali idejo prijateljstva med vsemi republikami, je vseeno obstajal prikriti rasizem, ki se je po razpadu Sovjetske zveze začel širiti, pravi mlajši znanstveni sodelavec Centra za kvalitativne raziskave socialne politike Daniil Kašnicki.
Rusi vse pogosteje delajo z migranti na istih delovnih mestih, zato se je v zadnjih desetih letih stopnja rasizma in ksenofobije v mestih, kot sta Moskva in Sankt Peterburg zmanjšala, čeprav problem v drugih regijah še zmeraj obstaja, je prepričan.
"Še leta 2010 so v Moskvi delovale tolpe obritoglavcev, ki so hodile naokoli in pretepale migrante iz Srednje Azije. Danes jih skorajda ni več. A na žalost rasizem še naprej obstaja na pravnem nivoju in v vsakdanjem življenju. Na primer policisti še vedno ustavljajo ljudi zaradi barve kože in upajo, da jim bodo odkrili preteklo dovoljenje za bivanje ter jih bodisi izgnali v državo izvora, bodisi od njih uspešno izterjali podkupnino. Drugi v svojih stanovanjih nočejo imeti migrantov za podnajemnike," pojasnjuje Kašnicki.
Raven ksenofobije v Rusiji se vsake toliko poveča zaradi notranjepolitičnih in socialnih problemov, meni sociologinja Karina Pipija.
"Rusi se ponovno spopadajo s socialno ekonomskimi stiskami, ksenofobija pa je način izražanja nezadovoljstva, iskanje grešnega kozla. Tako so se med pandemijo po družbenih omrežjih začela širiti sporočila, češ da so migranti začeli ubijati in krasti. Do neke mere se to v turbulentnih časih dejansko dogaja. Poljubna nestabilnost v družbenem življenju povzroča stiske in strahove, ki se zmeraj odražajo v podobi sovražnika, npr. migranta," pojasnjuje Pipija.
Rusija pozna člen v kazenskem zakoniku, ki prepoveduje razpihovanje sovraštva ali poniževanje osebe na podlagi njene rase, etnične pripadnosti, jezika ali religije. Predvidena kazen je 500.000 rubljev (5.740 evrov) ali odvzem svobode od dveh do petih let. Leta 2018 so po tem členu obravnavali 426 ljudi, leta 2019 pa 19. Najhuje so kaznovali posameznike, ki so na družbenih omrežjih širili meme, s katerimi so žalili čustva vernikov.
Po mnenju Kašnickega je stopnjo rasizma v Rusiji mogoče zmanjšati, a za to bo potrebna "močna politična volja".
"To je nujno, saj ob pomoči delovnih migrantov nadomeščamo demografski upad. A potrebne bodo konkretne rešitve s strani zakonodajne in izvršne veje oblasti (notranje ministrstvo, nacionalne garde itd.)," pravi Kašnicki.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
