Aleksander Gribojedov je bil drugače diplomat, skladatelj in zelo nadarjen pianist, vendar ga v Rusiji poznamo predvsem kot dramatika in pesnika. Gribojedov je umrl mlad, tako kot dobra polovica vseh dobrih pesnikov. Leta 1829, ko je bil star le 34 let, so ga med službovanjem na ruskem veleposlaništvu v Teheranu ubili verski fanatiki, ki so nasprotovali miru z Rusijo.
Gribojedov je napisal več komedij, tudi pesnil je precej dobro in znal je pisati potopise o svojih potovanjih v Perzijo in na Kavkaz. Tudi v nekaterih dramskih prizorih spoznamo njegova doživetja na Kavkazu in spomine na vojno leta 1812. Gribojedov se osebno sicer ni vojskoval, čeprav je bil sprejet v prostovoljni Moskovski huzarski polk.
Od leta 1818 je bil Gribojedov diplomat v Teheranu, čeprav mu perzijski način življenja ni bil po duši, pa se je uspel za nekaj časa preseliti v gruzijski Tiflis (danes Tbilisi). Leta 1826 so ga aretirali, saj je bil osumljen sodelovanja v revolucionarnih krožkih in dekabristični vstaji, a so ga potem zaradi pomanjkanja dokazov le izpustili.
Leta 1828, le nekaj tednov pred smrtjo, se je Aleksander Gribojedov oženil z gruzinsko kneginjo Nino Čavčavadze. Ona mu je ostala zvesta do konca svojega življenja, tudi ko je mož umrl. Na spomenik, ki so ga postavili ob grobu Gribojedova v Tiflisu, je velela vgravirati besede: »Um in dejanja tvoja so nesmrtna v ruskem spominu, toda zakaj te je preživela tudi moja ljubezen?«
Gorje pametnemu
Znan pesnik iz 20. stoletja Vladislav Hodasevič je pripomnil, da je Gribojedov »človek ene knjige«. Res večina ljudi pozna samo eno njegovo delo – komedijo Gorje pametnemu, biser ruske dramatike, ki je v Rusiji obvezno čtivo v vseh šolah in fakultetah (tudi slovenski rusisti jo morajo brati, op. prev.)
V resnici je kar težko verjeti, kako preprosta je zgodba v tej komediji. Po dolgih potepanjih mlad človek z naprednjaškimi nazori Aleksander Čacki pride v Moskvo v hišo Sofije, ki jo ljubi, vendar se je ona že vdala drugemu moškemu. Poleg nesreče v ljubezni se Čacki še spre z dekletovim očetom in z ljudmi iz svojega socialnega kroga.
V osnovi tiči konflikt med njegovimi naprednimi nazori in zakoreninjenimi predstavami iz »preteklih časov«, ki so bile še zelo utrjene v konservativni Moskvi. Večni konflikt med mladim in starim je od Gribojedova naprej eden od glavnih konfliktov v vsej ruski književnosti. Čacki nastopa kot nekakšen iskalec resnice in začne razkrivati prave obraze nekaterih ljudi, pri tem pa izpelje nekaj bombastičnih vzvišenih monologov.
Toda njegove ironične in zbadajoče pripombe mu prinesejo nejevoljo nasprotnikov in naokoli začnejo celo krožiti govorice, da Čacki ni pri zdravi pameti. Mimogrede, tudi Puškin je pravil, da je Čacki imel intelekt, manjkalo pa mu je zdrave pameti, saj ne bi smel »metati biserov« tistim, ki ga niso sposobni poslušati in razumeti. Čacki na koncu ne zdrži več topoglavosti in ozkosti moskovske družbe. Pobegne iz mesta in vztrajno govori, da tja ne bo šel nikoli več.
Aleksander Gribojedov je bil med prvimi, ki so začeli zapisovati živo pogovorno ruščino, še pred dosežki Puškina in drugih piscev 19. stoletja. Pred Gribojedovim so vsi poeti 18. stoletja pisali tragedije in ode za carje v vzvišenem slogu, ki ga v govorjeni ruščini nikoli niste slišali.
Gorje pametnemu je ruščini prineslo celo vrsto aforizmov: »Srečni ljudje ne gledajo na uro,« »Boljše je tam, kjer nas ni,« »Šel sem v sobo in pristal v drugi,« »Kdo pa so sodniki?«, »Hiše so nove, predsodki pa stari.« Večina Rusov pozna te izreke, toda ne spomni se vsak, od kod so se vzeli.
Wikipedija
Gribojedov še živi
Znani Kanal Gribojedova v centru Sankt Peterburga, ob katerem stoji znamenita cerkev Spas na krovi, je poimenovan prav v čast tega dramatika. Živel je namreč v hiši ob tem kanalu, ki je takrat še nosil ime po carici Katarini. Na priimek pisatelja se je spomnil tudi Bulgakov v romanu Mojster in Margreta. V romanu ima v Hiši Gribojedova prostore zveza pisateljev MASSOLIT.
Ruščina po njegovih zaslugi pozna tudi pojem gribojedovščina, ki označuje ozkogledno družbo, ki noče sprejemati novih idej in duhovnega razvoja.
Čeprav je pisal veliko manj plodno kot kakšen Puškin ali Dostojevski, ima Gribojedov zasluženo mesto v zlatem skladu velikanov ruske književnosti. Že v 19. stoletju so mu priznavali enako pomembnost kot Lermontovu, Puškinu in Gogolju, kar vidimo tudi v kompoziciji spomenika Rusko tisočletje iz leta 1862 v Nižnem Novgorodu.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Spoznajte še Tamaro Čeremnovo, invalidno pisateljico, ki navdihuje ljudi