Majhna, suhljata starka po imenu Stepanida Filatovna Vihareva iz vasi Grišata na meji med Permskim okrajem in Udmurtijo pripoveduje o svojih otrocih in vremenu. Nenadoma se v pogovor vmeša "ikotka", glas starke postane močnejši kot običajno, vendar prihaja od nekod spodaj, iz njenih prsi. Ta drugi glas jo prekinja, kot jo lahko prekinja le druga oseba: bodisi se jezi bodisi samo okrega ali se celo prepira s svojo gospodarico.
Po tem vmešavanju ikotke ženska nekaj časa molči, če pa že spregovori, je zelo tiho in težko govori. Očitno ji napad vzame veliko energije - njen izraz na obrazu in izraz oči se spremenita. Po njem potrebuje nekaj časa, da si opomore.
Ikotka v njej živi že od njenega 17. leta, torej skoraj vse njeno življenje. Govori ji, kaj naj stori in česa naj ne stori. Bili so trenutki, ko je njena ikotka kričala "dan in noč" in ji preprečevala spanje. In pogosto jo je zmotila med molitvijo - motila jo je pri molitvi, stokala je, govorila v medmetih.
Ta primer obsedenosti s tako imenovano "ikotko" ali "pošibko" je eden od mnogih, ki so jih opisali etnografi na ruskem severu, Uralu in v Sibiriji. Ikota je nastalo iz besede ikati (tudi kolcati), kar pomeni "ihteti" ali "vzklikati". Oseba, ki trpi za ikotko, občuti bolečine v različnih delih telesa in se začne obnašati, kot da jo nadzoruje nekdo drug, ki ji vsiljuje različne okuse hrane, navade in vedenje; to včasih spremljajo kolcanje, spontano kričanje zvokov, kompulzivno zehanje ali krč grla, pri katerem se glas osebe spremeni do neprepoznavnosti.
Zgodbe in poročila o tej bolezni so zdravniki zapisovali od konca 19. stoletja, ko so v državi druga za drugo izbruhnile epidemije te nenavadne bolezni: zbolele so cele vasi.
"Včasih je bila ikotka veliko bolj razširjena kot zdaj. Epidemije so se pojavljale v različnih regijah Rusije," je za Russia Beyond povedala Olga Hristoforova, antropologinja in folkloristka, profesorica na Ruski državni univerzi za humanistične vede in raziskovalka na Ruski akademiji za nacionalno gospodarstvo in javno upravo, ki že dolgo preučuje ta pojav. "Ob koncu 19. stoletja sta bili v Smolenski in Novgorodski guberniji dve veliki epidemiji. V Moskovski regiji je bila zadnja zabeležena epidemija leta 1926 v Podolsku. Leta 1970 so poročali o epidemiji v Pineškem okrožju v Arhangelski regiji, ki je bila med zadnjimi poročanimi v 20. stoletju. Tja so bili poslani partijski delavci, ki so predavali, da vera ne obstaja in prav tako ne obstaja tudi obsedenost z demoni. Medtem pa so pojav preučevali zdravniki in znanstveniki."
Vendar pa se v ruski ljudski kulturi ikotka omenja že veliko dlje, od 16. stoletja dalje. Ljudje, ki zbolijo, so prepričani, da so postali žrtve čarovništva.
Stepanida Filatovna se jasno spominja, kdaj se je okužila. Ni hotela poskusiti domačega piva, ki ji jo je ponudila možu po imenu Agej, ki je bil na obisku pri njenih sorodnikih. Pitje iz skupne posode pred odraslimi, zlasti mladega dekleta pred moškim, je bilo kršitev družbenih in verskih norm. Užaljeni Agej je dejal: "Zapomnila si me bo." Nato je na ribniku videla muho govnarico - in od takrat naprej je začela dobivati napade.
Naselitev ikotke v obliki muhe so priljubljen motiv v zgodbah o obsedenosti. V resnici pa je to lahko karkoli, kar začara čarovnik, je dejala Hristoforova. Ljudje verjamejo, da lahko čarovnik sproži ikotko nevidno, brez kakršnegakoli fizičnega stika.
"To je lahko muha, nad katero je čarovnik prebral urok in vanjo naselil ikotko. Lahko pa gre tudi za začarano smet, ki jo je dal v kvas in ste ga spili. Ali pa komar, ki vam je priletel v usta, nos ali oko - v katero koli telesno odprtino - in bo od zdaj naprej 'rasel' v človeku," pravi.
Ikotka potrebuje kar nekaj časa, da dozori in začne delovati - lahko traja tudi desetletja, da se pokaže, pripovedujejo ženske, obolele za ikotko.
Menijo, da ikota "vstopa" v človeka in "grize" njegove notranje organe, se z njimi hrani, postopoma postane del človeškega telesa in tako raste ter spreminja biološki tip. Tako se lahko na primer iz muhe spremeni v miš ali majhno bitje. Dlje ko je v človeku, bolj izrazita je njena telesnost. Pri nekaterih "ikotnicah" (obolelih ženskah), kot se je zgodilo s Stepanido Filatovno, sčasoma začne celo govoriti. Po njihovih besedah jih je ikotka prizadela že v mladosti, govoriti pa je začela šele kasneje, v starosti.
Prizor iz TV serije "Teritorij" (TV serija "Teritorij" je nastala iz zanimanja za permske komijske legende in mite, glavni mit govori o ikotki, torej o obsedenosti s hudičem. Serija naj bi se prvotno imenovala Ikotka.)
Igor Tverdohlebov, Dinar Garipov/Good Story Media, 2020"Govorjenje ikotke je njen najbolj presenetljiv simptom. Nastane krč v grlu in oseba začne govoriti kot 'narobe': običajno govorimo tako, da izdihujemo zrak, ko pa v osebi spregovori ikotka, govori tako, da vdihuje zrak vase. Psihiatri temu pravijo govorni in motorični paroksizem," pojasnjuje Olga Hristoforova.
Ljudem, ki imajo "govorečo ikotko", pogosto pripisuje jasnovidnost in napovedovanje prihodnosti. Na njih se obračajo z vprašanji, njihov odgovor pa se dojema kot prerokba. Za to prerokbo je običajno treba plačati določeno ceno.
Vendar nima vsakdo govoreče ikotke, kar deloma pojasnjuje, zakaj so predstave o nekakšnem bitju - ikotki -, ki je vcepljeno v človeka, tako pogoste. "Veliko ljudi verjame, da je njihova ikotka nema. Nema ikotka se preprosto 'sprehaja' po telesu in povzroča bolečino. Teoretično lahko torej vsakdo misli, da ima ikotko, če ga nekaj boli," pravi Hristoforova.
Po starodavnih verovanjih je ikotko izganjal tudi čarovnik. Na primer, v banji prikliče urok nad ščepec vodke, "obsedeni" jo spije in mu postane silovito slabo. "Če je žrtev ženska, ga začne 'rojevati' kot otroka. Ta motiv je zelo pogost v zgodbah o ikotki. In pojasnjuje, zakaj imajo ženske pogosteje ikotko kot moški: ta 'hudič' želi priti ven, želi se 'roditi', noče umreti z gostiteljem," je dejala Hristoforova.
Kot pravijo zgodbe, ikotka iz človeka izide obliki amorfne kepe, ki spominja na čajno gobo. Stepanida Filatovna iz Grišata je "rodila" svojo ikotko. Ko je govorila o tem, kako velika je bila, je navedla 20-30 cm. Do tega trenutka se je smatrala za nosečo. "Rodila se je, vzela sem jo, zavila v krpo in jo pustila pod stopnicami. Zjutraj sem vstala. Ni bilo več ničesar. Takrat se je ponovno vrnila vame," je povedala. Na vprašanje, kako se je vrnila vanjo, ni mogla odgovoriti, lahko pa je opisala, kaj je videla. Lahko pa opiše, kaj je videla: ikota je bilo videti okrogla in podobna govejim pljučam.
Nikoli ji ni uspelo znebiti se ikote. Pravijo, da čarovnikov s takšno močjo ni več. Zato ljudje živijo z mislijo, da ko se ikota enkrat vseli, bo v človeku živela vse življenje. Vendar po mnenju raziskovalcev pa se v resnici tistim, ki v to verjamejo, odpravljanje ikote preprosto ne izplača.
Ikota ni le duševni, temveč tudi zapleten družbeno-kulturni pojav. Z njo so se okužili tudi povsem zdravi ljudje.
Predvsem je to način, kako svojo nejevoljo ali užaljenost zaviti v družbeno sprejemljivo lupino. "Ne moreš kar preprosto reči 'Ivan Ivanovič je slab človek, tukaj ni prostora zanj'. Lahko pa ga obtožuješ z ikotko, ga obtožiš za čarovnika, slabega človeka in za to ne odgovarjaš. Navsezadnje ne govorite vi, temveč demon v vas," pojasnjuje Hristoforova. V podporo temu mnenju je tudi dejstvo, da v Rusiji nikoli niso preganjali žensk, ki imajo ikotko (ne glede na to, kako grozljivi so bili njihovi napadi). Preganjali so tiste, ki so jih te ženske obtožile čarovništva.
Prizor iz TV serije "Teritorij" (TV serija "Teritorij" je nastala iz zanimanja za permske komijske legende in mite, glavni mit govori o ikotki, torej o obsedenosti s hudičem. Serija naj bi se prvotno imenovala Ikotka.)
Igor Tverdohlebov, Dinar Garipov/Good Story Media, 2020Vendar ne gre vedno za družbeno korist: za ikoto so pogosto preprosto krive zdravstvene težave. "Ljudje svojih tegob ne pripisujejo naravnim vzrokom, temveč ikoti, ker je to lažje sprejeti. Zlasti v krajih, kjer je malo zdravnikov ali kjer zdravstvena oskrba ni na voljo," pravi Hristoforova.
Epidemije ikote imajo precej preprosto razlago tudi v znanosti. Konec 19. stoletja so jo imenovali množična histerija. V Evropi so se v 14. in 17. stoletju večkrat pojavili izbruhi plesne manije. Ali pa na primer epidemija smeha v Tanzaniji leta 1962 - ko se je več kot tisoč šolarjev hkrati smejalo in jokalo ter se ni moglo ustaviti. Ta primer je v učbenikih zapisan kot klasičen primer množične histerije.
"Kako točno se ljudje obnašajo, določa kulturna tradicija. Nekje gre za smeh, nekje za valjanje po tleh. Zato znanost to imenuje kulturno vezani sindromi (culture-bound syndromes) - gre za izvajanje kulturno specifičnih vzorcev. V primeru ikote gre za vzorec verovanja v vseljevanje duš. Imeli bodo različna imena, odvisno od lokalnega okolja - ikota, ševa ali pošibka -, vendar bo vedno šlo za obsedenost z neko entiteto," je dejala Hristoforova.
V 21. stoletju je ikota kot pojav ostalo na izoliranih podeželskih območjih, kjer je obstajala močna tradicija. Permski psihiatri ga še naprej beležijo po vsej Permski regiji, vendar ga ne imenujejo več epidemija. Raje jo imenujejo posamezni primeri. V Arhangelski regiji, pravi Hristoforova, pa je praktično izginila: "Generacije se menjavajo, ljudje odhajajo v mesta, mladi pa teh kulturnih vzorcev ne ponavljajo v taki meri. Ljudje so postali bolj izobraženi in medicina se je izboljšala.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
