Ruske nogometne skrbi pred svetovnim prvenstvom

Za državo, ki bo čez tri leta gostila svetovno nogometno prvenstvo, se Rusija zdi presenetljivo zadržana. Resnica je v tem, da se država na skrivaj boji, kako bo nastopila ekipa gostiteljev.

Toda ni bilo vedno tako. Tisti z nostalgijo se bodo spomnili mogočne sovjetske reprezentance, mlajši se bodo spomnili zadetka Andreja Aršavina iz 116. minute, ki je porazil Nizozemsko in poslal Rusijo v četrtfinale evropskega prvenstva. Ruski nogomet je bil takrat v dobri formi, navijači so gledali rojake Aršavina, Žirkova in Pavljučenka, ki so z dragimi poletnimi prestopi postali osrednja imena angleške premier lige.

Previjmo čas na Euro 2016, ko je selektor Leonid Slucki javno označil svojo ekipo za »drek«, ko jo je s 3-0 ponižal Wales. Kako se je vse obrnilo na glavo?

Cona udobja

Nekega jutra junija lani, ko je imel na videz sproščeni predsednik Putin letno tiskovno konferenco v tv prenosu, je novinar zastavil redko vprašanje, naj oceni slabosti reprezentance svoje države. Putin je iskreno rekel: »Ko se pogovarjam s strokovnjaki, mi pravijo, da je preveč tujih igralcev.«

Že leta 2015 je bilo razglašeno, da se bo število tujih igralcev v ruski premier ligi omejilo na šest tujcev na eno ekipo. Novica se je zgodila kljub temu, da je imela Rusija eno od najmanj globaliziranih lig v Evropi, kjer so tujci predstavljali samo 43% vseh igralcev (v Angliji kar 66,4%). Rusija je postala čista izjema v kaotičnem svetu modernega nogometa, kjer se igralci čez noč obrnejo za 180 stopinj zaradi ponudbe za četrt milijarde dolarjev.

Eden od redkih izstopajočih tujcev v ruski premier ligi je bil nizozemski krilni igralec Quincy Promes, ki je zadel v polno 58-krat v 115 nastopih za Spartak Moskvo.

Quincy Promes

Aleksej Filipov/Sputnik

Šlo je za plemenit poskus, pa takšen nogometni patriotizem ni najbolje del ruskim igralcem. Da vsak pomemben igralec ruske reprezentance trenutno igra v domači ruski ligi, je pomemben podatek pri razumevanju nedavnih neuspehov. »V ruski ligi so plače zelo visoke, včasih znašajo celo 4 milijone dolarjev na leto. Ampak zaradi omejitve tujih igralcev ni veliko konkurence za najvišja mesta,« je povedal namestnik urednika športne redakcije pri časniku Rossijskaja gazeta Ilja Zubko.

Veliko denarja je bil tako porabljenega za plače igralcev, kot sta Igor Denisov in Artjom Družba, da sta le ostala v domači ligi. Toda to je hkrati ustvarjalo cono udobja.

London več ne kliče

Izginile so nekdanje sanje ruskih igralcev, da bi šli igrat v Anglijo in tam dosegli nov vrhunec v svoji karieri. »Zavedajo se, da veliki angleški klubi k njim ne bodo pristopili in ne vidijo smisla, da bi šli v ekipo na srednji ravni, ker bi imeli nekajkrat nižjo plačo, hkrati pa bi se morali nekajkrat bolj boriti za svoje mesto,« pravi Zubko.

Zadnji res opazen ruski igralec v angleški premier ligi Andrej Aršavin je zapustil Arsenal leta 2013.

Reuters

Jasen primer je sam Andrej Aršavin. Štiri leta v Arsenalu (2008-2012) niso prepričala njegovih rojakov, da bi šli na Zahod. Aršavin ni bil navajen intenzivnosti angleške premier lige in ni izkoristil vsega svojega potenciala, zadel je le 30-krat v 133 nastopih. Na koncu je izgubil ugled v očeh Arsenalovih navijačev zaradi svoje lenobe in se je vrnil v klub svojega otroštva – Zenit Sankt Peterburg. Arsenalovi navijači so si ga verjetno bolje zapomnili le po štirih golih proti Liverpoolu. Anglija je bila nekoč sen ruskega nogometaša, zdaj se je zdela kot napor, ki ne prenaša uspeha. Če Aršavinu ni uspelo, zakaj bi komu drugemu?

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Izolirani ruski sistem ni iskal več Aršavinov, pač pa spodbujal svoje najboljše igralce, da se držijo povprečja. Igralci, kot so Igro Akinfejev, Alan Dzagojev in Aleksander Kokorkin, za katere so se vroče zanimali Manchester United, Everton oziroma Arsenal, so izbrali udobnejšo kariero v Rusiji, kjer so dobro zaslužili, talent pa ni bil do konca izkoriščen. Vendar bodo te igralce spoštovali kot kralje zaradi njihove zvestobe in jih to poletje čaka mesto v 23-članski ruski reprezentanci. Zvezde Rusije so celi sezoni odigrale le nekaj evropskih tekem in jim zdaj primanjkuje izkušenj z večjih tekem.

Omejitve državne lastnine

Medtem ko vsemogočni lastnik Roman Abramovič vlaga svoje milijone v Chelsea, klubi v domovini vztrajajo v bizarnem boju proti državni lastnini: 31 od 36 ekip v prvih dveh ruskih ligah je v lasti lokalnih vlad ali korporacij v državni lasti. Povprečno število gledalcev na tekmah v ruski premier ligi je pod 12.000, televizijske pravice pa prinašajo le 10% prihodkov nogometne lige, zato ima država nenavaden vpliv nad klubi.

Verjetno si lahko predstavljate, da javna reforma netekmovalnega nogometnega sistema ni visoka prioriteta za državo, ki se pobira iz recesije. »Če mora regija krčiti socialne programe, bo financiranje nogometnega moštva zadnja stvar, za katero bi hotela porabiti denar,« je za Financial Times leta 2017 komentiral Igor Lebedjev, član izvršnega odbora ruske nogometne zveze.

Sulejman Kerimov, bivši lastnik kluba Anži Mahačkala, ki je poskrbel za drage nakupe igralcev, kot sta bila William in Samuel Eto'o. Klub je prodal leta 2016.

Maksim Blinov/Sputnik

Obeti, da se bo treba ukvarjati z oblastmi in rusko birokracijo, niso privlačni za kupovanje nogometnih klubov. »Francoska pot« (večanje ugleda lige s privatnimi investicijami) bi potrebovala podporo oligarhov, kot sta Abramovič ali Sulejman Kerimov, ki je bil lastnik kluba Anži Mahačkala. Toda glede na trenutno stanje rublja to ni preveč verjetno. Tako Kerimov kot Abramovič sta zmanjšala svojo prisotnost v ruskem nogometu na minimum v zadnjih letih.

Ujeti v sistemu

Edini veliki up Rusije za prihodnost tako ostaja mladinski sistem, ki ima že tradicionalen problem s potrpežljivostjo in perfekcionizmom. Ruski sistem razvijanja mladih talentov je udoben za kakšnega Dzagojeva ali Aleksandra Golovina iz CSKA-ja, ki že od najstniških let izgledata kot iz svetovne klase, žal pa so trenerji vse manj naklonjeni eksperimentiranju z vsemi, ki ne pokažejo takšne vrhunske kvalitete že v zgodnjih začetkih.

Vezist CSKA Moskve Aleksander Golovin, ki so ga v preteklosti povezovali z Arsenalom.

Vladimir Astapkovič/Sputnik

S »trenerskim konservatizmom« je ključno povezan registracijski sistem, ki prisili klube, da ob začetku vsakega prestopnega okna vnaprej prijavijo svojo A in B ekipo. S tem je onemogočeno prehajanje med dvema ekipama, klubi, kot sta Spartak Moskva in Zenit Sankt Peterburg, ki imata B ekipo v 1. diviziji (druga ruska liga), pa ne morejo poklicati igralcev v dobri formi iz B ekipe in jim ponuditi veliko priložnost, da se izkažejo še na kakšni tekmi prve lige.

Trenerje tako skrbi, da bi lahko vsak registriran mladi igralec predstavljal neuspešen eksperiment, ki bo zapravil eno mesto v prijavljeni ekipi, zato mnogi mladi igralci sploh ne dobijo priložnosti, da bi se prebili do igranja v prvi ekipi – mnogi na koncu končajo kot povprečni igralci na ravni B ekipe, ki se jih posoja slabšim klubom. Lahko se sprašujemo: Imamo mogoče v Rusiji kakšnega naslednika Aršavina, ki je ostal ujet v drugoligaškem sibirskem klubu in ne more iti naprej, ker mu tega ne dovolijo registracijski papirji?

Celjenje ran?

S taktičnega vidika bo ruska reprezentanca doživljala dodaten pritisk, ker je Rusija gostiteljica svetovnega prvenstva. Misija ekipe pod taktirko selektorja Stanislava Čerčesova to poletje je jasna: Sbornaja mora zabijati gole, za kar bo potrebovala tudi energijo mladih ruskih igralcev.

Mogoče bo junij prišel še prehitro, toda v ruskih klubih je že mogoče opaziti premike na bolje, odkar so Rusi leta 2015 sprejeli novodobni »nemški pristop« do razvoja mladih igralcev. »Razvoj in mladinska infrastruktura se vsekakor izboljšujeta. Najboljši klubi posvečajo več pozornosti individualnim talentom. To vidimo pri Antonu in Alekseju Mirančuku [Lokomotiva Moskva], ki sta napredovala presenetljivo hitro v zadnjih letih,« pravi selektor ruske U-21 reprezentance Jevgenij Bušmanov.

Tudi Čerčesov ima osvežilno odprt odnos do kultiviranja mladih talentov. Ilja Zubko meni, da ravno ob pravem času: »Rad dela z mladimi igralci in jim močno zaupa. Mladi Roman Zobnin je videl primer – v debiju za Dinamo [Moskva] proti Napoliju ga je polomil, vendar mu je Čerčesov še naprej zaupal in mu dal več tekem.«

Anton Mirančuk (levo) in Stanislav Čerčesov (desno).

Anton Denisov/Sputnik

Zobnin in dvojčka Mirančuk so samo trije primeri mladih igralcev, ki kandidirajo za mesto v Čerčesovi ruski reprezentanci to poletje. Težko je reči, kako se bodo izkazali na najvišjem nivoju, toda kot rezerve za veterane, kot sta Denis Glušakov in Igor Denisov, bi lahko ti upi dodali nekaj nove globine in energije ruski ekipi. Če bosta napadalca Fjodor Smolov in Aleksander Kokorin spet tako skromna kot na Euru 2016, bo lahko v napadalne vrste vstopil Aleksej Mirančuk, ki je zadel v polno prejšnji november proti Španiji.

Preprečiti katastrofo

Najšibkejši člen Rusije je obramba, kjer ostaja vprašanje, komu bo zaupana naloga, da to poletje zaustavi Luisa Suareza, Mo Salaha in Edinsona Cavanija. Januarja je rusko reprezentanco prizadela prva velika poškodba, ko si je 24-letni centralni branilec Spartaka Georgij Džikija potrgal križne vezi na prijateljski tekmi. Verjetno ga bosta zamenjala starejša branilca Fjodor Kudrjašov in Viktor Vasin, na razočaranje navijačev. »Džikija je bil zadnje upanje Rusije, edini napol soliden branilec. Zdaj je še na širšem seznamu za prvenstvo, ampak dvomim, da bo res tam,« nam je rekel redni obiskovalec Spartakovih tekem Nikolaj Solovljov.

Up ruske reprezentance Georgij Džikija bo verjetno manjkal na svetovnem prvenstvu zaradi januarska poškodbe.

Sergej Savostjanov/TASS

Verjetno ne bomo videli moštvo iz sanj, vendar bi se Rusija lahko vsaj prebila iz skupinskega dela, če bo Čerčesov spravil igralce v stanje, da bodo energični in bodo znali zabijati gole. Že zdaj lahko pričakujemo zmago proti Savdski Arabiji in težko bitko proti Urugvaju, zato bo najbrž največ odvisno od tega, kako bo Rusija igrala 19. junija proti Egiptu v Peterburgu.

Če pa so se ruski igralci naučili česarkoli od Eura 2016, je to zagotovo to, da morajo pokazati več kot nivo domačega državnega prvenstva. Če tega ne bodo pokazali, se bodo nad njimi zdržali vsi od Sibirije do Kremlja. Pa brez pritiska …

Preberite še: Svetovno prvenstvo 2018, športna zlata jama ali avtogol za Rusijo?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.