Zakaj imajo Nanajci samo 30 priimkov?

Obstaja veliko zanimivih dejstev o Nanajcih. Na primer, pravili so jim "ribjekoži" - ker so nosili ribjo kožo. Danes takšna tipična nanajska obleka stane približno 2500-4000 dolarjev. Ali pa tole: mrtvemu Nanajcu so prišili oprsnico z vzorcem v obliki črevesja in v njegovo čast izdelali majhno leseno lutko, ki so jo "hranili" še eno leto po smrti pokojnika. Kaj pa priimki Nanajcev? Danes jih ostalo le še 30.

Nanajci, tako kot mnogi predstavniki majhnih ljudstev v Rusiji, so trenutno skoraj asimilirani z Rusi. Veliko ljudi ne zna več nanajskega jezika, še manj pa govorijo v tem jeziku v vsakdanjem življenju. Kljub temu Nanajci ne prenehajo biti avtohtoni prebivalci Daljnega vzhoda - tisti, ki so bili na tej zemlji, še preden so sem prišli Kitajci in nato Rusi.

Kdo so t.i. "ljudje zemlje"

Izvor Nanajcev je za raziskovalce še vedno skrivnost. Nekateri verjamejo, da so predniki Nanajcev prvotno živeli v Mandžuriji (danes severovzhodno od sodobne Kitajske), nato pa so odšli v Spodnji Amur in dolino reke Ussuri. Drugi, kot je etnograf Lev Sternberg, verjamejo, da so Nanajci nastali zaradi mešanice različnih plemen. To različico je potrdila genetska analiza Nanajcev. Izkazalo se je, da se različni klani Nanajcev med seboj presenetljivo razlikujejo po etnični sestavi - pri nekaterih genetska sled vodi na Kitajsko, pri drugih pa do Turkov, Mongolov ali Tungusov.

In čeprav se je prva omemba naselja Nanajcev v Rusiji pojavila v 17. stoletju, so na tej zemlji živeli že stoletja. Ime "nanaj" bi lahko dobesedno prevedli kot "človek zemlje". V času ruske kolonizacije so jih imenovali "inozemci" (takrat je to pomenilo predstavnika neruske narodnosti), zdaj pa se imenujejo "majhno ljudstvo", kar je povezano z velikostjo skupine in ne njihovim pomenom ali fizično velikostjo.

Po popisu iz leta 2010 v Rusiji živi 11.671 Nanajcev. Še 4600 Nanajcev je končalo na Kitajskem po Pekinški pogodbi iz leta 1860, ki je določila državno mejo ob rekah Amur in Ussuri ter razdelila območje bivanja ljudi med Rusijo in Kitajsko.

Šaman s psom in ukradena duša

Ko so Rusi prišli na Daljni vzhod, so bila domorodna ljudstva postavljena pred izbiro: sprejeti rusko oblast ali zapustiti te kraje. Nanajci so se odločili ostati v svoji domovini. Danes več kot 92% ruskih Nanajcev živi na ozemlju Habarovska: v samem Habarovsku in v vaseh na obeh bregovih Amura in Ussurija, ki so od Habarovska oddaljene približno 4 ure.

Ponovni ultimat so Nanajci dobili takrat, ko so bili v drugi polovici 19. stoletja spreobrnjeni iz poganstva v pravoslavje. Nanajci so naravi pripisovali duhovne lastnosti, s katerimi so prišli v stik prek šamanov in s pomočjo psov. Verjeli so, da so psi vodniki in pomočniki, s pomočjo njih je šaman našel "ukradene" človeške duše.

Za duše mrtvih so skrbeli drugače. Za pokojnike so sešili pogrebni naprsnik z vzorcem v obliki črevesja, da je duša lahko dihala in jedla. V krsto so pod noge, pri petah, postavili kamen, da se pokojnik ne bi dvignil k dušam živih. Z istim namenom so pokojnika odpeljali iz hiše skozi razbito odprtino ali okno, nikakor pa skozi vrata, da ne bi našel poti domov. Verjeli so, da duša pokojnika "živi" eno leto v majhni leseni lutki z imenom "pane". Vsak dan so lutko hranili, leto kasneje pa je šaman poslal dušo v onostranstvo. Do konca 19. stoletja so Nanajci mrtve pokopavali v zemeljskih "hišah", nato pa so začeli mrtve pokopavati v zemljo.

Tradicionalna oblačila Nanajcev – ogrinjalo in hlače – so izvezena z vzorci, ki vedno nekaj pomenijo: zaščito pred zlimi duhovi, dobro zdravje, dober ulov itd. "Vidite tole oprsnico? Sama sem jo izdelala. Namenjena je bila odganjanju zlih duhov. Več ko je na njej kovinskih okraskov in glasneje zvonijo, tem bolje je. Čeprav so prej te oprsnice nosili pod oblačili, zdaj pa jih nosijo na vidnem mestu," je povedala Jelena iz vasi Sikači-Aljan.

Mnogi sodobni Nanajci pripadajo dvem veram. Hodijo v cerkev, hkrati pa hranijo duhove reke "za srečo" in za vsak slučaj pustijo kovance ob "sevenu" - obrednem kipcu.

Kako si izmisliti priimek

Ko je prišel čas za pridobitev sovjetskega potnega lista, so Nanajci morali prvič v zgodovini prevzeti priimek. Ljudje jih do leta 1974 preprosto niso imeli. Dokument, ki zavezuje celotno prebivalstvo države (razen vojaškega osebja), da ima potni list, se je pojavil pol stoletja po nastanku ZSSR, in takrat so si Nanajci sami izmislili nanajske priimke na podlagi najbolj očitne logike. Kot priimke so vzeli ime rodu, ki so mu pripadali. Izkazalo se je skupno 30 nanajskih klanov oz. priimkov: Possar, Aimka, Digor, Nuer, Jukomzan itd.

Največji rod je Beldi. In njen najbolj znan predstavnik je pevec Kola Beldi (1929 - 1993). Za pesem "Odpeljal te bom v tundro" je pevec prejel drugo nagrado na glavnem tekmovanju mednarodnega festivala pesmi v Sopotu (Poljska), nato pa je dolga leta gostoval na turnejah in obiskal 46 držav po vsem svetu. Besedilo pesmi je posvečeno življenju v tundri in reji severnih jelenov, čeprav Nanajci nikoli niso živeli v tundri in niso redili jelenov.

Nanajci so rojeni ribiči. V Amurju se nahaja približno 140 vrst rib. Celo pet mesecev nanajskega koledarja je poimenovanih po ribah.

Nanajec v 21. stoletju

Hiše in življenje sodobnih Nanajcev se le malo razlikujejo od tipičnih ruskih. Internet, gospodinjski aparati, avtomobili, sodobni motorji za čolne, prenosni elektro agregati, ki omogočajo vir energije kjer koli - vse to uporabljajo Nanajci tudi v najbolj oddaljenih vaseh. Čeprav večina, predvsem mladih in delovno sposobnih, ne živi v vaseh, temveč v mestih, kjer so etnični Nanajci manjšina.

"Čudovito je biti Nanajec v nanajski vasi in hoditi v nanajsko šolo, a le redkim ljudem to uspe. In ko si edini na šoli, najde vsak priložnost, da te zbode. Obstajala je celo takšna žaljivka: "Kaj si Nanajec, ali kaj?"," pravi Leonid Sungorkin, predsednik Združenja za zaščito kulture, pravic in svoboščin avtohtonih ljudstev Amurske regije.

Tudi ribarjenje, tradicionalna obrt tega ljudstva in glavni prehrambeni proizvod, je podrejeno sodobnim realnostim. V Rusiji je zakonsko odobreno, katera domorodna ljudstva in koliko rib imajo pravico uloviti. Za Nanajce to pomeni 50 kilogramov rib na osebo na leto, če pa gre za številčno družino, pa 100 kilogramov na leto. To je najbolj neuporabna pravica, ki po mnenju Nanajcev skoraj ne deluje. Mestni Nanajci si namreč tega ne morejo privoščiti: nimajo čolna, mrež, so starejši, ali pa imajo službo in nimajo časa za ribolov. Hkrati pa za neulovljeno ribo ne dobijo nobenega finančnega nadomestila.

"Nanajci imajo tudi pravico do gozda za gradnjo hiše. A tudi to je zapletena zgodba, saj ponavadi dodelijo gozd nekje daleč in domnevajo, da bo človek sam počistil tajgo, posekal gozd, vse skupaj očistil, pripravil, prepeljal vse te kubične metre in nato zgradil hišo. To je nerealno," pravi Sungorkin.

Toda nekateri Nanajci so vseeno našli način, kako pravilno izkoristiti svoj izvor. V 2010-ih so začeli razvijati etnoturizem in nanajsko kulturo spremenili v atrakcijo za turiste.

"Izleti v nanajska naselja postajajo vse bolj priljubljeni. V tej smeri delamo že od leta 2016 in zmeraj je dovolj ljudi, ki si želijo narediti takšen izlet. Poleg tega ljudje prihajajo od vsepovsod - iz naše regije in iz sosednjih regij in celo iz Moskve (od nje do Habarovska je 8240 km) in drugih zahodnih regij Rusije," pravi Olga Pomitun, predstavnica habarovske turistične agencije Voyage.

V nanajski vasi se lahko turisti preizkusijo v lokostrelstvu, se naučijo pripraviti tradicionalne jedi in jih tudi poskusijo, se igrajo nanajske igre in kupijo tradicionalne nanajske rokodelske izdelke.