Petruška - ste ime izbrali vi ali ga je predlagal Bolšoj teater?
Jaz sem predlagal. Malo me vznemirja, ker je moje prvo delo v Bolšoj teatru ravno ruska nacionalna ikona. Razumem, da so pričakovanja visoka, to je spodbuda za moje ustvarjanje. Veseli me, da nam uspeva in da sijajni igralci tako uresničujejo mojo idejo.
Ste si morali ogledati originalno Petruško Mihaila Fokina? Ta balet so v Bolšoj teatru uprizarjali še pred kratkim, zato bodo primerjave neizbežne.
To je zelo teatralno delo, v njem je veliko pantomime. Menim, da je Fokin sicer uspel predati vzdušje iz glasbe Stravinskega, a temu vseeno ni posvetil tako veliko pozornosti. Jaz želim pokazati čudovite detajle iz te glasbe skozi koreografijo. Hočem, da bo koreografija zares v dialogu z glasbo in sižejem.
Komični lik uličnega gledališča se pojavlja v mnogih nacionalnih kulturah. Imate svojega Petruško tudi v Romuniji, kjer ste se rodili in odraščali?
Ne, v Romuniji takšnega junaka nimamo. V srednji Evropi pa obstaja Ostržek, ki ima nekatere podobne poteze kot Petruška. V Romuniji sem odraščal v času komunističnega režima in takrat dostopa do originalnega Ostržka Carla Collodija ni bilo, je pa bil priljubljen sovjetski film Buratinove dogodivščine, ki nam je zelo všeč. Vsi ti junaki – Petruška, Ostržek, Buratino – imajo veliko skupnega. Gre za zelo neobičajne lutke: so zelo pogumne in želijo premagati svoj lutkovni obstoj, se počlovečiti, izražati občutja in emocije. Petruška gre najdlje od vseh – potrebuje popolnost v ljubezni, za to pa je pripravljen žrtvovati svoje življenje lutke. Zato zgodba postane tako žalostna. Po drugi strani mislim, da se Petruška po zaslugi glasbe Stravinskega pojavlja v naši zavesti kot zelo občutljiv, drhteč, tresoč se lik. V glasbi čutimo tudi optimizem in upanje, pa humor in ironijo. Te lastnosti so blizu tudi meni osebno in se neizbežno porajajo v mojem ustvarjanju.
Zakaj je po vašem mnenju podoba Petruške privlačna danes?
Da bi premagali težko otroštvo, potrebujete zadostno mero samoironije in sposobnost, da vidite svetle plati v najtežjih situacijah. Zelo blizu mi je vzdušje pri Petruški. Če gremo še globlje od sižejske linije in poskusimo analizirati ta pojav s filozofskega gledišča: zame je paradoks današnjega časa, v katerem živimo, to, kako pogosto zanemarjamo tisto, za kar je Petruška pripravljen dati življenje – ljubezen. Čeprav v našem življenju ni strašnega bradatega Čarovnika, čutim, da z nami manipulirajo, imamo naše male ali velike ambicije, iluzije, da živimo v sodobnem virtualnem svetu. Še to naj zveni malo dramatično. Moj pristop do Petruške pa ni analitičen. Jaz samo hočem povrniti življenje tej čudoviti pravljici, napolnjeni s čustvi in veseljem. Imam dva otroka, zato tudi zdaj preko Skypa iz Moskve pripovedujem pravljice in celo rišem like. Vendar moji otroci ne marajo, da jim pripovedujem to, kar že obstaja. Moram nekaj izumljati ali združevati, si na primer izmisliti Trnuljčico z novimi junaki. Zato sem se navadil ustvarjati pravljice, v baletu pa čutim svoje poslanstvo v tem, da bi še enkrat povedal to pravljico, a jo hkrati umestil v nove razmere, novo okolje in v ta svet povabil gledalce, da bi oni občutili in morda znova pri sebi odkrili to, kar se skriva nekje globoko v njihovi notranjosti.
Se ne bojite, da vaša zgodba o ranljivem in nemočnem bitju ne bo naletela na razumevanje občinstva?
Vsakič, ko vase spustim neko zgodbo, v balet ne dajem svojih problemov. Hočem, da moja ustvarjena predstava prinese veselje in da to veselje delim z ljudmi. Pri delu vsakič odkrijem tudi kakšno novo plat svoje osebnosti, samega sebe. Vsake zgodbe, vsakega sižeja ne morem predati in poustvariti na enak način. Če me vprašate, v kakšnem slogu postavljam predstavo, je še najbolj pravilen odgovor, da je v tem primeru to v »slogu Petruške«. Jaz vidim svojo nalogo v tem, da združim vse vidike – siže, glasbo, koreografijo, režijo, elemente – na čim bolj naraven način. Vsakemu elementu želim dati svoj prostor, kraj in čas. Ne samo zato, da bi bili razviti, ampak tudi zato, da bi drug drugega podpirali. Včasih imam občutek, da moram kot koreograf storiti korak nazaj, da bi ostali členi predstave peljali proces naprej, in obratno, včasih dobim občutek: to je sedaj trenutek, da damo koreografijo v prvi plan. To vse bolj in bolj razumem, odkar sem začel postavljati pripovedne balete.
Elena Fetisova/Bolšoj teater
V zadnjih letih se je vaše zanimanje opazno osredotočilo na pripovedne balete. Zakaj je prišlo do tega?
To ni bilo odvisno od mene. Že pred desetimi leti sta me direktorja baletov v Stuttgartu in Zürichu spraševala: »Edward, kdaj pa boš začel delati celovečerne balete?« Meni to ni bilo posebno zanimivo, vedno sem postavljal abstraktne predstave, zanimala me je forma in to, kakšna čustva lahko forma izzove. Peer Gynt, moj prvi velik pripovedni balet, sem naredil iz radovednosti. Po tej čudoviti izkušnji sem se želel v to še poglobiti, saj imam korenine v dramskem gledališču. Šel sem skozi klasično šolo, a sem kot koreograf začel delati v drami. Imel sem samo 18 let, ko me je k sodelovanju povabil zelo nadarjen režiser Tomaž Pandur. Po njegovi zaslugi sem dobil pomembne informacije in dokaj hitro spremenil svoj pogled na gledališče in na ples. Že pred Peer Gyntom sem imel dva pripovedna baleta, saj sem pripravil shakespearovsko pripoved ob glasbi skupine Radiohead, prvi pa je bil balet Pomladno obredje po originalnem sižeju.
S člani Bolšoj teatra delate prvič. Kako v velikem in nepoznanem kolektivu iščete izvajalce, ki vam ustrezajo?
Po instinktu. Vse je odvisno od tega, kako ljudje reagirajo na material. Eni potrebujejo manj časa, drugi več, nekdo se lahko razvije, nekdo bo prenesel svojo interpretacijo v gradivo. Ravno to iščem.
Vzporedno z uprizoritvijo v Bolšoj teatru ste začeli z delom na projektu Sanje Trnuljčice, v katerem sodelujeta Diana Višnjeva in Marcelo Gomes. Je delo s takimi zvezdami užitek ali izziv?
To je naše prvo skupno delo. Kot velja pri vseh igralcih, je najprej potrebno doseči določeno raven medsebojnega zaupanja. V vsakem primeru v koreografiji po mojem mnenju ni pomembno gibanje samo, ampak to, kako diham. Koreograf pa diha skozi telesa igralcev. To je skupno vsem mojim uprizoritvam.
Je pri tem pomembno tudi to, kakšno telo imajo nastopajoči?
Nimam nobenih preferenc. Forma me ne zanima, zanimata me vsebina in pomen igralca.
Kakšna ideja stoji za Sanjami Trnuljčice?
K uprizoritvi so me povabili kot koreografa, v ekipi pa je veliko ljudi iz različnih držav. To je zelo kompleksen projekt, ki vključuje tudi video projekcije, digitalno grafiko, arhitekturo, visoke tehnologije. Predstava je velika, v dveh dejanjih, to je naša fantazija o tem, kaj bi lahko sanjala Trnuljčica med svojim stoletnim spancem. Diana ima vlogo Trnuljčice, Marcelo Gomes je princ, v nekaterih prizorih sodeluje baletni zbor iz 10 plesalcev. Na Diani bodo senzorji, s katerimi bodo v realnem času njeni gibi projicirani na dveh zaslonih. Od mene se zahteva, da ne zastavim samo to, kako bodo plesali na odru, ampak tudi to, kaj se bo pokazalo na zaslonih – gre nekako za dvojno delo. Da, to je pravi izziv, novo področje, še povsem neznano. Vendar pa bova jaz in verjetno tudi Diana z velikim zanimanjem eksperimentirala in poskusila nove oblike – umetnosti 21. stoletja. Premiera bo 7. in 8. decembra v Miamiju na znamenitem Art Basel, potem pa bo na ogled še v New Yorku.
Opomba uredništva: Omenimo še, da sta se Edwardu Clugu pri uprizoritvi v Bolšoj teatru iz slovenskih gledaliških krogov pridružila tudi slovenski scenograf Marko Japelj in kostumograf Leo Kulaš. Spomnimo, da balet Petruška Igorja Stravinskega pripoveduje zgodbo o tradicionalni ruski lutki, ki oživi. Na nocojšnji premieri bosta v glavnih vlogah nastopila ruska baletna prvaka Denis Savin (Petruška) in Ekaterina Krisanova (Balerina).
Preberite še:
Boris Eifman: Še vedno čutim veliko potrebo, da ustvarim nekaj novega