V zakulisju za odrom Mariinskega teatra

"Za zavesami se dogajajo izredni prizori. Ena običajna balerina (recimo ji Maša Ivanova) se pogovarja s prijateljico in razmišlja o svojih težavah, v trenutku, ko zakoraka na oder, pa ni več Maša Ivanova, ampak se spremeni v Vijolično vilo ali nek drug nezemeljski lik. Ta sprememba je jasno vidna na fotografijah. Mislim, da ravno to navdihuje ljudi, da postanejo plesalci in umetniki, to je prava čarovnija."

"Na vajah mi je pomembno zaupanje. Vaje so zanimive za fotografiranje. To je zelo intimen proces in v njem običajno ni vsiljivcev. Plesalci ne želijo, da kdor koli vidi njihove nepopolnosti. Lahko se zlomijo in zajočejo. Ko me pokličejo, da jih fotografiram v dvorani, sem jim iskreno hvaležen."

"Zanimivo je fotografirati skupino, v kateri poznate vse člane in nikogar ne moti, da ste tam. Pogosto se dogaja, da dekleta pred prihodom na oder ali po nastopu zbijajo šale ali povedo, kaj jih moti."

"Včasih morajo balerine iz ansambla na odru komunicirati med seboj, ko pa jih fotografiram za zaveso, slišim junakinje Labodjega jezera, kako v zgodovinskih kostumih med seboj razpravljajo o kreditih za avtomobile."

"So tudi zelo žalostni trenutki in vidite lahko, kako je balet v resnici naporno delo. Na odru balerina leti kot metulj, za zaveso pa se lahko zruši od bolečine in krčev. Takrat gre takoj na masažo, dobi kozarec vode in protibolečinsko tableto. Ostati mora profesionalna. Ne sme delati napak in lažne gibe. Občinstvo to vedno vidi, to vidim tudi jaz kot fotograf."

"Življenje balerine je zelo kratko - upokojijo se pri 35 letih. To je zelo objektivna in surova stvarnost. Če se poškoduje, se lahko že prej poslovi od baleta."

"Svet baleta je brez dvoma okruten. Petletna deklica pravi: Želim postati balerina. Odpeljejo jo v baletno šolo, kjer je vse odlično - svileni trakovi in oblekice. Po določenem času pa dojame, da mora garati in da raztegovanje do špage zelo boli. Otrok v določenem pogledu izgubi svoje otroštvo.

"Delo se nadaljuje po vpisu na akademijo in se ne konča niti, ko mlada dama dobi delo v gledališču. Sledi zelo resen proces ocenjevanja njenih sposobnosti. Včasih Mariinski teater ne sprejme niti ene balerine z Akademije Vaganove - včasih letnik zaključi le 10 balerin in baletnikov."

"Že več let sodelujem z Dijano Višnjovo. Snemal sem njene nastope in vaje. Sedaj ima tudi druge projekte izven Mariinskega. Ima lasten festival, odprla je plesni studio. Sva prijatelja, je neverjetna oseba, vedno polna podpore. Za zavesami pa je vedno osredotočena, zbrana."

"Veliko sem delal tudi z Uljano Lopatkino. Je zelo globoka oseba. Ni tako odprta kot Diana. Najino prijateljstvo se je začelo na nekem festivalu. Delal sem za zavesami in moj fotoaparat ni bil prekrit. Uljana je pred nastopom vadila Saint-Saënsovega Laboda. Ta balet ima precej tiho glasbo, vloga pa zahteva veliko koncentracijo. Naenkrat jo je zmotil zvok fotoaparata (ki sploh ni bil moj). Prekinila je vajo in glede na to, da sem stal zraven fotografa, ki je bi kriv, usmerila ves svoj bes name. Imela sva zabavno pričkanje. Kasneje me je povabila k nekaj resnim projektom."

"V fotografiji, če gre vse po načrtu, rezultati ostanejo za vedno. Enako velja za slikarstvo, kiparstvo, poezijo. Pri plesu pa se morate stalno naprezati, ne glede na to, kako dobro ste plesali včeraj, pred enim mesecem ali letom. Če vse leto fotografirate Labodje jezero, boste vsakič dobili popolnoma drugačne rezultate."

Preberite več:

Diana Višnjeva: Valerij Gergijev mi je omogočil razdeliti življenje na dva dela

Psihološki balet Borisa Ejfmana širi meje baletnega žanra

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!