Čudna so pota ideologije: Kako je Puškin postal »veliki socialistični pisatelj«

Puškin, sovjetski bog

Leta 2017 nismo obeležili samo 100. obletnice oktobrske revolucije 1917, ampak tudi 80. obletnico Velikega terorja leta 1937. Sovjetska zveza pa je leta 1937 neverjetno obsežno obeležila tudi 100. obletnico smrti Aleksandra Sergejeviča Puškina. Veliki pesnik je bil po revoluciji nekaj časa v senci, leta 1937 pa se je povzpel na vrh sovjetskega kulturnega panteona.

Sredi marksizma brez narodov, ki je zavračal pojme nacionalne kulture, narodnega značaja, tradicionalne nacije in narodnega duha, je Stalin spravil na svet skoraj klasičen kulturnocentričen imperij, ki je v svoje srce postavljal Puškina.

Ukradel Puškina izseljencem

Odločitev, da se slavi Puškina kot socialističnega boga, je Stalinova osebna zasluga. Da bi res razumeli, za kako neobičajno pobudo je šlo, se je vredno spomniti, da je bil Puškin v 19. stoletju pesnik, ki ga je poznala samo intelektualna elita. Celo seznam obveznega branja za revolucionarno inteligenco ni vključeval Puškina, ker je vladalo prepričanje, da je bil preveč oddaljen od nujnih potreb ljudstva.

Stalin pa je bil dobro zverziran v klasični ruski književnosti in tako ni bil samo ljubitelj revolucionarja Černiševskega, ampak tudi Dostojevskega in Puškina.

Na odločitev o čaščenju Puškina je močno vplivalo dejstvo, da je od sredine 20. let ruska diaspora v tujini, ki jo je Sovjetska Rusija pozorno spremljala, razvila močno zanimanje za Puškinova dela. Stalin se je celo osebno naročil na skoraj vse velike publikacije ruskih emigrantskih krogov.

Leta 1937 so ruski izseljenci želeli organizirati svoje prireditve v Puškinovo čast, a bi z njegovo dediščino dobili v roke tudi nevarno politično orožje. Orodje je bilo potrebno ukrasti sovražniku! Mogoče je bila takšna Stalinova logika, čeprav zgodovinarji niso v to popolnoma prepričani.

Kult osebnosti

Znamke iz serije »Obletnica smrti Aleksandra Puškina«, oblikoval umetnik Vasilij Zavjalov

Aleksej Buškin

Od leta 1922 so vsako leto uradno obeležili obletnico Puškinove smrti. Opisovali so ga kot »rusko pomlad, rusko zarjo, ruskega Adama«, primerjali so ga tudi z Dantejem, Petrarco, Shakespearjem, Schillerjem in Goethejem.

Kult Puškina so promovirali v neverjetnem obsegu. Priprave na obletnico so zajele vse: akademike, pisatelje, skladatelje, politike in javne osebnosti, založbe, kinematografe, gledališča, tovarne, kolhoze in sovhoze. Vsak človek v državi je moral vedeti, da je Puškin velik! Puškin je svetinja!

Odkrivali so nove Puškinove spomenike v Leningradu, Kijevu, Minsku, Tbilisiju in Erevanu. Nove ulice, trge, šole, parke, postaje metrojev in železnic, kolhoze in sovhoze so morali preimenovati po Puškinu ali jih zgraditi v njegovo čast. Umetniki so slikali velika platna v Puškinovo čast, z glasbo so ga slavili skladatelji, vodilna gledališča v Moskvi in Leningradu pa so tekmovala, katero bo naredilo najboljšo predstavo po Puškinovih delih.

Puškinovo ime so vzklikali po zvočnikih in v gramofonskih posnetkih, njegovi portreti so krasili ulice in trge, tiskali so plakate in razglednice. Vsaka šola, tovarna in kolektivna kmetija v kateremkoli delu države je organizirala skoraj enako razstavo o Puškinu.

Horde navdušencev

Skupno število publikacij ob Puškinovi obletnici je preseglo 14 milijonov izvodov. Objavili so jih v praktično vseh jezikih, ki so jih govorili prebivalci Sovjetske zveze, tudi v asirščini, burjatščini, grščini, hebrejščini, komi-zirjanščini in mnogih drugih.

V tovarnah in kolhozih so se naenkrat pojavile horde navdušenih ljubiteljev in oboževalcev pesnikovih del, ustanavljali so se klubi ljubiteljev Puškina. Umetniška in obrtna združenja so, podobno kot so nekoč ikonopisci delali podobe Sv. Nikolaja za narodne množice, preplavila državo s stotisočimi kipi, doprsnimi kipi in drugimi podobami Puškina in njegovega življenja.

Sovjetski plakat ob 100. obletnici Puškinove smrti, 1937.

Arhivska fotografija

Na točen datum obletnice, 10. februarja 1937, je v Bolšoj teatru v Moskvi potekalo veliko zborovanje, da bi počastili stoletnico smrti velikega ruskega pesnika. Tam je bila prisotna celotna partijska elita na čelu s Stalinom.

Prireditev so v živo prenašali ljudstvu, v uvodu pa je Andrej Bubnov, ljudski komisar za izobraževanje in predsednik Puškinovega komiteja, poudaril: »Puškin je naš! Samo v državi socialistične kulture je ime nesmrtnega genija obkroženo z iskreno ljubeznijo! Samo v naši državi so Puškinove besede postale zaklad za celotno ljudstvo!«

Glorifikacija Puškina je bila zaključena, pesnikov kult pa vzpostavljen. Ali kot je dejal filozof Antonio Gramsci: Puškinov kult je »zacementiral narodne sile«, združil večnarodnostno državo v skupni kulturni prostor ter tako postal močna združevalna sila.

Tole je predelana različica članka, ki je bil prvotno objavljen v ruščini na portalu Vzgljad.

Preberite tudi, kaj si o Puškinu mislijo prebivalci Slovenije!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.