Ivanov: S humorjem o izgorelih in naveličanih ljudeh, ki se borimo vsak zase

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Zdi se, da je razgledani Čehov že pri 27 letih dobro razumel pohlep, grob egoizem in izgubljenost ljudi v velikih družbenih spremembah, ki jih danes opažamo na podoben način kot v pozni carski Rusiji njegovega časa, menijo sodelujoči v uprizoritvi drame Ivanov v SNG DRAMA Ljubljana​.

Z uprizoritvijo drame Ivanov v režiji Aleksandra Popovskega in svežem prevodu Tatjane Stanič SNG Drama odpira novo leto v okviru sezone 2018/19 z naslovom Intima, ki nas izziva, da pogledamo vase in v svoja prepričanja ter nam da misliti o svetu množičnega zbiranja podatkov, v katerem zasebnost in intima vse bolj izgubljata svoje mesto.

V ospredju Ivanova, ki nas popelje v osamljen kraj v širjavah Rusije s konca 19. stoletja, vidimo izobraženega in razmišljujočega, a neodločnega, ne preveč srečnega in premožnega Nikolaja Aleksejeviča Ivanova (Uroš Fürst), stalnega člana sveta za kmetijske zadeve, ki se znajde v bolečem precepu med bolno ženo Ano Petrovno (Polona Juh) in simpatično mlado hčerko bogatih sosedov – Sašo Lebedjevo (Mia Skrbinac). Morda bi lahko pomislili, da gre za človeka z etičnimi načeli, ki ima občutek za poštenost, vendar se v vseh precepih vse bolj izgublja tudi občutek, ali gre za pozitivno ali negativno osebo.

Vsak se bori zase

Ivanov je postavljen v čas velikih družbenih sprememb (prehod iz tlačanstva v moderen kapitalizem), je osamljen kot na nekakšen otoku v svetu, ki ga ne držijo skupaj neka enotna načela, ampak v njem prevladujejo individualen pohlep, grob egoizem, vsak se bori sam zase za denar in preživetje. Podobno kot danes, je že na začetku novinarske konference pred predstavo poudaril ravnatelj SNG Drama Igor Samobor, temu pa so se pridruževali tudi drugi sodelujoči pri nastajanju uprizoritve na čelu z Urošom Fürstom (glavna vloga Ivanova), ki meni, da je Ivanov pravzaprav v vsakem izmed nas.

»Zelo lepo in neverjetno je, da je Čehov, ki je bil takrat star 27 let, lahko pogledal na ves ta svet in gomazenje ljudi z distanco in s humorjem, kar nam danes mogoče manjka,« je to misel in genialnost zgodnjega dela ruskega avtorja strnil Samobor.

Režija je bila zaupana Aleksandru Popovskemu, ki ga je, zanimivo, v življenju Ivanov dolgo zaznamoval negativno, saj je z igranjem ravno te predstave prvič padel na sprejemnem izpitu za sprejem v akademijo. Ko pa je pred pripravo tokratne uprizoritve začel ponovno brati to delo, so ga vsa dodelanost, liki in zgodba prevzeli, kot da vse prebrano zares dobro razume tudi sam. »Čehova mora vsak osebno doživeti, mora postati tvoj. Material [za Ivanova] je zelo zanimiv, v sebi ima zgodbo, ki jo danes lahko razumemo: danes ljudje pravijo, da so skurjeni, da so nase prevzeli preveč bremena, da imajo preveč dela. To govorijo ljudje starosti 23, 24 let, ki so komaj zaključili fakulteto, in mnogo starejši.« Diagnoza, ki jo je Ivanovu postavil avtor, je dejansko presenetljivo današnja: izgorelost, malodušnost, naveličanost, zdolgočasenost nekoč sijajnega izobraženca, podjetnega in karizmatičnega idealista, že v opisu uprizoritve pojasnjuje SNG Drama.

Gre sicer za delo z največjim številom likov v opusu Čehova in uprizoritev so delali tako, da so se trudili ohraniti vse.

Pošastnost pod narejeno vljudnostjo

Rusko delo bomo na slovenskih odrih v slovenščini toliko bolje občutili tudi zaradi dobrega prevoda Tatjane Stanič, ki se je poskušala zajeti različnost jezikov ljudi z različnimi družbenimi položaji v medsebojnih odnosih in se izogniti tradicionalni »poetičnosti« Čehova. Finese v ruskem jeziku in predpisanih normah obnašanja, ki jih je morala primerno zajeti v slovenščini, se na primer odražajo v tem, kako se v nastopih likov včasih skrivajo pošastni odnosi pod narejeno salonsko vljudnostjo in normami obnašanja, kar se pozna tudi v skrbno izbranem jeziku. Čehov je bil zanjo zaradi spoštovanosti avtorja v slovenskem prostoru še toliko večji izziv, je še priznala prevajalka. Enako je bilo za večjo izpostavitev odnosov poskrbljeno pri scenografiji (Meta Hočevar), glasbi (Marjan Nečak) in drugih vidikih.

Družbeni kontekst

Dramaturginja Darja Dominkuš je predstavila zgodovinske okoliščine nastanka tega dela, ki spada v avtorjeva »mlada leta« in je nastalo še pred drugimi »zrelimi« deli, kot so Galeb (Utva), Češnjev vrt ali Tri sestre. Čehov, ki so ga v mladosti v družini zaznamovali nasilje in pritiski, nato pa se je v Peterburgu po uspehu svojih kratkih zgodb le počasi začel zavedati, da postaja spoštovan pisatelj z boljšimi honorarji, je v Ivanovu predstavil prototip intelektualca 80. let 19. stoletja, časa po atentatu na carja-reformatorja Aleksandra II., ki si je prizadeval za modernizacijo države po zgledu evropskega liberalizma, časa zatiranja idej o reformah in liberalizaciji družbe, ki ni bil ugoden za svobodomiselne ljudi.

Že od samega začetka je bil Ivanov, kot velja še pri mnogih drugih delih Čehova, na udaru zaradi neupoštevanja pravil tradicionalnih gledaliških uprizoritev. Občinstvo v takratnih gledališčih, navajeno vudvilov in melodram, ki se jima je Čehov v Ivanovu uprl, je bilo živčno in obupano, ko ni moglo razumeti, ali je Nikolaj Ivanov dober ali slab. Na nepojmljivo mešanico gogoljevske komedije in melodrame s primesmi tragedije so gledalci včasih reagirali z jeznimi izpadi, celo metali so jajca. Gre za kombinacijo, ki je za snovalce predstav še danes zahtevna, saj je v uprizoritvi potrebno prepričljivo združiti grobost, direktnost, kritičnost in intelektualno prefinjenost hkrati, razlaga Darja Dominkuš.

Polona Juh se po Ani Karenini znova pojavi v ospredju uprizoritve ruskega dela v vlogi brezupno zaljubljene in bolne Ane Petrovne, obsojene na počasno smrt in minevanje, ki je žrtvovala izgubo svoje judovske družine in prestopila v pravoslavje za sedaj razpadajoč zakon, hkrati pa trpi za tuberkulozo. Igralka je mnenja, da igralec Čehova nikoli ne sme izpustiti. Kot pravi, ruski avtor želi priklicati kontekst v gledališče in nam pokaže način, kako je mogoče ne soditi in biti enostaven, kako biti »mimogrede«, a hkrati ohraniti barve. Prav tako je mogoče v likih zaznati veliko avtobiografije.

Kakorkoli že, triurna uprizoritev drame Ivanov na odrih SNG Drama nam daje veliko materiala za razmišljanje ob določeni dozi humorja, tudi z atraktivnimi pevskimi vložki v ruskem jeziku. Čehov nam ponuja predstavo, ki ne obsoja, saj tudi mi živimo v realnem svetu, v katerem pogosto ni jasnih plusov in minusov.

Preberite še:

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke